Jedro

Tožnik je uspel s tožbenim zahtevkom na vrnitev posojila z upoštevanjem valutne klavzule. Kasnejša sprememba tečaja tuje valute v času po tem, ko je svojo terjatev že preračunal v tolarje, pa ga ne upravičuje do ponovne uporabe valutne klavzule.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 4.500 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da je tožnik dne 5.12.1989 posodil tožencu 6.000 DEM v dinarski protivrednosti z rokom vrnitve 1.8.1990. Toženec dolga ni vrnil. Zato ga je tožnik tožil in na podlagi pravnomočne sodbe dne 27.1.1992 izterjal znesek 83.376,00 SIT. Sodišče ni upoštevalo tožnikovega stališča, da je plačani znesek predstavljal vrednost samo 1.500 DEM in da je toženec zato neupravičeno okoriščen za 4.500 DEM.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec prejel 6.000 DEM in toliko bi moral vrniti. Kar je vrnil, predstavlja vrednost 1.500 DEM, za razliko pa je okoriščen na njegov račun. Nasprotuje uporabi pravila o denarnem nominalizmu. Sodbi druge stopnje pa očita, da ni obrazložena, ker ne pove, zakaj sprememba tečajnih razlik ne more biti podlaga neupravičene obogatitve.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Posojilna pogodba z dne 5.12.1989 je bila sklenjena za 6.000 DEM v tedanji dinarski protivrednosti, kar pomeni, da je bila dogovorjena valutna klavzula. Ta tedaj še ni bila izrečno dovoljena, jo je pa sodna praksa dopuščala, ker je tedanji Zakon o začasnih ukrepih o spremembi in dopolnitvi zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 85/89) opustil dotedanjo prepoved uporabe valutne klavzule. Izrečno dovoljena je bila šele s 5. členom Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS/II 5/91). Tožnik je v pravdi opr. št. P 251/90 pri Temeljnem sodišču v Kranju, enoti na Jesenicah, uspel s svojim tožbenim zahtevkom na plačilo 42.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, pri čemer je po navedbah v tožbi znesek 42.000,00 SIT predstavljal tedanjo vrednost 6.000 DEM. Tožnik se je torej uspešno poslužil valutne klavzule in iztožil vrnitev danega posojila, izračunanega na podlagi vrednosti 6.000 DEM. Za čas od zapadlosti posojila 1.8.1990 dalje so mu bile priznane tudi zamudne obresti. Na ta način je tožnik v skladu s pogodbo na podlagi valutne klavzule uveljavljal in iztožil toliko, kot je tedaj znašala vrednost 6.000 DEM. Tožnik ni uveljavljal valutne klavzule tudi za čas od zapadlosti posojila do plačila. Ko se je odločil za dan, ko je preračunal vrednost posojila po tečaju za nemško marko in je v skladu s tem postavil tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, je bila njegova odločitev dokončna. Naš pravni red sprejema načelo denarnega nominalizma (394. člen ZOR), blaži pa njegove učinke na razne načine, med drugimi tudi z dovolitvijo valutne klavzule. Kasnejša sprememba tečaja v času, ko je že uveljavljal v tolarjih izraženo terjatev, upnika ne upravičuje do ponovne uporabe valutne klavzule. Od tedaj pa do plačila je mogoče varovati vrednost terjatve z zakonitimi zamudnimi obrestmi, če med strankami ni dogovorjen kakšen drug, z zakonom dovoljen instrument valorizacije.

Sodba druge stopnje ima potrebno obrazložitev. Sklicuje se na vrednost posojila v znesku 6.000 DEM in ugotavlja, da od zapadlosti posojila dalje tečejo zamudne obresti od vtoževanega zneska, izraženega v tolarjih. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), ni utemeljen.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).