Jedro

Toženka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RS zaradi zaposlitve ali dela tujcu, ker je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla zahtevo tožeče stranke kot delodajalca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela tujcu A.A., državljanu Kosova (v nadaljevanju tujec). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila tujcu izdana zavrnilna odločba z dne 21. 12. 2011 na podlagi pete alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki je dne 15. 3. 2012 postala pravnomočna. Ugotovljeno je bilo, da je bil tujec zaposlen kot pek za peko bureka in peciva v podjetju B. d.o.o. Na zapisnik, sestavljen pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini, pa je podal izjavo, da je s pogodbo razporejen na delovno mesto glavnega direktorja. Po vpogledu v register AJPES je bilo ugotovljeno, da je z dne 5. 2. 2013 izbrisan iz registra, kjer je imel pred tem v navedenem podjetju 51 % delež. Na podlagi navedenega je tožena stranka sklepala, da so podani razlogi za zavrženje zahteve podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni pravilna odločitev tožene stranke, da tujec zlorablja postopek. Poudarja, da nikoli ni storil nobene kršitve s področja tujske zakonodaje, vedno je spoštoval zakonodajo Evropske unije in Republike Slovenije. Ima namen delati v pekarni kot pek. Kot 51 % lastnik podjetja B. d.o.o. pa je bil zaposlen s strani dejanskega lastnika C.C. samo iz razloga za čas njegove odsotnosti. To pa še ne pomeni, da bi lahko šlo za kakršnokoli zlorabo. C.C. je tujca iz razloga, da ne bi imel težav pri pridobivanju dovoljenja za prebivanje, izpisal iz AJPES. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, ko je na podlagi četrte alineje 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela tujcu. Po navedeni določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Odločitev organa temelji na ugotovitvi, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožnik je namreč ob podaji prve prošnje na zaslišanju izjavil, da bo razporejen na delovno mesto glavnega direktorja, vendar se je izkazalo, da je zaposlen v podjetju kot pek. Ta prošnja je bila pravnomočno zavrnjena iz razloga, ker je bila presoja organa, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (peta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Izpis iz AJPES pa še dodatno potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke, saj kaže na to, da s tem, ko tožnik ni več direktor v podjetju, še vedno obstajajo pogoji iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 za domnevo, da se tujec pravnemu redu ne bo podrejal. Izpis iz registra potrjuje domnevo, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji z namenom, za katerega je podana vloga in glede na njegovo izjavo na zaslišanju, da bo v podjetju direktor. S tem pa se tudi po presoji sodišča dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Glede na obrazložitev tožbeni ugovor niso utemeljeni in na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 163. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).