Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je uveljavljala pobotni ugovor glede v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene pogodbene kazni za primer neupoštevanja odpovednega roka, ker naj bi tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi zato moral ostati na delu še 40 dni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obravnavalo pobotni ugovor in ugotovilo, da ni utemeljen, oziroma da ga ne more upoštevati, vendar v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni odločilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je pomanjkljiv. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana v pobot, v skladu z določbami 3. odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba v izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.237,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2009 dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenke, odvetnice A.A., odprt pri B. d.d., v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 25,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2010 dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenke, odvetnice A.A., odprt pri B. d.d., v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek II. točke izreka); - v presežku zavrnilo zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 24. 2. 2010 do 5. 3. 2010 (drugi odstavek II. točke izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR, na transakcijski račun Območne organizacije ZSSS C. pri D. d.d., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka) ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je po prepričanju pritožbe podana že najmanj v tem, da sodišče v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru, kot to terja določilo 3. odst. 324. čl. ZPP, po katerem mora izrek sodbo obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Če je v izreku sodbe odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (3. odst. 319. čl. ZPP). Po prevladujoči sodni praksi ima v tem primeru izrek sodbe tri člene. Tako je treba najprej ugotoviti obstoj tožnikove terjatve in njene višine, nato v drugem členu ugotoviti, do katere višine obstoji nasprotna terjatev, v tretjem členu pa mora sodišče odrediti kompenzacijo in tožbeni zahtevek zavrniti ali pa mu deloma ugoditi, glede na to, v kakšni višini si obe terjatvi konkurirata. Bistveno je kršen postopek, če sodišče prve stopnje v izreku ne odloči o pobotnem ugovoru tožene stranke (tako tudi sodna praksa, prim. Višje sodišče Koper, sklep opr. št' I Cp 443/2004). Zavrnitev pobotnega ugovora pa v predmetni zadevi prav tako niti ne izhaja iz same obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče zgolj pojasni, da ni upoštevalo pobotnega ugovora v delu, v katerem tožena stranka v pobot uveljavlja v pobot terjatvi tožeče stranke svojo terjatev v znesku 2.086,46 EUR, ki predstavlja pogodbeno kazen zaradi neupoštevanja odpovednega roka, kot tudi ni upoštevalo pobotnega ugovora iz naslova škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi več izgubljenih poslovnih priložnosti in reorganizacije delovnega procesa.
Glede (neupoštevanega) pobotnega ugovora je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na v celoti zmotno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka ne oporeka ugotovitvi sodišča v delu, da je tožeča stranka po odpovedi, dne 18. 4. 2009, prejela poziv tožene stranke na vrnitev na delovno mesto, ter da se je dne 21. 4. 2009 tožnik ponovno zglasil na delovnem mestu, v nadaljevanju pa so ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja zmotne. Sodišče tako zmotno ugotavlja, da naj bi tega dne tožnik ob zglasitvi na delovnem mestu v podpis prejel novo pogodbo o zaposlitvi, s katero se ni strinjal in je ni podpisal. Tožena stranka je tako v navedbah kot v zaslišanju pojasnila, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2006 edina pogodba, ki je bila tožniku kadarkoli ponujena v podpis, ter da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo pod enakimi pogoji, kot je delo pri njej opravljal že od leta 2006, kar je bilo toženki nenazadnje naloženo z zamudno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru. Obveznost po tej sodbi je tožena stranka v celoti izpolnila. Na neobstoj domnevne nove pogodbe o delovnem razmerju pa kaže zlasti dejstvo, da tožeča stranka svojih navedb navkljub številnim pozivom dokazno ni podprla v smislu predložitve listin, na katero se je sklicevala. Prav tako je zmotno ugotovljeno dejansko stanje v delu, da naj bi se pravdni stranki dogovorili, da se sporazumno razideta, kar upoštevaje pravni temelj pobotnega ugovora predstavlja odločilno dejstvo, pri tem pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listinskih dokazov in samo vsebino teh dokazov. Toženec E.E. je namreč, zaslišan kot stranka in poučen v skladu z določbami ZPP, izrecno navedel, da „ker mu je bil tožnik še nekaj dolžan, tudi ni imel interesa, da bi ga kar tako odpustil“, kar ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je toženec tožnika pozval nazaj na delo, s čimer je izkazal interes po ohranitvi delovnega razmerja. Prvostopno sodišče je tako napačno interpretiralo in oprlo svojo odločitev na toženčevo izpovedbo, da „izjavo o vrnitvi posojila razume kot sporazum o prenehanju delovnega razmerja, in sicer kot posledico tožnikove izjave, da bo prenehal z delovnim razmerjem“, ki jo je potrebno razlagati v okviru konteksta obravnavanih okoliščin. Evidentno namreč je, da toženec kot prava neuka oseba ob podani izpovedbi ni imel pred očmi „sporazumne odpovedi“. Izjava o vrnitvi finančnega posojila je bila sestavljena v posledici tožnikove (enostranske) odpovedi (cit. „tožnikove izjave, da bo prenehal z delovnim razmerjem“), in sicer z namenom sporazumnega dogovora glede medsebojnih denarnih terjatev. Pri tem pa je tudi izkustveno sprejemljivo, da kolikor bi pravdni stranki predmetno izjavo razumeli kot odpoved, bi jo v tem smislu tudi poimenovali. Zaradi razjasnitve navedene okoliščine je tožena stranka kot dokaz pravočasno predlagala zaslišanje prič F.F. in G.G., ta dokazni predlog pa je sodišče brez nadaljnje utemeljitve zavrnilo, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, na kar je tožena stranka opozorila pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji. Tudi v kolikor bi pravdni stranki dejansko sklenili ustni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, le-ta ne bi mogel biti veljaven, upoštevaje kogentno določbo 81. člena ZDR-1, ki za sporazum o prenehanju delovnega razmerja izrecno predvideva pisno obličnost, v primeru nespoštovanja pisne obličnosti pa sankcijo neveljavnosti. Zaključek sodišča, da sta pravdni stranki sklenili ustni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, nasprotuje tudi nadaljnjim razlogom sodbe, v kateri sodišče navaja, da v času, ko se je dne 21. 4. in 22. 4. 2009 tožnik nahajal pri toženi stranki, pogodba o zaposlitvi iz leta 2006 sploh več ni bila veljavna. Prvostopenjsko sodišče je očitno štelo, da sta pravdni stranki sklenili veljavni sporazum o odpovedi neobstoječega delovnopravnega razmerja in so tako razlogi sodbe tudi v tem delu nejasni.
Glede v pobot uveljavljane razlike med plačanimi plačami in zneskom, ki ga je tožnik prejel iz naslova brezposelnosti, za katero po ugotovitvah sodišča ni izkazanih pogojev, pa tožena stranka ponovno izpostavlja dejstvo, da je toženec v mesecu aprilu prejel tako plačo kot tudi denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti, torej na podlagi dveh medsebojno izključujočih se pravnih podlag, česar prvostopno sodišče ni utemeljilo z navedbo razlogov. Dokaze je toženec ponudil tudi v podkrepitev svojih navedb glede zatrjevane poslovne škode, z njimi pa je zadostno izkazal tako temelj kot tudi višino nastale škode.
Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo nastale pritožbene stroške, oziroma da prvostopno sodbo spremeni tako, da pravilno upošteva pobotni ugovor tožene stranke ter v sorazmerju z uspehom v postopku odmeri stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkus je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru, zaradi česar je izrek sodbe pomanjkljiv oziroma v nasprotju z obrazložitvijo.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor glede v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene pogodbene kazni za primer neupoštevanja odpovednega roka v znesku 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2009 dalje, ker naj bi tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi zato moral ostati na delu še 40 dni. Poleg tega pa je tožena stranka v pobot uveljavljala tudi terjatev iz naslova mesečne plače v višini 441,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2009 dalje ter razliko med že izplačanimi plačami in prejetim zneskom nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje sicer obravnavalo pobotni ugovor glede v pobot uveljavljanih terjatev in ugotovilo, da ni utemeljen oziroma da ga ne more upoštevati, vendar v izreku sodbe o pobotnem ugovoru sploh ni odločilo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je pomanjkljiv. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana v pobot, v skladu z določbami 3. odstavka 324. člena ZPP. Pravilno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče moralo oblikovati tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Če sodba v izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.
Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje v prvi vrsti odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).