Jedro

Ker predlogu za oprostitev plačila sodnih taks z dne 10. 5. 2012 prokurist ni priložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, ga je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo s sklepom z dne 16. 5. 2012, da izkaže odobritev tožene stranke (za vložitev predloga za taksno oprostitev) in da ima opravljen pravniški državni izpit. Pri tem ga je opozorilo na posledice, če ne bo ravnal po njegovem pozivu. Tožena stranka v pritožbi ne navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti odobritve vloženega predloga, kar bi pomenilo, da ga vlaga po zakonitem zastopniku. Izraža le nestrinjanje z zakonsko ureditvijo, da mora imeti prokurist opravljen pravniški državni izpit, če želi zastopati pravno osebo pred okrožnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo, da ni bil vložen predlog (tožene stranke) z dne 8. 5. 2012 za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 18. 1. 2012. Ugotovilo je, da je prokurist tožene stranke 9. 5. 2012 vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 18. 1. 2012. Ob vložitvi predloga ni izkazal, da je pooblaščen za zastopanje tožene stranke. Zato ga je s sklepom z dne 16. 5. 2012 pozvalo, da predloži pooblastilo za zastopanje tožene stranke, in izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. 11. 6. 2012 mu je bilo poslano zgolj pooblastilo za zastopanje tožene stranke z dne 11. 6. 2012, ni pa bila izkazana odobritev tožene stranke za že opravljeno dejanje, to je za vložitev cit. predloga za taksno oprostitev, kot tudi ne, da ima prokurist opravljen pravniški državni izpit. Ker prokurist spada v kategorijo pooblaščencev, čeprav ni zakoniti zastopnik stranke, mora izpolnjevati določene pogoje, da lahko zastopa stranko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem. V teh postopkih je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Prokurist v roku ni izkazal niti odobritve tožene stranke za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse niti da ima opravljen pravniški državni izpit. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka sama (ne po pooblaščeni odvetniški družbi) brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP . V pritožbi navaja, da je iz navedb sodišča prve stopnje mogoče razbrati, da se stranka, če ni odvetnik, ne more zagovarjati, in mnogi drugi razlogi, ki jih našteva sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru se podjetje – zastopnik in lastnik čutita diskriminirana ter brez pravice ugovarjanja, ker podjetje ni v stanju poravnati sodnih taks niti plačevati odvetniških storitev zaradi likvidnostnih težav. Toliko bolj nerazumljivo je dejstvo, da sodišče prve stopnje razglablja o pooblastilih in pravniških izpitih, ki naj bi jih imel, kot kaže, vsakdo, ki želi biti podjetnik. V primeru nezmožnosti plačila sodnih taks je, kot kaže, to pogoj. Z začudenjem je v zaključku sklepa sodišča prve stopnje za “telebane” zapisano: “kljub vsemu pa tožena stranka z obravnavanim predlogom vseeno ne bi uspela (čeprav bi prokurist izkazal odobritev za vložitev predloga in da ima opravljen pravniški izpit), saj je bil predlog vložen prepozno, šele po nastanku …”. Tudi za razumevanje takšnega stališča, ki je osnova za sklep sodišča prve stopnje, je treba imeti pravniški izpit. Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravna oseba. Kot “umetna tvorba” ne more sama izjavljati pravno poslovne volje in ne opravljati procesnih dejanj pred sodiščem, temveč lahko to stori le po zakonitem zastopniku. Pri d. o. o. je zakoniti zastopnik poslovodja oziroma direktor (10. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)). Zakaj tožena stranka ni vložila predloga za oprostitev plačila sodnih taks po zakoniti zastopnici, v pritožbi ne pojasni. Nesporno je, da je cit predlog vložila po prokuristu. Zanj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je zgolj pooblaščenec in ne zakoniti zastopnik pravne osebe. Le obseg njegovih pooblastil določa zakon (35. člen ZGD-1). Ker je pooblaščenec, mora za zastopanje pravne osebe pred okrožnim sodiščem imeti opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), na kar se je utemeljeno sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker predlogu za oprostitev plačila sodnih taks z dne 10. 5. 2012 prokurist ni priložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, ga je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo s sklepom z dne 16. 5. 2012, da izkaže odobritev tožene stranke (za vložitev predloga za taksno oprostitev) in da ima opravljen pravniški državni izpit (listna št. 223-224 spisa). Pri tem ga je opozorilo na posledice, če ne bo ravnal po njegovem pozivu. Tožena stranka v pritožbi ne navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti odobritve vloženega predloga, kar bi pomenilo, da ga vlaga po zakonitem zastopniku. Izraža le nestrinjanje z zakonsko ureditvijo, da mora imeti prokurist opravljen pravniški državni izpit, če želi zastopati pravno osebo pred okrožnim sodiščem. Te presoje domnevno sporne zakonske ureditve tožena stranka ne more doseči s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v rednem postopku. Pojasnjeno je že bilo, da je imela tožena stranka možnost sama vložiti predlog za oprostitev plačila sodnih taks po zakoniti zastopnici, vendar tega ni storila. Ker je tožena stranka opravljala pravdna dejanja med postopkom pred okrožnim sodiščem po pooblaščencu – prokuristu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP (po pozivu sodišča ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu in ni odobrila vložitve predloga), je sodišče prve stopnje v skladu četrtim odstavkom 88. člena ZPP pravilno štelo, da predlog ni bil vložen.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je bil predlog tožene stranke vložen šele po nastanku taksne obveznosti in da je tako bil prepozen, če je tožena stranka želela doseči oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Za pritožbo nastane taksna obveznost ob vložitvi pravnega sredstva – pritožbe (prva točka drugega odstavka 4. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) v zvezi z 39. členom ZST-1). Tožena stranka pa ob vložitvi pritožbe 19. 4. 2012 ni predlagala oprostitve plačila sodne takse, temveč je zapisala “taksa po pozivu” (list. št. 216 spisa). Predlog za oprostitev plačila sodne takse je vložila 10. 5. 2012, šele po vročitvi plačilnega naloga sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2012 (list. št. 219-220 spisa), zoper katerega ni ugovarjala. Morebitna oprostitev plačila sodne takse bi učinkovala šele od vložitve predloga, to je od 10. 5. 2012 (prvi odstavek 14. člena ZST v zvezi z 39. členom ZST-1), in ne za nazaj od vložitve pritožbe 19. 4. 2012. Ta določba je očitno znana tudi toženi stranki, saj je s povzemanjem spletne literature zapisala prav to: da oprostitve plačila ni mogoče zahtevati za nazaj, za dejanja, ki so že bila opravljena in za vloge, ki so bile že vložene (šesti odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.