Jedro

Tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za delo pri projektu predsedovanja EU, saj s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora, poleg tega pa dodatnega dela niti ni opravljal, ampak je opravljal le redno delo. Zaradi nadpovprečne obremenjenosti pri opravljanju rednega dela je dodatek k plači tudi prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo zavrnilnega dela sklepa št. ... z dne 18. 2. 2009 Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, sklepa št. … z dne 10. 11. 2009 tožene stranke in sklepa št. ... z dne 24. 3. 2010 Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (I./1. točka izreka). Skladno navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 6. 2008 obračunati še bruto razliko dodatka za povečan obseg dela in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razlike plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi do plačila, v 8 dneh (I./2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2009 dalje do plačila (I./3. točka izreka) in zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov in stroškov postopka (I./4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 192,50 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajal je, da o prvem delu tožbe oziroma o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke, sodba nima obrazložitve. Tožena stranka je odločila, da je bilo ravnanje njenih organov nezakonito, in svojo odločitev v sklepu z dne 18. 2. 2009 tudi obrazložila. Določbe Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela predstavljajo pravno podlago za izplačilo dodatka, sporno je le, po kateri določbi Uredbe, posledično pa tudi v kolikšnem nominalnem odstotku in načinu določitve tega odstotka. Meni, da je upravičen do izplačila dodatka za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU. Sodišče bi moralo ugotoviti podlago za izplačilo, in sicer za kateri primer, pri katerem je mogoče plačilo povečanega obsega dela gre ter odločiti o nominalni višini dodatka. Tega ni presojalo, ker je zavzelo nepravilno stališče, da tožniku dodatek dejansko sploh ne pripada. Glede upravičenosti dodatka je dokazna ocena sodišča napačna, odločitev pa preuranjena, saj ni zaslišalo policistov, ki so sodelovali v akciji. Sodišče je napačno ocenilo, da je delo tožnika v akciji V.P. njegovo redno delo. Nalog, vezanih na predsedovanje, tožnik v okviru svojega dela na PU ... ne opravlja. Za te naloge je zadolžen U.V.Z.. Priči R.G. in S.K. sta pomen opravljanja dela policistov v času predsedovanja skušali razvrednotiti. Spremljanje in varovanje tujih varovanih oseb je bilo za tožnika veliko bolj stresno in naporno kot običajno delo na PU ..., spregledano pa je ostalo dejstvo v zvezi s številom ur neprekinjenega dela, ki je dokazano z listinami. Tožena stranka ne bi smela določati višino dodatka v nominalnih zneskih, predvsem pa višina dodatka ne bi smela biti določena glede na razpoložljiva sredstva MNZ. Dodatek za delo pri projektu predsedovanja se je razen policistom dejansko izplačeval vsem ostalim javnim uslužbencem. Tudi primerjava s plačilom dodatka priči S.K. je nerelevantna, saj je slednji prejel dodatek po drugi pravni podlagi. V zvezi z zahtevkom za izplačilo odškodnine sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič niti ni upoštevalo podatkov iz preglednice o opravljenih urah. Iz nje je razvidno, koliko efektivnega dela je tožnik dejansko opravil in da vmes ni bilo časa za počitek. V pripravljalni vlogi je tožnik zatrjeval duševne bolečine. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da narava dela, ki ga je opravljal tožnik, ni bolj zahtevna od njegovega dela v matični enoti. Zaslišanje policistov, ki so sodelovali v akciji, ni bilo potrebno, saj je že tožnik opisal svoj pogled na delo v akciji. Zaslišane priče so potrdile, da je tožnik opravljal delo, ki je bilo zanj drugačno kot ponavadi, vendar je šlo še vedno za policijsko delo, tožniku pa v okviru nalog, vezanih na akcijo V.P., ni bilo potrebno pripraviti pisnih izdelkov. Odločitev komisije za pritožbe ne pomeni, da so bili ponujeni dogovori nezakoniti. Podlaga za izplačilo dodatka je lahko le 1. točka 2. člena Uredbe. Neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, saj niso izpolnjene vse predpostavke odškodninskega delikta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem sporu tožnik zahteva odpravo sklepov tožene stranke z dne 15. 5. 2009, 3. 12. 2009 in 11. 5. 2010 v delu, kjer ni bilo ugodeno njegovemu zahtevku za priznanje dodatka za povečan obsega dela v višjem odstotku (do 75 % osnovne plače) oziroma v njihovem zavrnilnem delu. S tožbo uveljavlja denarno terjatev iz naslova plačil razlik v plači za povečan obseg dela, ko je v času od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 po odredbi opravljal določene naloge, vezane na akcijo V.P. 2008“, in plačilo odškodnine v znesku 500,00 EUR.

S sklepom z dne 18. 2. 2009 (A/5) je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Komisija) pritožbi tožnika delno ugodila in sklep Policije z dne 5. 12. 2008 odpravila ter prvostopenjskemu organu naložila, da tožniku izplača dodatek zaradi povečanega obsega dela iz naslova nadpovprečne obremenitve pri opravljanju rednih nalog za dejansko povečan obseg dela. Komisija je ugotovila, da je tožnik v času od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 dejansko opravil dodaten obseg dela in da je med strankama prišlo do neformalnega dogovora. Pri tem je zavzela stališče, da je bil tožnik ne glede na nepodpisan dogovor upravičen do izplačila dodatka za povečan obseg dela. Generalni direktor Policije je kot predstojnik tožene stranke s kasnejšim sklepom z dne 10. 11. 2009 (B/12) odločil, da tožniku pripada dodatek za povečan obseg dela, pritožba tožnika, ki je uveljavljal priznanje dodatka v višjem odstotku, pa je bila s sklepom Komisije z dne 24. 3. 2010 (A/17 in B/14) zavrnjena. V razlogih sodbe je sodišče povzelo potek odločanja tožene stranke. Glede na to, da je bil tožniku priznan dodatek za povečan obseg dela in ker je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU, se sodišču do pravilnosti odločb v ugodilnem delu oziroma do upravičenosti tožnika do dodatka za povečan obsega dela, ni bilo treba posebej opredeljevati. Tudi sicer z zaključkom, da tožnikovega dela ni mogoče šteti za delo pri projektu predsedovanja, sodišče prve stopnje smiselno pritrdi pravilnosti in zakonitosti zavrnilnega dela odločitev tožene stranke. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se sodišče ne opredeli do izpodbijanih odločb tožene stranke, skladno temu pa tudi ni mogoče ugotoviti kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do dodatka za projekt predsedovanja Republike Slovenije EU. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji), ki se je v spornem obdobju (v času opravljenega dela) uporabljal in je določal, če je mogoče racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se poveča obseg dela oziroma določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa, lahko predstojnik na podlagi dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost, je bila sprejeta Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Ur. l. RS, št. 48/2006 – v nadaljevanju: Uredba). Primeri, ko je mogoče plačilo povečanega obsega dela, so bili določeni v 2. členu Uredbe. Do dodatka za povečan obseg dela so bili javni uslužbenci upravičeni med drugim tudi v primeru dela pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU. Pisni dogovor med tožnikom in njegovim predstojnikom za tak primer ni bil sklenjen niti ni bil na tej podlagi izdan sklep predstojnika tožene stranke. Z odločbami tožene stranke je bil tožniku priznan in tudi izplačan (obračun plače za mesec maj 2009 – A/7, B/6 in B/7) dodatek po 1. točki 2. člena Uredbe. Po 6. členu Uredbe pa se primeri izplačila dodatka za nadpovprečno obremenjenost iz 2. člena Uredbe med seboj izključujejo.

V sporni zadevi pa niso bili izpolnjeni niti dejanski (vsebinski) pogoji za plačilo dodatka za delo pri projektu predsedovanja, kar izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki je po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko prepričljiva. V zvezi dokazovanjem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču prve stopnje. Vseh dokazov razpravljajočemu sodišču ni treba izvajati in jih lahko zavrne, pri čemer mora takšno odločitev obrazložiti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je že iz izpovedi tožnika in ostalih zaslišanih prič razviden opis tožnikovega dela v času predsedovanja in da zato ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju ostalih policistov, ki so sodelovali v akciji. Iz tega razloga sodišču nadaljnjih dokazov ni bilo treba izvajati.

Tožnik je bil zaposlen kot policist na prometni policijski postaji Novo mesto. Med njegove delovne zadolžitve na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi sodijo tudi naloge iz 3. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), kot so: varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja, nadzorovanje prometa ter izvajanje nalog s svojega delovnega področja, ki jih odredi nadrejeni delavec. Naloge, vezane na akcijo VIP, ki jih je tožnik dejansko opravljal v času od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008, so opisane v predlogu dogovora (B/2) in po svoji vrsti ne odstopajo od okvirno določenih nalog policije. Pritrditi je zato treba sodišču prve stopnje, ki je tožnikovo delo v akciji, štelo med njegove redne naloge. Da ne gre za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU izhaja tudi iz Pravil (B/5). Ta določajo kadre, ki opravljajo naloge predsedovanja. Delo mora biti po vsebini vezano na predsedovanje EU, za ta dela pa je predvidena tudi višja zahtevnost opravljanja (pogajalske sposobnosti, organizacijske sposobnosti, visoka strokovna usposobljenost ipd.). Priča R.G. je povedal, da so v skupino, ki je delala na projektu, uvrščeni ekspertni delavci, ki so bili posebej usposobljeni in so sodelovali pri strokovnih nalogah vodenja, organizacije, spremljanja in sodelovanja v delovnih telesih tako v Bruslju kot v Sloveniji. Za vse kadre, ki so delali na projektu, se je zahtevalo znanje angleškega jezika. K temu je priča S.K. dodal, da je bilo v letu 2007 zaposlenim pojasnjeno, da se bo plačilo povečanega obsega dela za projekt predsedovanja nanašalo na osebe, ki bodo delali na navedenem projektu po vsebini. O tem, da tožnikovega dela ni mogoče šteti za delo na projektu predsedovanja, sta torej skladno izpovedali priči S.K. in R.G., ki tudi sicer nista zaposleni več pri toženi stranki, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost njunih izpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da po vsebini ne gre za primer iz 4. točke 2. člena Uredbe in so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

Uredba določa najvišjo možno višino dodatka, pri čemer so dodatki predvideni v določenem razponu. Tožnik je bil glede na naloge, ki jih je opravljal, upravičen največ do dodatka 35 % njegove mesečne plače (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Določitev višine dodatka je v pristojnosti predstojnika in ne sodišča. Generalni direktor Policije je dodatek naknadno določil upoštevaje število opravljenih služb v posameznem mesecu (v razponu od 2,05 % plače do 10,94 % plače). Iz izpovedi R.G. izhaja, da so za dodatna sredstva na MNZ morali poiskati notranje rezerve za izplačilo neto zneska 5,00 EUR na dan. Višina dodatka se je določila na podlagi števila dni – za čas opravljanja nalog. Priča S.K., ki je bil kot vodja bistveno bolj obremenjen, saj je bil nadrejen vsem policistom, je prejel dodatek v višini največ 20 do 25 % osnovne plače. Poleg svojih rednih nalog je opravljal naloge vodje delovne skupine, ki je bila odgovorna za izvedbo vseh nalog varovanja v času predsedovanja, in je navadno ponoči preživel doma približno štiri ure, ves ostali čas pa je porabil za službo ter vodil praktično v celoti varovanje posameznega dogodka. Pritožbeni očitki, ki se tičejo višine dodatka (razlika do 75 % osnovne plače), so glede na obrazloženo neutemeljeni, upoštevaje vrsto in zahtevnost opravljanja tožnikovega dela v akciji V.P. 2008“ pa je pravilna ocena, da je bil tožniku dodatek v izpodbijanih odločbah po višini ustrezno določen. Predmet tega spora je sodna presoja zakonitosti odločb tožene stranke v zavrnilnem delu in plačilo dodatka tožniku na podlagi ZJU in Uredbe upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zato se v tem sporu tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je bil drugim javnim uslužbencem dodatek odmerjen v višjem odstotku.

Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke ter za obračun in izplačilo razlike dodatka za povečan obseg dela.

Tožnik je zaradi zatrjevane kršitve pravice do družinskega življenja oziroma okrnitve le-tega zahteval 100,00 EUR, za kršitev pravice do počitka pa še dodatnih 400,00 EUR. Materialnopravno izhodišče za presojo tega zahtevka predstavlja 140. člen ZJU. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da mora delodajalec javnemu uslužbencu (delavcu), ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi delom pri organu, le-to povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Drugi odstavek 140. člena ZJU pa določa, da se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Krivdna odškodninska odgovornost je določena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, objektivno, torej ne glede na krivdo ( 2. odstavek 131. člena v povezavi s 150. členom OZ). Pravica do počitka je urejena v 155. in 156. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), možnost drugačnega urejanja z zakonom ali kolektivnimi pogodbami pa je predvidena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 158. člena ZDR.

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja ali zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo, v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Sama kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ne more pa biti sama po sebi razlog, za prisojo odškodnine. Za razliko od premoženjske škode se odškodnina za nepremoženjsko škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. To pomeni, da lahko sodišče odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Iz določbe 132. člena OZ izhajajo štiri oblike priznanih nepremoženjskih škod, in sicer povzročene telesne bolečine, duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. Pravice do družinskega življenja ni mogoče šteti za osebnostno pravico, katere kršitev bi predstavljala pravno priznani izvor duševnih bolečin v smislu 179. člena OZ. Zgolj opredelitev posledic, ki naj bi jih tožnik utrpel (utrujenost in izčrpanost), ne daje dovolj podlage za ugotovitev obstoja pravno priznane škode, saj ni pravno upoštevno že vsako duševno trpljenje. Le poseg v konkretno pravico, ki predstavlja pravico osebnosti, namreč opravičuje oškodovanca do odškodnine, seveda pod pogojem, da zaradi nedopustnega posega v konkretno osebnostno pravico trpi duševne bolečine. Obstoja te oblike nepremoženjske škode tožnik ni dokazal, pred tem pa v skladu z določilom 7. člena ZPP o trditvenem bremenu ni niti navajal (tudi v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2009 ne), v čem oziroma kako so se duševne bolečine izrazile. Pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more nadomestiti oziroma dopolnjevati z zaslišanjem predlaganih prič. Tožnik tako ni dokazal, da bi mu nastala pravno priznana škoda. Odškodninska odgovornost je odvisna od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta. Poleg protipravnosti morajo biti kumulativno podane še 3 predpostavke (pravno priznana škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost za škodo). Ko je po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno o tem, da ni podanega elementa pravno priznane škode, že odsotnost navedenega elementa onemogoča ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke in narekuje zavrnitev odškodninskega zahtevka.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.