Jedro

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca D.P. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom III Kr 31049/2017 z dne 30. 10. 2017 po tretjem odstavku 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo subsidiarni obtožni predlog (pravilno vlogo oškodovanca kot tožilca) D.P. z dne 15. 7. 2017 ter odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki pa niso nastali.

2. Zoper sklep se je oškodovanec kot tožilec pritožil. V pritožbi ponavlja navedbe iz svojih vlog, ki jih je podal prvostopenjskemu sodišču in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi ter da se zoper H.A. izvede kazenski postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovanca kot tožilca D.P. z dne 15. 7. 2017 zavrglo kot nepopolno, ker je ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavanje. V zahtevi za dopolnitev vloge z dne 21. 8. 2017, ki jo je prejel 29. 8. 2017, je bil oškodovanec kot tožilec poučen, katere sestavine mora vloga vsebovati, da bo sposobna za obravnavanje in da bo imela vse lastnosti obtožnega predloga iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Med obveznimi sestavinami je tudi opis kaznivega dejanja, ki mora imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, z navedbami, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, podana pa morata biti tudi predloga, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi in da se obdolženec spozna za krivega ter obsodi po zakonu, obrazložitev obtožnega predloga pa mora vsebovati navedbo dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Vloga, ki jo je po prejemu zahteve za dopolnitev vloge oškodovanec kot tožilec podal prvostopenjskemu sodišču, pa zahtev iz prvega odstavka 434. člena ZKP ne izpolnjuje, in sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da ni dopolnjena tako, da bi jo bi bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje opisa kaznivega dejanja ter navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je H.A. storila kaznivo dejanje, prav tako pa ni podan predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, zaradi česar jo je utemeljeno kot nepopolno zavrglo.

5. Oškodovanec kot tožilec v pritožbi ne graja pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepopolnosti njegove vloge, temveč navaja, da ima dokaze o goljufiji H.A., državni tožilec pa da je njegovo ovadbo neutemeljeno zavrgel, saj kazenski pregon zoper H.A. ni zastaral, ker je zastaranje potrebno šteti od 22. 12. 2011, ne pa od leta 2006, ko naj bi bilo po oceni državnega tožilca storjeno kaznivo dejanje.

6. Kot je že bilo obrazloženo, nepopolna vloga ne more biti podlaga za izvedbo kazenskega postopka, oškodovanec kot tožilec pa je ni dopolnil tako, da bi imela vse potrebne sestavine obtožnega predloga. Glede zastaranja kazenskega pregona, kar oškodovanec kot tožilec poudarja v pritožbi, in s čimer se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, ker vloga ni bila popolna, pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakona kot čas storitve šteje čas, ko je storilec oškodovanca z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto ali ga pustil v zmoti in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storil ali opustil, to pa je na primer čas, ko skleneta posojilno pogodbo in je denar izročen, ne pa kasneje, ko skleneta sporazum o vrnitvi denarja, ker ni bil vrnjen, kot je bilo dogovorjeno.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.