Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Tožnik je upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral, kot zatrjuje, koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je opravil tožnik in katere konkretne naloge je v tem času opravljal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek v višini 3.838,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.732,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožnik svojih navedb o kršenem dnevnem počitku ni konkretiziral. Ni navedel za posamezen dan oziroma posamezno uro, katero delo je opravljal. Tožba je nesklepčna. Toženka je predložila listine, iz katerih je razvidno, da je bil dnevni počitek zagotovljen, kar je potrdila tudi priča A. A., ki je jasno izpovedala, da noben pripadnik ni delal več kot 12 ur na dan. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik. Ni upoštevalo, da tožnik med misijo na kršitev ni opozarjal in da je imel zagotovljenih vsaj šest ur dnevnega počitka. V času pripravljenosti je opravljal delo le v primeru aktivacije, vendar pa tožnik ni dokazal, kdaj konkretno je to bilo in koliko časa je posamezna zadolžitev trajala. Ni upoštevalo, da mu je bila tožena stranka dolžna zagotoviti potrebni počitek. Potrebni počitek mu je zagotovila. Zmotno je štelo, da gre v primeru dnevnega počitka za enovito pravico. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na misijo, na kateri je opravljal naloge vojaka. Ker mu v času izvajanja naloge varovanja oziroma pripravljenosti med varovanjem ni zagotovila 60 dnevnih počitkov v trajanju vsakokratnih 11 nepretrganih ur, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo.

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v okviru razlogov o odločilnih dejstvih obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnik opravljal delo tudi tedaj, ko naj bi imel dnevni počitek. Dejansko stanje v tem delu pa je ugotovilo nepopolno, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča o dnevnem počitku kot enoviti pravici, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju.

7. Pritožba neutemeljeno očita, da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje med mednarodno misijo na Kosovu, ki je trajala od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014, uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 60 dni (delo v bazah B. in C. ter varovanje samostana D.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je opravil več dela, kot bi ga, če bi mu tožena stranka dnevni počitek zagotovila (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji).

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena ZDR-1, v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena ZObr. Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa dejansko ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), čeprav se nanjo sklicuje, ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu tožena stranka zagotovila dnevni počitek, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral, kot zatrjuje, koristiti dnevni počitek.1 Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je opravil tožnik in katere konkretne naloge je v tem času opravljal. Ker je zaradi tega dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

10. Z namenom sprejema pravilne odločitve v ponovljenem sojenju se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do naslednjih utemeljenih pritožbenih navedb. Iz dosedanjih prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v okviru naloge varovanja baze B. tožniku omogočen dnevni počitek v trajanju 6 ur, v okviru varovanja opazovalnice E. so rotacije vključevale štiri ure počitka, v okviru varovanja baze C. in D. pa je počitek na izmeno prav tako trajal šest ur. Pritožba s tem v zvezi pravilno izpostavlja, da tožniku ne pripada avtomatično odškodnina v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka. Upravičen je lahko le do odškodnine v višini plačila tolikšnega števila ur dela, kolikor jih je dejansko opravil na račun nezagotovljenih ur dnevnega počitka. Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj ugotovitev, da je v času QRF pripravljenosti (lahko) prihajalo do aktivacije, še ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik dejansko opravljal delo (in v kakšnem obsegu).2 Nadalje pa je tudi glede nalog patruljiranja potrebno natančno ugotoviti, kdaj so se patrulje pričele in kdaj so se končale ter kdaj je tožnik po končani patrulji ponovno pričel z opravljanjem nalog. Sodišče prve stopnje je dolžno raziskati okoliščine v nakazani smeri (po potrebi z dopolnitvijo dokaznega postopka) in nato ponovno odločiti o zadevi.

11. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

1 S tem v zvezi pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka ne more biti vrednotena nižje od urne postavke za redno delo na misiji. Upoštevajoč navedeno je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilen način izračuna odškodnine za premoženjsko škodo po dejansko opravljenih urah z upoštevanjem 100 % vrednosti urne postavke. 2 Sodba VS RS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VS RS VIII Ips 22/2020 (QRF) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost).