Jedro

Če je stanovanjska pravica na stanovanju (za katero je lastnik sklenil najemno pogodbo s tujcem za nedoločen čas) bila pridobljena v zvezi z delom tujca v Sloveniji, v katerem le-ta z družino stanuje, in je bil na tem naslovu stalno prijavljen, dokler ni postal tujec, bi ta okoliščina lahko bila drug upravičen razlog za bivanje tujca v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 23.8.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Upravne enote z dne 22.6.1995, s katero je zavrnila prošnjo tožnikov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da organ prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvotožnica E.H. ni izkazala upravičenega razloga iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) za daljše prebivanje v Sloveniji, saj kot drug upravičen razlog ni mogoče šteti rojstva niti šolanja otrok v Sloveniji. Ker prvotožničin mož in oče drugo in tretje tožnice I.H. nima dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, organ prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožnikom tudi po 17. členu zakona ni mogoče izdati dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožniki v tožbi navajajo, da je eden izmed upravičenih razlogov za začasno prebivanje tudi šolanje v Sloveniji. Tožnika mld. D. in mld. A.H. se v Sloveniji šolata, s čemer je izkazan upravičen razlog za njuno prebivanje v Sloveniji po 2. odstavku 13. člena ZTuj. Drugo in tretje tožnica sta mladoletna otroka prvotožnice in ne moreta samostojno prebivati v Sloveniji, zato tudi prvotožnica izkazuje upravičen razlog za prebivanje v Sloveniji. Prvotožnica namreč ves čas živi z otrokoma, saj se je mož oziroma oče I.H. po odpustu z dela zaposlil v tujini in v Slovenijo prihaja samo ob vikendih. Pred tem sta prvotožnica in mož bila zaposlena v podjetju v Sloveniji, kjer je zaradi uvedbe stečajnega postopka najprej bil odpuščen mož, ki se je potem zaposlil v Avstriji, ker dela v Sloveniji ni dobil. Prvotožnica je ob odpustu moža z dela bila še zaposlena v tem podjetju, vendar je kasneje tudi ona ostala brez dela, nekaj časa pa je še dobivala "podporo", zato je ostala v Sloveniji. Za stanovanje imata prvotožnica in I.H. sklenjeno najemno pogodbo s podjetjem, v katerem sta bila zaposlena. Družina pa se preživlja z redno plačo očeta oziroma moža. Tožniki so vložili tudi vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar njihova prošnja še ni rešena. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji za začasno prebivanje ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Oba organa pravilno ugotavljata, da se dovoljenje za začasno prebivanje tujcu lahko izda, če obstajajo razlogi, zaradi katerih je njegovo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena ZTuj). Toda tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom v ugotovitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni izkazan noben upravičen razlog za prebivanje tožnikov v Sloveniji. Po ugotovitvah organa prve stopnje je namreč prvotožnica E.H. bila v Sloveniji stalno prijavljena že 28.5.1986 in zaposlena v podjetju do 1.2.1993, torej še potem, ko je po nadaljnji neizpodbijani ugotovitvi 25.2.1992 postala tujka. Upoštevajoč navedeno ugotovitev in sklicevanje tožnikov na najemno pogodbo za stanovanje sklenjeno s podjetjem, pa bi ta okoliščina lahko vplivala na odločitev. Najemno pogodbo za nedoločen čas so namreč lastniki stanovanj morali skleniti z občani, ki so imeli stanovanjsko pravico na stanovanju (1. in 2. odstavek 147. člena stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91-I, 9/94 in 21/94). Če je torej stanovanjska pravica tožnice ali obeh zakoncev bila pridobljena v zvezi z delom v Republiki Sloveniji, v katerem po podatkih upravnih spisov tožniki tudi stanujejo in so bili na istem naslovu stalno prijavljeni vse dokler niso postali tujci, bi ta okoliščina lahko bila drug upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj. Ker v navedeni smeri dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno oziroma predloženi dokazi niso bili ocenjeni, se sodišče niti ni spuščalo v presojo, ali bi drug upravičen razlog lahko predstavljalo šolanje mlajših otrok in v tem primeru pravice do družinskega življenja.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče ni moglo rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

O povrnitvi stroškov tožeče stranke sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.