Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba uveljavlja napačno vročitev odpovedi. Pri tem zasleduje ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar meni, da bi moralo sodišče zahtevku že iz tega razloga ugoditi. Takšno zavzemanje je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženka odgovoru na tožbo priložila tudi izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020, zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženko, ni prenehala veljati 24. 8. 2020, temveč je veljala do 17. 12. 2020; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo; da ga je dolžna za čas od 25. 8. 2020 do 17. 12. 2020 prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za navedeno obdobje priznati minimalno plačo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je za odločitev v predmetni zadevi bistveno vprašanje vročitve odpovedi - ali so bili izpolnjeni pogoji za fikcijo vročitve odpovedi ali ne. Če so bili, potem bi sodišče moralo tožbo zavreči kot prepozno. Tožnik je bil namreč o prenehanju delovnega razmerja seznanjen s strani zavoda šele 23. 9. 2020. Če pa so bili pogoji za fikcijo vročitve izpolnjeni, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi, ker odpoved tožniku ni bila vročena. Ni res, da tožnik ni imel začasnega prebivališča na naslovu Ulica A. 41, B.. Tudi ni res, da ni prerekal trditev toženke o tem, da na tem naslovu ni bival. Tožnik je na prvem naroku priznal dejstvo, da se je vabilo na zagovor vrnilo z začasnega prebivališča z oznako ''ni dvignil''. Bistveno je, da je tožnik imel registrirano začasno prebivališče v Sloveniji, kot je bilo navedeno tudi v pogodbi o zaposlitvi. Tu je v resnici tudi bival. Če ne bi, bi se delodajalcu pošiljka z vabilom na zagovor vrnila z oznako ''neznan'', ne pa z oznako ''ni dvignil''. Je pa sodišče, drugače kot pri odpovedi, glede vabila na zagovor štelo, da je bilo vročanje na začasni naslov pravilno. Glede vročanja vabila na zagovor in glede vročanja odpovedi je torej sodišče o začasnem prebivališču razlogovalo nasprotujoče si. Ker je tožnik imel začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, toženka za nabitje odpovedi na oglasno desko ni imela pravne podlage.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je tudi sama zavzemala za zavrženje tožbe. Kot pravilno šteje nabitje odpovedi na oglasno desko 11. 9. 2020 za 8 dni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku 24. 8. 2020 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo nezakonito. Tožbo je vložil 14. 10. 2020. V njej je navedel, da je bil 23. 9. 2020 na ZZZS seznanjen, da je bil s 24. 8. 2020 odjavljen iz zavarovanja. V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, s katero je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 24. 8. 2020 (tj. s prvim dnem neopravičene odsotnosti).

7. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča glede utemeljenosti odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena, kot tudi ne izpodbija uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki predpisuje pogoje za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ob uporabi navedenih določb ugotovilo, da je odpoved po vsebini zakonita. Tudi pritožbeno sodišče se v okviru materialnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti z navedenim strinja.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba uveljavlja napačno vročitev odpovedi. Pri tem zasleduje ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar meni, da bi moralo sodišče zahtevku že iz tega razloga ugoditi. Takšno zavzemanje je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženka odgovoru na tožbo priložila tudi izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020, zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena1. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.

9. Tožnik je tožbo vložil pravočasno - v predpisanem roku 30 dni, in sicer šteto tako od 23. 9. 2020, ko je zvedel za prenehanje delovnega razmerja, kot tudi šteto od 19. 9. 2020, ko je poteklo osem dni od nabitja odpovedi na oglasno desko.

10. Kot rečeno, za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno, ali je toženka pravilno uporabila peti odstavek 88. člena ZDR-1, ki nabitje odpovedi na oglasno desko resda predvideva šele v primeru, če delavec nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo, da se vročanje odpovedi praviloma opravi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je bil četrti odstavek 88. člena ZDR-1 z odločbo Ustavnega sodišča U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017 razveljavljen. Posledično tudi tožnik po nepotrebnem poudarja pomembnost tovrstnega vročanja. Napačno izpostavlja kot bistveno, da niso bili izpolnjeni pogoji za fikcijo vročitve odpovedi, pri čemer mu toženka odpovedi preko pošte niti ni poskušala vročiti. Brez podlage in v nasprotju s pravnim interesom predlaga zavrženje svoje tožbe. Kot že nakazano, bi bilo vprašanje pravilne uporabe 88. člena ZDR-1 (z naslovom Vročitev odpovedi) lahko relevantno šele v primeru, da bi se tožnik zavzemal za to, da je njegova tožba pravočasna in da naj se mu omogoči sodno varstvo, kar vse pa mu je bilo v postopku na prvi stopnji že zagotovljeno.

11. Razlogi sodišča prve stopnje o vročitvi odpovedi in o vročitvi vabila na zagovor se v izpodbijani sodbi po nepotrebnem in nejasno prepletajo, čeprav se 88. člen ZDR-1 nanaša le na vročanje odpovedi, ne tudi na vročanje pisne seznanitve z očitanimi kršitvami ter vabila na zagovor. Člen 85 ZDR-1 (z naslovom Obveznosti delodajalca pred odpovedjo) v drugem odstavku določa, da mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Razen slednjega, kar pa je lahko bolj izjema kot pravilo, ZDR-1 ne predpisuje, na kakšen način naj se delavca pisno seznani s kršitvami in se ga povabi na zagovor.

12. Toženka je to storila tako, da je tožniku 24. 8. 2020 na naslov Ulica A. 41, ... B., priporočeno s povratnico poslala obvestilo, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot ustrezno vabilo na zagovor s pisno seznanitvijo glede očitanih kršitev. Pošta je pisanje toženki vrnila 10. 10. 2020 z oznako ''ni dvignil''.

13. Vendar pa tožnik v pritožbi niti ni podal relevantnih navedb zoper zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je toženka pred podajo odpovedi ravnala v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi potrjuje, da mu je bilo vabilo na zagovor poslano na naslov njegovega začasnega bivališča, kjer je tudi dejansko bival. Ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ta naslov naveden tudi v njegovi pogodbi o zaposlitvi, ki je bil obenem tudi edini toženki znan naslov začasnega prebivališča tožnika v Republiki Sloveniji. Nadalje tožnik v pritožbi navaja, da je na prvem naroku priznal dejstvo, da se je vabilo na zagovor vrnilo z začasnega prebivališča z oznako ''ni dvignil''. Tožnik torej v pritožbi niti ne uveljavlja, da bi mu bila kršena pravica do obrambe pred očitanimi kršitvami.

14. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo utemeljenosti uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi ni ugotovilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165 in 154. člena ZPP).

1 Odpoved je postala tudi nesporni del dokaznega gradiva in jasen predmet spora.