Jedro

Dejanje, ki pretrga zastaranje,v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZP (1983) je v obravnavani zadevi že dopis Carinarnice A. (ki je organ, pristojen za postopek in izvršitev) Carinarnici B., naj iz razlogov ekonomičnosti opravi prevzem in prodajo dragih kamnov, saj je bil namen tega dopisa izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga, ne glede na to, če so bile kasneje izdana odločba o dovolitvi izvršbe Carinarnice B. (izdana na podlagi tega dopisa) in vse njene pravne posledice odpravljene zaradi krajevne nepristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, z dne 19. 2. 2004, v novem odločanju po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.10.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 4.2.1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ ugotovil, da je odločba iste carinarnice z dne 6.3.1995 (izdana v postopku o carinskem prekršku, s katero je bil v točki V. izreka odločbe tožeči stranki izrečen varstveni ukrep odvzema blaga), postala izvršljiva in dovolil njeno izvršbo zoper tožečo stranko ter določil izpolnitveni rok treh dni pod grožnjo denarne kazni, če obveznost ne bo v roku izpolnjena.

V obrazložitvi odločbe, izpodbijane s tožbo, tožena stranka navaja, da je odločba o carinskem prekršku postala pravnomočna z izdajo odločbe Republiškega senata za prekrške (z dne 16.10.1996), s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Navedena odločba drugostopenjskega prekrškovnega organa je bila tožeči stranki vročena dne 20.8.1997, njenemu pooblaščencu pa dne 17.9.1997. Enoletni zastaralni rok (ki je začel teči dne 16. 10. 1996) je bil pretrgan z vročitvijo poziva Carinarnice B. (z dne 14.10.1997) za izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo sporno blago odvzeto kot predmet carinskega prekrška, storjenega na način, opredeljen v prvem odstavku 378. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90; v nadaljevanju CZ (1976)) oziroma v prvem odstavku 357. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 350. člena prečiščenega besedila CZ (1976), (Uradni list SFRJ, št. 34/90; v nadaljevanju CZ (1990)) in je zavezanka za izročitev tega blaga glede na določbe CZ (1976) oziroma CZ (1990) tožnica, pri kateri so bili dragi kamni shranjeni. Zato so neutemeljene navedbe tožeče stranke o nevročitvi odločbe o prekršku lastniku blaga in neugotovitvi lastništva blaga. Dopis Carinarnice B. za izvršitev varstvenega ukrepa (vročen dne 15.10.1997), s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da je bil prvi prevzem blaga dne 16.9.1997 neuspešen, zato se bo komisija pri njej ponovno zglasila dne 23.10.1997, je pretrgal enoletni zastaralni rok, saj gre za ukrep pristojnega organa z namenom izvršitve varnostnega ukrepa. Carinarnica A. je namreč iz razlogov ekonomičnosti z dopisom (z dne 25.8.1997) Carinarnico B. zaprosila za pravno pomoč, da le-ta opravi predajo predmetov prekrška, zato ni bila šele odločba Carinarnice A. o dovolitvi izvršbe (z dne 4.2.1998) tisto prvo procesno dejanje, usmerjeno v izvršitev odločbe o prekršku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter odločbo, izpodbijano s tožbo, odpravi. Navaja, da odločba o prekršku ni postala izvršljiva, ker v postopku njene izdaje ni sodeloval lastnik blaga, ki je predmet varstvenega ukrepa. Prav tako je njena izvršitev zastarala, saj je bila odločba Carinarnice B. o dovolitvi izvršbe odpravljena (z Odločbo Carinske uprave RS z dne 30.12.1997), s čimer so bile odpravljene tudi vse njene pravne posledice. Zaradi navedenega zastaranje ni bilo pretrgano z dopisom Carinarnice B. (z dne 14.10.1997) o izvršitvi varstvenega ukrepa. V zvezi s tem je predlagala združitev postopkov v zadevah X Ips 999/2005 in X Ips 1000/2005. Dodaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih dokaznih predlogov in kljub njenem vztrajanju ni izvedlo predlaganega zaslišanja predstojnika tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je ključno vprašanje pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe o prekršku, s katero je bil tožeči stranki v V. točki izreka pod grožnjo denarne kazni izrečen varstveni ukrep odvzema blaga z določenim rokom 3 dni za izpolnitev. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je navedena odločba o prekršku postala pravnomočna in izvršljiva, saj je postala pravnomočna dne 16.10.1996 z izdajo odločbe drugostopenjskega prekrškovnega organa, ki je v tem delu zavrnil pritožbo in prvostopenjsko odločbo o prekršku potrdil in ki je bila tožeči stranki vročena dne 20.8.1991, njenemu pooblaščencu pa dne 17.9.1997. Po prvem odstavku 252. člena Zakona o prekrških (ZP; Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90 in Uradni list RS-stari št. 10/91) se odločba, izdana v postopku o prekršku, izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir, po drugem odstavku 252. člena istega zakona pa postane odločba pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati s pritožbo ali ko pritožba ni dopustna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča postane meritorna odločba Republiškega senata za prekrške pravnomočna z dnem odločitve o pritožbi, vročitev te odločbe pa je pogoj za izvršitev odločba o prekršku (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča SR Slovenije, sprejeto na občni seji dne 21. in 22.12.1983).

Blago (dragi kamni) je bilo odvzeto kot predmet carinskih prekrškov (določenih v 1. točki prvega odstavka 371. člena CZ (1976) oziroma 1. točki prvega odstavka 351. člena CZ (1990), v prvem in tretjem odstavku 378. člena CZ (1976) oziroma prvem in tretjem odstavku 357. člena CZ-90 ter 3. točki prvega odstavka 372. člena CZ (1976) oziroma 3. točki prvega odstavka 351. člena CZ (1990)) v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 37. člena ZP, ki določajo, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška, predmeti pa se smejo odvzeti tudi, če niso storilčeva last ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale, s čimer pa ni prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca. Ker je bilo sporno blago shranjeno pri tožeči stranki, je bila ona zavezanka za izročitev blaga, zato so glede na navedeno navedbe tožeče stranke o neizvršljivosti varstvenega ukrepa zaradi nesodelovanja lastnika blaga pri postopku o prekršku neutemeljene.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga ni zastarala. Po prvem odstavku 57. člena ZP, ki opredeljuje zastaranje izvršitve sankcij, se izrečena kazen in druge sankcije (med katere spada tudi izrečen predmetni varstveni ukrep odvzema blaga) ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (relativno zastaranje). V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (absolutno zastaranje). V predmetni zadevi je odločba o prekršku postala pravnomočna dne 16.10.1996. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišče pravilno zaključilo, da je bil enoletni relativni zastaralni rok (ki bi se sicer iztekel dne 16.10.1997) pretrgan, varstveni ukrep odvzema blaga pa se je začel izvrševati pred iztekom absolutnega zastaralnega roka dne 16.10.1998, saj je bila odločba Carinarnice A. o dovolitvi izvršbe izdana dne 4.2.1998, tožeča stranka pa je predmetno blago izročila komisiji za prevzem blaga dne 13.2.1998. Po presoji vrhovnega sodišča dejanje, ki je pretrgalo zastaranje, predstavlja že dopis Carinarnice A. (ki je organ, pristojen za postopek in izvršitev) Carinarnici B. z dne 25.8.1997, da naj glede na to, da se odvzeti dragi kamni nahajajo pri tožeči stranki v B., iz razlogov ekonomičnosti Carinarnica B. opravi prevzem in njihovo prodajo, saj je bil namen tega dopisa izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga. Glede na to, da zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije (tretji odstavek 57. člena ZP), po prepričanju Vrhovnega sodišča to pomeni, da v konkretnem primeru že zgoraj navedeni dopis predstavlja tisto prvo procesno dejanje v smeri izvršitve varstvenega ukrepa in ne šele odločba o dovolitvi izvršbe.

Ker so posledice pretrganja zastaranja glede na zgoraj navedeno nastale že z samim dopisom pristojnega organa (Carinarnica A.) Carinarnici B., na podlagi katerega je slednja sicer izdala odločbo o dovolitvi izvršbe, kasnejša odprava njene odločbe o dovolitvi izvršbe in vseh njenih pravnih posledic (ki je bila odpravljena z odločbo Carinske uprave RS z dne 30.12.1997) ne more vplivati na dopis, ki predstavlja prvo dejanje v smeri izvršitve odvzema blaga. Po prvem odstavku 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št.47/86) se, če se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, predmetni dopis pa ni nastal kot posledica odpravljene odločbe, zato so navedbe tožeče stranke o zastaranju izvršitve varstvenega ukrepa zaradi odpravljene odločbe nerelevantne.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih dokaznih predlogov in kljub njenemu vztrajanju ni izvedlo predlaganega zaslišanja predstojnika tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati, glede na drugi odstavek 51. člena ZUS oziroma ZUS-1, ki določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno, za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega pravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.