Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč zlasti subjektivne okoliščine na strani obsojenca, njegova predkaznovanost, teža in okoliščine storjenega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi, ko je povzročil veliko premoženjsko škodo (v višini kar 83.618,81 EUR), ne morejo utemeljevati nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba obsojenega Z.T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom predlog obsojenega Z.T. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 10. 5. 2021, zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja v uvodu laične pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da se kazen zapora izvrši v obliki „družbeno koristnega dela“ oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z navedbami, da niti sodišče niti tožilstvo pri njem ni „našlo resnih obteževalnih“ okoliščin. Meni, da je upravičen do alternativnega prestajanja zaporne kazni iz razloga, ker je v zadnji fazi invalidske upokojitve in, ker je tudi v interesu oškodovanca, da si pridobi pravico do pokojnine.

5. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno zaključilo, da obsojenec sicer izpolnjuje formalne pogoje, ki jih določa 86. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, vendar ob tem niso podani vsebinski pogoji oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale takšno nadomestitev. S prepričljivimi razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede obsojenčevih pritožbenih navedb pa je dodati, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o obsojenčevem predlogu na podlagi devetega odstavka 86. člena KZ-1 upoštevalo vse relevantne okoliščine, pri čemer je primarno poudariti, da gre v konkretnem postopku za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim namenom kaznovanja, to je povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Odločitev o izvršitvi zaporne kazni z delom v splošno korist je torej vselej fakultativna, temeljiti pa mora na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano pojasnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč zlasti subjektivne okoliščine na strani obsojenca, njegova predkaznovanost, teža in okoliščine storjenega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi, ko je povzročil veliko premoženjsko škodo (v višini kar 83.618,81 EUR), ne morejo utemeljevati nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist. V tej zvezi je zato neuspešno obsojenčevo sklicevanje na Ustavo Republike Slovenije, saj gre pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, kot že navedeno, za fakultativno možnost in ne za apriori pravico obsojenca, kot si to slednji napačno razlaga.

6. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje obsojenec ne more omajati niti z navedbami o njegovem zdravstvenem stanju oziroma udeležbah na zdravniških pregledu, saj slednje nimajo take teže, da bi samodejno narekovale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Nenazadnje pa, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je obsojencem v zavodih za prestajanje kazni zapora zagotovljena vsa nujna zdravstvena oskrba, ki se lahko opravlja tudi v ustreznih ustanovah zunaj zavoda, če je to potrebno, o čemer odloča zavodski zdravnik. To pomeni, da bo obsojenec imel svojemu zdravstvenemu stanju primerno zdravstveno oskrbo, kakor tudi možnost izvajanja zdravljenja med prestajanjem kazni zapora.

7. Ob navedenem pa je le še dodati, da je izrek zaporne kazni vedno posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja, zato tudi ohranitev zaposlitve ne more biti razlog za nadomestitev zaporne kazni na način, kot je to predlagal obsojenec. Razlaga, ki jo ponuja obsojenec, in sicer, da zaposlitve ne bo mogel obdržati, če bo moral na prestajanje kazni zapora, bi namreč pomenila, da prostostne kazni v takih primerih kot je obsojenčev sploh ne bi bilo mogoče izvršiti.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Glede na to, da je obsojenec po podatkih spisa na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).