Jedro

Odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga ni mogoče odobriti samostojnim podjetnikom posameznikom za davke, ki se nanašajo na dejavnost, odpisa oziroma delnega odpisa pa tudi ni mogoče po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 odobriti za akontacije davka.

Za zdravstvene težave je izrecno predvideno, da se lahko upoštevajo, vendar le pri ugotavljanju premoženjskega in finančnega stanja zavezanca, ne pa tudi pri ugotavljanju upravičenosti do odpisa na podlagi določb 101. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke z dne 24. 5. 2013 za odpis davčnega dolga iz naslova akontacij dohodnine, prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo ter prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42918-67270/2013-1 08-3231-05 z dne 14. 5. 2013. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na določbe 101. in 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerih je za samostojnega podjetnika posameznika možen le odlog ali obročno plačilo dolga, ni pa možen odpis, ki ga tožnica zahteva v svoji vlogi. V nadaljevanju pojasnjuje še, da z ozirom na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) tudi ni več dovoljeno odložiti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter dovoliti njihovega obročnega plačila, medtem ko za odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po določbah Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ni več pravne podlage in posledično tudi ni pristojnega organa za odločanje o tej pravici oziroma pravni koristi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se, enako kot organ prve stopnje, sklicuje na določbe 101. in 102. člena ZDavP-2, po katerih možnost odpisa oziroma delnega odpisa davčnega dolga iz naslova podjetniške dejavnosti ni predvidena. Strinja se tudi s pojasnilom prve stopnje, da je možnost ugodnejšega načina plačila davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izrecno izključil novi ZPIZ-2 ter dodaja, da je glede akontacije (dohodnine) možnost odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja izrecno izključena s četrtim odstavkom 102. člena ZDav-2. Ugotavlja še, da prispevki za zdravstveno zavarovanje niso bili predmet tožničinega zahtevka. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zdravstvenih težavah tožnice in njenega moža pa pojasni, da je z uporabo določb iz 38. člena Pravilnika mogoče zaobiti zgolj dohodkovni in premoženjski kriterij, ne pa tudi drugih pogojev za odločanje ter da zato, kljub težki situaciji tožnice in njene družine, zahtevi za odpis davčnega dolga ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je zaradi zdravstvenih težav na bolniški in brez dohodkov. Mož je končno invalidsko upokojen in ima 390 EUR pokojnine. Ves čas so bili podnajemniki in so še danes. Zato je v težki finančni situaciji in ne more plačati zneska, ki se terja. Poudarja, da dela že vse življenje in da nikoli ni dobila nobene pomoči iz javnih sredstev oziroma socialnih transferjev. Zaradi groženj z izvršbo je v veliki stiski in pričakuje razumevanje ter pomoč v težavni situaciji, v kateri se je zaradi različnih neugodnih življenjskih okoliščin, ki jih opisuje, znašla sama in njena družina.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnica uveljavlja odpis davčnega dolga ter da dolg, za katerega želi, da se ji odpiše, izvira iz opravljanja njene dejavnosti oziroma iz akontacije dohodnine. Prav tako ne more biti sporno, da je potrebno za odločitev v konkretnem primeru uporabiti določbe 101. oziroma 102. člena ZDavP-2, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah in po katerih odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga ni mogoče odobriti samostojnim podjetnikom posameznikom za davke, ki se nanašajo na dejavnost (šesti odstavek 101. člena v zvezi s 102. členom ZDavP-2), odpisa oziroma delnega odpisa pa tudi ni mogoče po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 odobriti za akontacije davka. Zato v konkretnem primeru ni bilo mogoče odločiti drugače, kot je odločil davčni organ in zato sodišče tožbenim navedbam, s katerimi tožnica vztraja pri zahtevku za odpis davčnih obveznosti, ne more slediti. Sodišče verjame tožnici, da se nahaja v nezavidljivem položaju, vendar pa njene navedbe z ozirom na dovolj jasno in nedvoumno zakonsko ureditev ne morejo vplivati na izpodbijano odločitev. Sodišče pri tem še dodaja, da odpis davčnega dolga predstavlja izjemo od siceršnjega obveznega plačila dajatev ter da se zato lahko odobri samo v posebej določenih primerih. Ne more pa se odobriti, če v zakonu ni predviden, tako kot tudi pri odločanju ni mogoče upoštevati okoliščin, ki jih zakon ne predvideva. Tako je za zdravstvene težave sicer izrecno predvideno, da se lahko upoštevajo, vendar le pri ugotavljanju premoženjskega in finančnega stanja zavezanca, ne pa tudi pri ugotavljanju upravičenosti do odpisa na podlagi določb 101. člena ZDavP-2, ki so sicer podlaga za odločitev v konkretnem primeru.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.