Jedro

Kazenskopravna teorija kakor tudi sodna praksa sta si enotni, da zakonski znak prilastitve pomeni, da storilec stvar rabi kot svojo. Ne zahteva pa se, da bi lastnik trajno izgubil oblast nad stvarjo oziroma bil trajno "razlaščen", kajti storilec sploh ne more postati lastnik stvari, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Zato je pomembno, da mora biti prilastitev podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija. Skladno s tem mora imeti storilec v naklepu, da lastniku trajno onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo (negativni vidik prilastitve), ter da sam stvar vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje (pozitivni vidik prilastitve). Izvršitveno ravnanje med drugim predstavlja tudi, da storilec stvari noče vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za kar mu je izreklo kazen devetih mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Nadalje je odločilo, da je obdolženec oškodovancu B., d. o. o., dolžan plačati 1.137,55 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ter podrejeno, da s sklepom sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

**Glede prilastitve denarja**

4. Tudi po oceni pritožbenega senata je obdolženec zagovor evidentno prilagajal poteku dokaznega postopka, pri čemer njegov zagovor tudi ni podprt s spisovnim gradivom, oziroma je z njim v nasprotju, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. To je jasno razvidno na podlagi njegovi prvotne izjave z dne 4. 6. 2020 (zapisnik o zaslišanju osumljenca v okviru posameznih preiskovalnih dejanj na l. št. 45), ko je večkrat zatrjeval, da dva meseca ni dobil plače, in sicer za april in maj, ter da je iz tega razloga vzel ta denar. Drži, da je obdolženec že tedaj omenjal dodatno plačilo v višini 8 % od celotne gotovine, pri čemer je izrecno dejal, da je imel sklenjeno pogodbo za delo za minimalno plačo z dodatnimi 8 % od celotne gotovine posameznih voženj. Zatem je še navedel, da mu je C. C. dolžan še 700,00 EUR iz naslova neizplačanih plač.

5. Na glavni obravnavi dne 25. 1. 2023 (zapisnik na l. št. 127) je obdolženec glede prisvojitve denarja vztrajal pri zagovoru, ki ga je podal v posameznih preiskovalnih dejanjih, drugega ni želel dodati. Na naslednji glavni obravnavi dne 24. 2. 2023 (zapisnik na l. št. 148), ko je sodišče pridobilo izpiske transakcijskega računa družbe B., d. o. o., in pogodbo o zaposlitvi med navedeno družbo in obdolžencem (l. št. 136-145), pa je obdolženec dopolnil svoj zagovor, in sicer da je bil dogovor o izplačilu dodatnih 8 % na stranko sklenjen ustno, pri čemer mu oškodovanec iz tega naslova ni plačal ničesar, čeprav je bil dogovor, da mu mora to izplačevati na račun. Dodal je še, da je bilo tega dolga več kot 1.000,00 EUR, pri čemer je imel v tistem času na svojem računu tudi blokade oziroma izvršbe.

6. Že na podlagi navedenega je mogoče skleniti, da je obdolženec neverodostojen. Ne le, da je bil obdolženčev prvotni zagovor glede neizplačila plač očitno izpodbit na podlagi izpiskov transakcijskega računa, se je njegov zagovor razlikoval tudi glede višina zatrjevanega dolga, saj je sprva navajal, da je ta dolg znašal 700,00 EUR, nato pa, da je presegal 1.000,00 EUR. Po jasni predočitvi dejstva, da so mu plače bile izplačane, je obdolženec zatem skušal prikazati, da zatrjevani dolg izvira iz naslova izplačila dodatnih 8 % na stranko, čemur prav tako ni moč slediti.

7. Obstoj takšnega dogovora je zanikal prokurist družbe B., d. o. o., C. C. Ob predočitvi obdolženčevega zagovora iz posameznih preiskovalnih dejanj je odločno dejal, da ta ni resničen, saj so iz bančnih izpiskov razvidne vse transakcije ter da obdolžencu ne dolguje niti evra (zapisnik o zaslišanju na l. št. 65). Tudi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2023 (l. št. 127) je skladno povedal, da je obdolžencu plačo izplačeval na bančni račun in da mu nikoli ni ostal dolžan nobenega zneska, niti iz naslova plača, niti iz kakšnega drugega naslova. Tudi po obravnavanem dogodku mu je izplačal sorazmerni del plače za tiste dni, kolikor je obdolženec še delal v mesecu juniju 2019. Neresničnost obdolženčevega zagovora je razvidna tudi na podlagi nadaljnje C. C. izpovedi, da je bil obdolženec do tedaj vzoren delavec, med njima so bili dobri odnosi, prav tako ni imel nikakršnih pripomb glede njegovega dela, med njima ni bilo sporov.

8. Kakršnekoli obdolženčeve terjatve do oškodovanca tudi niso razvidne iz njegovega zagovora, ki ga je napisal dne 14. 6. 2019 na srečanju s C. C. glede dogovora o prenehanju delovnega razmerja vsled obravnavanega dogodka (l. št. 12). Iz zagovora izhaja, da obdolženec oškodovancu dovoljuje, da mu od plače odtrga 100,00 EUR, ki jih je porabil za privat gorivo ter da bo drugi denar vrnil. Ta dogovor je C. C. potrdil. Tudi sicer je obdolženec povedal, da oškodovanca ni terjal glede zatrjevanih terjatev.

9. Neobstoj dogovora o izplačilu dodatnih 8 % na stranko nadalje izhaja tudi iz bančnih izpiskov družbe B., d. o. o., kjer je razvidno, da je družba B., d. o. o., tudi ostalim zaposlenim delavcem izplačevala po višini primerljive zneske, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 10. Skladno z vsem povedanim ne drži, da je bil obdolženec resnicoljuben in prepričljiv, kot to zatrjuje pritožnik. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da na podlagi C. C. izpovedi obdolženčev zagovor ni ovržen, saj naj bi C. C. dogovor o dodatnih 8 % na stranko zanikal, ker naj bi bil ta nezakonit. Pritožbeni senat se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tak dogovor o stimulaciji delavca sam po sebi ne bi bil nezakonit. Pritožnikovo zatrjevanje o neplačevanja davkov in prispevkov iz tega naslova, ker naj bi šlo za usten dogovor, ostaja zgolj na pavšalni ravni. Poleg tega je tudi nelogično, da bi oškodovanec z obdolžencem sklenil ustni dogovor, po stališču obrambe neupoštevajoč davčne in socialnovarnostne predpise, pri tem pa bi se zavezal te zneske obdolžencu nakazovati na njegov bančni račun, kakor je to izrecno zatrdil obdolženec. Predvsem pa je obstoj tega dogovora z gotovostjo izključen na podlagi že zgoraj opredeljenih dokazov.

11. Obdolženčevo očitno spreminjanje svojega zagovora tako glede višine domnevnega dolga, kot tudi njegove pravne narave, pri čemer je bil njegov zagovor glede samega obstoja dolga z gotovostjo v celoti izpodbit, izključuje tudi obdolženčevo zmoto glede obstoja dolga, kot to zatrjuje pritožnik. Ni namreč prepričljivo pritožnikovo stališče, da obdolženec zaradi blokad računa v tistem obdobju izplačanih plač ni prejel, oziroma so bile trgane za poplačilo njegovih upnikov. Upoštevaje 102. člen (omejitve izvršbe) Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je na dolžnikov dohodek iz delovnega razmerja mogoče seči tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače. Glede na to, da je obdolženec prejemal minimalno plačo, bi mu tudi v primeru izvršb na računu še vedno ostal večji del njegove mesečne plače. Po presoji pritožbenega senata ostaja ta pritožbena navedba zgolj na ravni nestrinjanja z razlogi izpodbijane sodbe ter je kot taka tudi neutemeljena.

**Glede prilastitve kombija**

12. Kazenskopravna teorija kakor tudi sodna praksa sta si enotni, da zakonski znak prilastitve pomeni, da storilec stvar rabi kot svojo.1 Ne zahteva pa se, da bi lastnik trajno izgubil oblast nad stvarjo oziroma bil trajno _„razlaščen“_, kajti storilec sploh ne more postati lastnik stvari, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Zato je pomembno, da mora biti prilastitev podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija. Skladno s tem mora imeti storilec v naklepu, da lastniku trajno onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo (negativni vidik prilastitve), ter da sam stvar vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje (pozitivni vidik prilastitve).2 Izvršitveno ravnanje med drugim predstavlja tudi, da storilec stvari noče vrniti.3

13. Ne drži, da sodišče ni ugotovilo obdolženčevega namena si prilastiti kombi. V zvezi s tem gre najprej izpostaviti, da je bil obdolženčev zagovor tudi v tem delu ovržen. Ni res, da se je obdolženec s kombijem stalno vozil, ker firma ni imela organiziranega parkirišča. C. C. je prepričljivo pojasnil, da ima registrirano parkirišče na naslovu X., kjer vsak delavec zjutraj prevzame ključ in vozila ter ga po zaključku delovnega dne tja tudi vrne. Tako je ravnal tudi obdolženec vse do kritičnega dne. Zato tudi ne drži, da je obdolženec imel oškodovančevo dovoljenje, da se je lahko vozil s kombijem domov. Res je, da je C. C. obdolžencu dovolil uporabo kombija v zasebne namene, ko se je ta selil, vendar pa je bilo to zgolj nekajkrat, nikakor pa ne stalno ter da bi se obdolženec s kombijem smel voziti domov.

14. Obdolženčev prilastitveni namen je nadalje razviden iz njegovih ravnanj dne 12. 6. 2019 – izkazana sta tako negativni kot tudi pozitivni vidik prilastitve. V zvezi s prvim pritožbeni senat pojasnjuje, da obdolženec ni izročil gotovine na blagajni D., d. d., dne 11. 6. 2019, ko jo je pobral, niti v skrajnem roku naslednjega dne. Tedaj je bilo tudi prvič, da kombija, ki mu je bil zaupan v zvezi z delom, ni pripeljal nazaj na parkirišče oškodovane družbe, ko bi to moral storiti, kar je tudi nedvomno vedel, temveč ga je brez dovoljenja odpeljal v E., kjer je prebival. C. C. je sprva obljubljal, da bo vozilo pripeljal nazaj, nato pa se mu od 15. ure dalje ni več javljal. C. C. je pojasnil, da mu je tedaj pošiljal sporočila, ga večkrat klical, tudi do petnajstkrat, a se mu obdolženec ni javil. Prav tako je C. C. obdolženca iskal v njegovem stanovanju, a mu ta ni hotel odpreti. Navedeno jasno izkazuje obdolženčev namen, da si kombi prilasti, njegove pavšalne obljube o vrnitvi kombija pa so očitno predstavljale zgolj zavajanje oškodovanca. Zato nikakor ne drži, da ga je imel namen ob prvi priliki vrniti, kot to zmotno prikazuje pritožnik. Nedvomno je obdolženec imel možnost to storiti, bodisi bi kombi lahko pripeljal nazaj že takoj po C. C. telefonskih pozivih, bodisi bi mu ga lahko vrnil tedaj, ko se je C. C. oglasil pri njem, pri čemer ni storil nič od navedenega. Na podlagi navedenega je razvidno, da je obdolženec kombi imel še naprej v svoji posesti ter ravnal z njim kot s svojim.

15. Dejstvo, da je C. C. prišel po kombi isti dan zvečer, obdolženčevega prilastitvenega namena ne izključuje. Ob tem je ključno, da C. C. niti ni vedel, kam je obdolženec kombi odpeljal, kar pomeni, da je izgubil dejansko oblast nad stvarjo. C. C. je namreč kombi lociral šele po poizvedbah na policiji. S tem, da obdolženec kombija ni pripeljal nazaj, temveč ga je odpeljal do svojega prebivališča, pri čemer tega ni povedal C. C., je kombi začasno prenesel v svojo oblastno sfero, s čimer je izkazan tudi pozitivni vidik prilastitve. Glede na vse povedano, za obstoj prilastitvenega namena v trenutku izvršitve očitanega kaznivega dejanja ni bistvena okoliščina, da je obdolženec C. C. naknadno povedal, kje je kartica za gorivo ter mu šele v prihodnjih dneh vrnil originalni ključ kombija.

16. Obdolženčev prilastitveni namen je tako z gotovostjo dokazan, navedeno pa je tudi obrazloženo v 14., 19. - 21. točkah izpodbijane sodbe. Skladno z nadpisanim so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. **Glede kazenske sankcije**

17. V pritožbi izpostavljene okoliščine po oceni pritožbenega senata v konkretni zadevi ne predstavljajo tehtnih olajševalnih okoliščin. Navedba o obdolženčevih finančnih in osebnih težavah je zgolj na pavšalni ravni. Vrnitev ključev C. C., ko je ta po storjenem kaznivem dejanju kombi sam prišel iskat in ga odpeljal, ter zatrjevano obdolženčevo sodelovanje v kazenskem postopku niso takšne teže, da bi lahko vplivale na nižjo odmero kazni. Obdolženčevo vzorno obnašanje v zavodu za prestajanje kazni zapora je sicer vzpodbudno, vendar ne glede na to ni moč iti mimo teže storjenega kaznivega dejanja, načina izvršitve in predvsem obdolženčevih več predhodnih kazenskih obsodb. Obdolženec si je prilastil oškodovančevo premoženje v vrednosti več kot 6.000,00 EUR, pri čemer je to storil z zlorabo njegovega zaupanja kot delodajalca. Nadalje je bil obdolženec spoznan za krivega storitve več raznovrstnih kaznivih dejanj, med drugim tudi več kaznivih dejanj zoper premoženje, kot so goljufija in tatvina (l. št. 106), kar pomeni, da gre za specialnega povratnika. Tudi po oceni pritožbenega senata je zato izrečena kazen devetih mesecev zapora primerna in pravična. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je izrečena kazen še vedno na spodnji tretjini triletnega posebnega maksimuma, kot je predpisan za očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Po presoji pritožbenega senata bo ta kazen vplivala na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in obenem služila tudi kot opozorilo drugim o nedopustnosti izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer bo obdolžencu omogočen primerno dolg čas za resocializacijo in dostojno vključitev v skupno družbeno okolje po prestani kazni, skladno z namenom kaznovanja po 45.a členu KZ-1. **Glede premoženjskopravnega zahtevka**

18. Ne glede na to, da je bila družba D., d. d., končni prejemnik odtujenih sredstev, je storitve prevoznika zanjo opravljala družba B., d. o. o., (l. št. 32), ki je bila družbi D., d. d., tudi dolžna izročiti vse zbrane odkupnine. Glede na to, da je bil obdolženec zaposlen pri družbi B., d. o. o., (l. št. 136), za katero je kritičnega dne opravljal prevoze in zbiral odkupnine, ki si jih je nato v skupni višini 1.137,55 EUR prilastil, je jasno, da je obdolženec škodo povzročil neposredno družbi B., d. o. o., ki je bila nato dolžna D., d. d., ta znesek tudi plačati. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanec v tej zadevi družba B., d. o. o. 19. Prav tako je dokazan tudi nastanek škode v navedeni višini. Okoliščine, da škoda ni bila zavarovana, kar predstavlja negativno dejstvo, ni moč dokazati drugače kot z izjavo prokurista družbe C. C. Ta je nadalje zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj (l. št. 65) že v svoji prosti izpovedi povedal, da je moral to škodo plačati družbi D., d. d. Tudi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2023 je na izrecno vprašanje zagovornika potrdil, da je D., d. d., ta znesek od njega terjala (l. št. 127). Glede na to, da je C. C. o vseh okoliščinah tega primera izpovedoval skladno, prepričljivo in suvereno, njegove izjave pa potrjujejo tudi listinski dokazi, ter ob odsotnosti kakršnegakoli razloga, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati nasprotno, je tudi po oceni pritožbenega senata C. C. izjavo o plačilu navedene škode mogoče oceniti kot resnično. Nenazadnje je plačilo glede na zgoraj opredeljeno poslovno razmerje med tema družbama povsem logično. Skladno s povedanim je odločitev prvostopenjskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku v celoti pravilna.

20. Na podlagi vsega napisanega pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, katere skladno s 383. členom ZKP upošteva po uradni dolžnosti, je zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdil. 21. Glede na to, da je obdolženec brez dohodkov in brez premoženja, prav tako je trenutno na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP oprostil plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo njegovo preživljanje.

1 Merc, K., v Korošec, D. _et al_ (ur.), Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 493; sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 289/2010-167 z dne 5. 2. 2015 in I Ips 31821/2014-136 z dne 18. 2. 2016. 2 Merc, K., v Korošec, D. _et al_ (ur.), Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 493-494, 497, 513. 3 Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017. Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Maribor 2017, str. 416.