Jedro

Revizijsko sodišče trditve o nepravilnosti odločitve samo o pravni podlagi ne more obravnavati. Tudi zanj velja prepoved, da ne sme spremeniti izpodbijane odločbe v škodo stranke, ki je vložila izredno pravno sredstvo, če ga je vložila samo ona. Ob neizpodbitni ugotovitvi o neobstoju pravne podlage iz 5. člena ZDen je jasno, da bi bila (končna) odločitev o upravičenosti zahteve za denacionalizacijo lahko samo negativna, torej bi bila v škodo predlagateljice kot edine vlagateljice obeh revizij.

Izrek

Obe reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po prejemu denacionalizacijske zahteve od upravnega organa in po izvedenem dokaznem postopku v prvem odločanju s sklepom z dne 13.12.2002 v izreku pod točko 1 ugotovilo, da ni podan pravni temelj iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZDen) za vračilo upravičenki H. O. do 1/2 lastnih nepremičnin po predpogodbi z dne 22.11.1961. V izreku pod točko 2 je zavrnilo predlog za denacionalizacijo upravičencu J. T. do 1/2 lastnih istih nepremičnin. Svojo odločitev v izreku pod točko 1 je utemeljilo z razlogi, da pravni posel ni bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, kar izhaja iz izpovedi prič in dejstva, da je denacionalizacijski upravičenec že leto prej ponujal zemljo v odkup. Odločitev pod točko 2 je utemeljilo z oceno, da predlagateljica ni izkazala pravnega nasledstva po denacionalizacijskemu upravičencu J. T. Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi delno ugodilo, razveljavilo sklep prve stopnje v izreku pod točko 2 in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu je predlagateljičino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev v izreku pod točko 1 prvostopenjskega sklepa.

Predlagateljica v pravočasni reviziji proti zavrnilnem delu te pritožbene odločbe smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga odpravo izpodbijanega drugostopenjskega sklepa. Poudarja, da se je ves čas dolgotrajnega postopka zavzemala za vrnitev solastninskega deleža H. O., ki je bil njeni materi nezakonito odvzet. Z uporabo 67. člena ZDen bi sodišči morali odločiti o upravičenosti njene zahteve, ne pa o pravnem temelju. Ta se ugotavlja le v samem postopku zato, da se izda pravilna in zakonita odločba.

V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 5.9.2003, s katerim je v izreku pod točko 1 odločilo, da je predlagateljica aktivno legitimirana tudi za denacionalizacijski postopek po pok. J. T., v izreku pod točko 2 pa ugotovilo, da tudi glede vračila temu denacionalizacijskemu upravičencu do 1/2 solastne nepremičnine po predpogodbi z dne 22.11.1961 ni podan pravni temelj iz 5. člena ZDen. Razlogi odločitve pod točko 2 so praktično enaki kot razlogi sklepa tega sodišča iz prvega odločanja glede neobstoja pravnega temelja za vračilo denacionalizacijski upravičenki H. O. lastne 1/2 istih nepremičnin po isti predpogodbi, saj temeljijo na enaki dokazni oceni zaslišanih prič in ugotovljenemu dejstvu, da je denacionalizacijski upravičenec že prej ponujal zemljo v odkup.

Sodišče druge stopnje je predlagateljičino pritožbo proti temu sklepu zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopnega sklepa pod točko 2. Predlagateljica v pravočasni reviziji tudi proti temu sklepu druge stopnje smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Tako kot v prvi reviziji poudarja dolgotrajno zavzemanje za vračilo denacionalizacijskemu upravičencu J. T. do 1/2 lastne nepremičnine. Meni, da bi moralo sodišče po 67. členu ZDen odločiti o upravičenosti denacionalizacijske zahteve, ne pa o pravnem temelju. Sama ni predlagala take odločitve. Omenja še, da ji sodišče prve stopnje ni dopustilo, da bi do kraja navedla dejstva in izpeljala svoje dokaze, ker jo je prekinilo oziroma ji je vzelo besedo.

Obe reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnemu udeležencu, ki nanju ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Reviziji nista utemeljeni.

Iz povzetega poteka nepravdnega postopka izhaja, da je sodišče o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih na podlagi predpogodbe z dne 22.11.1961, ki so bile v solasti denacionalizacijskih upravičencev H. O. in J. T., vsakega do 1/2, odločilo z dvema sklepoma tako, da je v prvem odločanju ugotovilo, da ni pravne podlage iz 5. člena ZDen za vračilo denacionalizacijski upravičenki H. O. solastninskega deleža, v drugem odločanju pa enako glede vračila J. T. solastninskega deleža istih nepremičnin. Oba solastninska deleža naj bi bila podržavljena na podlagi iste predpogodbe, vendar predlagateljica ni dokazala takšnih okoliščin, ki bi ustrezale zahtevam iz 5. člena ZDen. Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča predlagateljica ni izpodbijala niti v pritožbi glede H. O. do 1/2 solastnih nepremičnin, niti v drugi pritožbi glede J. T. do druge polovice solastnih nepremičnin, kar je pritožbeno sodišče v obeh pritožbenih odločbah tudi poudarilo. V zvezi s temi razlogi predlagateljica v nobeni od revizij ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga. Če je mogoče njene navedbe v drugi reviziji o odvzemanju besede razumeti kot procesni očitek prvostopenjskemu sodišču, taka trditev ne more biti predmet revizijske presoje, ker je povsem pavšalna in nekonkretizirana. Ob takem stanju stvari pa revizijsko sodišče mora pritrditi razlogom pritožbenega sodišča v obeh izpodbijanih odločbah, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni podan pravni temelj v smislu 5. člena ZDen za vračilo nepremičnin.

Predlagateljica v obeh revizijah sicer uveljavlja, da bi morali sodišči z uporabo 67. člena ZDen odločiti o upravičenosti denacionalizacijske zahteve, ne pa o njeni pravni podlagi. Navedena zakonska določba ureja le vprašanje, na koga se glasi denacionalizacijska odločba. Če predlagateljica meri na 66. člen ZDen, ki med drugim govori o predmetu vračanja in se tudi uporablja v nepravdnem postopku na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZDen, pa teh trditev, kot tudi sicer trditev o nepravilnosti odločitve samo o pravni podlagi, revizijsko sodišče ne more obravnavati. Upoštevati namreč mora, kdo je vlagatelj revizije in prepoved iz 359. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP in 37. členom ZNP. Tudi za revizijsko sodišče velja prepoved, da ne sme spremeniti izpodbijane odločbe v škodo stranke, ki je vložila (izredno) pravno sredstvo, če ga je vložila samo ona. Ob neizpodbiti ugotovitvi o neobstoju pravne podlage iz 5. člena ZDen je jasno, da bi bila (končna) odločitev o upravičenosti zahteve za denacionalizacijo lahko samo negativna, torej bi bila v škodo predlagateljice kot edine vlagateljice obeh revizij.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP zavrnilo obe predlagateljičini neutemeljeni reviziji.