Jedro

Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je s 1. točko izpodbijanega sklepa zavrgel tožničino pritožbo zoper odločbo istega organa št. 35458-50/2017-7 z dne 26. 1. 2018, s katero je bilo spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje za vnos zemeljskega izkopa, izdano A. d.d. (v nadaljevanju prizadeta stranka), in sicer tako, da se je za namen vzpostavitve novega stanja tal - nasipavanja stavbnih zemljišč na zemljišču parc. št. 755 k. o. ..., v lasti družbe B. d.d., povečala skupna količina vnosa zemeljskega izkopa, določene pa so bile tudi nove lokacije izkopa. Z 2. točko izreka je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da tožnica z očitki, da upravni organ ni upošteval Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Brezovica (v nadaljevanju OPN), okoljskega poročila, Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ni izkazala pravnega interesa za priznanje statusa stranskega udeleženca. Glede na navedeno tožnica ni upravičena vlagateljica pritožbe po prvem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega upravnega organa in dodaja, da 21. člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) ni podlaga za tožničino udeležbo v postopku, v zvezi s čimer se sklicuje na več sodb tukajšnjega sodišča (zadeve III U 127/2010, II U 204/2013 in I U 1912/2012). Navaja še, da ji je bilo spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje poslano na podlagi petega odstavka 85. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) kot obvestilo o posegu na njenem območju.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določili OPN, s katerim se določa raba zemljišč, ohranjanje narave in varstvo okolja ter z njenim okoljevarstvenim dovoljenjem. Odločanje o tem, na katerem ozemlju je dovoljeno odlaganje odpadkov je nedvomno v njeni jurisdikciji, zato spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje posega v njene interese in pravne koristi. Sama je morala pred izvedbo celovite presoje vplivov na okolje za sprejem OPN izdelati okoljsko poročilo, v katerem pa na spornem območju ni predvideno odlaganje odpadkov. Z nepravilnim odlaganje odpadkov se tako uničujeta okolje in narava, kar vpliva na življenje in zdravje ljudi. Navaja še, da v postopku niso bila pridobljena potrebna dovoljenja in soglasja, ki bi dovoljevala takšen poseg v prostor. Opozarja na procesne napake pri izdaji izpodbijanega sklepa, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega predpisa, v zvezi s čimer se sklicuje na navedbe v obeh pritožbah. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v nov postopek. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa niti toženka niti prizadeta stranka nista odgovorili.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je tožnica izkazala pravni interes za udeležbo v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP ima namreč pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

8. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj. Pri tem je mogoče, da je z normo varovan zgolj javni interes, da sta varovana tako javni kot zasebni interes oziroma da je varovan eden ali več zasebnih interesov. Navedeno je lahko izrecno zapisano v posamezni normi ali pa je odvisno od njene razlage (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve in Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 10. točka obrazložitve).

9. Pravico do zdravega življenjskega okolja ureja Ustava RS v 72. členu. V skladu z drugim odstavkom tega člena za zdravo življenjsko okolje skrbi država in v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Občina skrbi za varstvo okolja v skladu z Ustavo RS in zakonom. To izhaja tudi iz drugega odstavka 21. člena ZLS, ki določa izvirne naloge občin, med drugim, da skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. Vendar občina kot oseba javnega prava ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, temveč le za tiste, za katere je tako določeno v področnih zakonih (kot sta ZVO-1 in ZV-1 - prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017).

10. Za nameravani poseg so pogoji in postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja določeni v določbah od 82. do 85. člena ZVO-1. Kot ugotavlja toženka, iz teh določb ne izhaja, da ima lokalna skupnost kot nosilec urejanja prostora pravico do udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja niti to ne izhaja iz Uredbe o odpadkih ali Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki podrobneje določata pogoje za vnos zemeljskega izkopa. Zato tožnica ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je predmetno okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami njenih prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb (kmetijske, gozdarske, okoljske, gradbene in rudarske). Prav tako ne more uspeti s trditvami o odgovornosti za okolje, saj je v skladu z 11. členom ZVO-1 odgovornost za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in kritje stroškov odprave teh posledic poleg povzročitelja na državi, občina pa skrbi le za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki, za kar ne gre v obravnavanem primeru. Neutemeljene so tudi navedbe, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z njenim okoljevarstvenim dovoljenjem, pri čemer teh navedb ni konkretitizirala niti tega okoljevarstvenega dovoljenja ni predložila, poleg tega gre za nedopustno tožbeno novoto, saj tega v pritožbi ne omenja, pa tudi iz upravnih spisov ni razviden (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi navedbe, da v postopku niso bila pridobljena ustrezna dovoljenja in soglasja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj tožnica niti ne pojasni, katero dovoljenje ali soglasje bi bilo treba še pridobiti niti kako to vpliva na njene pravne koristi.

11. Drugih okoliščin, s katerimi bi tožnica izkazala pravni interes za sodelovanje v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja v tožbi ni navajala, v zvezi z njenim sklicevanjem na navedbe v upravnem postopku pa sodišče pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora v skladu z ustaljenim stališčem naslovnega sodišča tožnica razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

12. Glede na navedeno mora tožnica v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi. Glede na pojasnjeno iz teh ne izhaja, da je odločitev nepravilna. Tudi tožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločitve so pavšalni in ne dajejo podlage za konkretiziran odgovor sodišča. Po presoji sodišča sta tako organ druge kot organ prve stopnje zadostila standardu obrazloženosti odločbe v skladu z 214. členom ZUP.

13. Sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj tožnica ni navedla dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, oziroma je navajala nova dejstva (nasprotje z njenim okoljevarstvenim dovoljenjem), ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona).

K II. točki izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.