Jedro

Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev tj. ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Presojo, ali je izkazan utemeljen sum, pa sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR (dvajset 00/100) v kolikor mu bo s sodbo naloženo plačilo stroškov postopka o prekršku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, odločitev o stroških postopka pa pridržalo do končne odločitve o obdolžilnem predlogu.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 124. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1C) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep po uradni dolžnosti odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 113. a člena Zakona o prekrških (ZP-1) je pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum utemeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, ocenilo, da je podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa po 2. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Ta določa, da se voznika iz 1., 2., 3., 4., 8., 9.a, 10. ali 11. točke prvega odstavka tega člena, učitelja vožnje ali spremljevalca, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, kaznuje za prekršek z globo 600 EUR, če ima več kot 0,50 do vključno 0,80 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,24 do vključno 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vozniku iz 1., 2., 3., 4., 8., 9.a, 10. in 11. točke prvega odstavka 105. člena, učitelju vožnje ali spremljevalcu se izreče tudi 8 kazenskih točk. Vozniku začetniku pa se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v obdobju dveh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu (26. člen ZPrCP). Sodišče prve stopnje je zato izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je obdolženec izpodbijal z ugovorom. Pri tem je v 4. točki obrazložitve sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja resda pomotoma zapisalo, da je v konkretni zadevi podan utemeljen sum storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, saj se obdolžencu očita prekršek po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP (ker je voznik začetnik), a gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki ne sicer ne povzroča nerazumljivosti sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja.

6. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev tj. ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Presojo, ali je izkazan utemeljen sum, pa sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu.

7. Z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki jih sedaj dobesedno ponavlja tudi v pritožbi na straneh 3 do 17, je obdolženec v bistvenem problematiziral zakonitost ugotavljanja prekrška vožnje pod vplivom alkohola na podlagi preizkusa z elektronskim alkotestom, dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, pristojnost sodišča za odločanje o tem prekršku in izrekanje kazenskih točk za storjeni prekršek. S takimi navedbami obdolženec ni uspel izkazati, da je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega prekrška nepravilna. Sodišče prve stopnje je namreč s skromnimi, a kljub vsemu še zadostnimi razlogi obrazložilo, da je utemeljen sum, da je obdolženi storil očitani mu prekršek, nedvomno izkazan z navedbami v obdolžilnem predlogu in zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti in da so tako izpolnjeni vsi pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Ker se je sodišče ob obravnavanju pravnega sredstva dolžno opredeliti le do relevantnih navedb za presojo pravilnosti in zakonitosti s pravnim sredstvom izpodbijane odločitve, so neutemeljeni očitki, da se sodišče prve stopnje do navedb v ugovoru sploh ni opredelilo in da je sklep neobrazložen. Ostale obdolženčeve navedbe v ugovoru je (očitno) ocenilo kot nerelevantne za preizkus pravilnosti odločitve o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Glede na vsebino teh navedb, ki bodo predmet presoje v okviru dokaznega postopka, je taka ocena sodišča prve stopnje pravilna. Z navedbami v ugovoru namreč obdolženec ni uspel omajati zaključka, da je glede na razpoložljive dokaze, verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 8. Nerelevantne za presojo obstoja utemeljenega suma so tako navedbe, da je začasni odvzem vozniškega dovoljenje nezakonit, ker nima predloženega opisa izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, kot to zahteva sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016. Navedena sodba Vrhovnega sodišča se namreč nanaša na vprašanje izreka v sodbi o prekršku, katerega vsebina je povsem drugačna kot vsebina sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. V izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja se ne navaja opis prekrška. Konkretiziran opis prekrška mora izhajati iz izreka sodbe o prekršku, konkretizacija pa pomeni, da je vsak zakonski znak opisan z individualiziranim okoliščinami konkretnega primera.

9. Prav tako izpodbijani sklep ne posega v načelo domneve nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja storilec v pritožbi. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč ukrep začasne narave, ki temelji na zakonski domnevi, da voznik, ki stori prekršek, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk, predstavlja nevarnosti za varnost cestnega prometa in ga je zato nujno potrebno izločiti iz cestnega prometa. Za izrek tega ukrepa in njegovo izvrševanje tako zadošča presoja, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk. Te se v primeru ugotovitve, da je obdolženec storil prekršek in da je zanj odgovoren, v nasprotju z napačnim mnenjem obdolženca, tudi obvezno izrečejo, zaradi česar obdolženec ne more uspeti s pritožbeno polemiko o tem, da kazenskih točk ni dopustno izrekati, če je s prekrškom povzročena le abstraktna nevarnost. 10. Prav tako ne predstavljajo podlage za spremembo izpodbijanega sklepa obdolženčeve trditve o nedokazanosti prekrška, ker je bila stopnja alkoholiziranosti v obravnavanem primeru ugotovljena na podlagi elektronskega alkotesta, ki ni merilna naprava, temveč le indikator. Te navedbe se nanašajo na vprašanje zakonitosti dokaza, ki pa lahko na presojo utemeljenega suma vpliva le, če je zatrjevana nezakonitost tako očitna, da je na prvi pogled jasno, da nekega dokaza ni mogoče šteti za zakonitega, kar pa v predmetni zadevi glede na določbe 107. člena ZPrCP ni izkazano. Presoja teh navedb je namreč predmet dokaznega postopka v okviru odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek.

11. Enako velja tudi za pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni pristojno za zbiranje dokazov za določitev prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, da ni mogoče enačiti pojmov prekršek in prekršek zoper varnost cestnega prometa, da se predpisane kazenske točke ne izrekajo obligatorno, da so mu bile kazenske točke izrečene na podlagi prepisa iz materialne določbe zakona, da sodna praksa ni formalen vir prava. Vse te navedbe zato presegajo obseg preizkusa izpodbijanega sklepa in so za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja nerelevantne.

12. Za presojo pravilnosti odločitve o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, v katerih obdolženec prikazuje, da je vzrok za prometno nesrečo zaradi katere mu je sploh bil odrejen preizkus z elektronskim alkotestom, nepravilno ravnanje pred njim vozečega voznika S. P. glede vožnje pri rumeni luči. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja temelji namreč na ugotoviti, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola in za utemeljenost tega očitka prometna nesreča ni pomembna. Prav tako je za presojo utemeljenega suma nepomembno vprašanje, kakšna škoda je nastala v tej prometni nesreči. 13. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je redni sodni postopek dovoljen le, če predlagatelj glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, da je pogoj za določitev stranske sankcije 18 kazenskih točk storitev prekrška zoper varnost cestnega prometa, ki povzroči nevarnost za nastanek hude posledice ali je z dejanjem nastala huda posledica in da predlagatelj obdolžencu ne očita konkretizirano hujše ogrožanje udeleženca v cestnem prometu z imenom in priimkom. V obravnavani zadevi ima obdolženec status voznika začetnika, ki v skladu s 105. členom ZPrCP med vožnjo motornih vozil v cestnem prometu ne smejo imeti v organizmu alkohola, če pa ima voznik začetnik v organizmu med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu več kot 0,24 do vključno 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pa se mu poleg globe izreče tudi 8 kazenskih točk, to pa ima za voznika začetnika glede na 26. člen ZPrCP za posledico tudi izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. To pa pomeni, da je zakonodajalec s tem, ko je za tovrstni prekršek predpisal kazenske točke v številu, pri katerem se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, presodil, da je pri voznikih začetnikih izkazana nevarnost za nastanek hude posledice že kadar vozijo pod vplivom alkohola v navedeni koncentraciji. Pri tem pa za uresničitev zakonskih znakov prekrška zadošča že abstraktna nevarnosti in ni potrebno, da bi bila izkazana konkretna nevarnost v smislu neposrednega ogrožanja točno določenih oseb, kot zmotno meni obdolženec v pritožbi. Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona in zato ni potrebno, da bi se posledice kršitve odrazile v poškodovanju tujih dobrin. Ker gre pri obravnavani kršitvi zakona, ki se očita obdolžencu v predmetni zadevi, za tako hud prekršek, ki opravičuje izrek 8 kazenskih točk in jih sodišče tudi dolžno izreči v predpisani višini, to pa ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za voznika začetnika, predlagatelju v obdolžilnem predlogu ali v predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni potrebno zatrjevati in dokazovati, da je obdolženec s storitvijo prekrška kogarkoli konkretno ogrožal, kot zmotno meni pritožnik. Prav tako pa v takem primeru o odgovornosti za prekršek ni mogoče odločati v hitrem postopku o prekršku, saj je ta izrecno izključen v skladu s 6. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi postopek moral biti končan na kraju ugotovitve prekrška. To bi držalo le v primeru, če obdolženec ne bi imel statusa voznika začetnika.

14. Povsem razumljivo je tudi, da izpodbijani sklep nima obrazložene ocene o razlogih, ki bi bili oprti na določbo 72. člena KZ-1 in ne obstaja dokaz o storitvi kaznivega dejanja, saj gre za postopek o prekršku, v katerem se določba 72. člena KZ-1 ne uporablja, in so taki pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker z odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja obdolženec še ni bil sankcioniran, temveč mu je bil izrečen obligatorno predpisan začasni ukrep, katerega namen je takojšnja izločitev nevarnih voznikov iz cestnega prometa, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sme prekršek sankcionirati šele po pravnomočnem zaključku prekrškovnega postopka.

15. Obdolženec v pritožbi sicer pravilno navaja, da ima v skladu z drugim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče v okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja možnost zaslišati obdolženca, vendar to ne pomeni, da ima sodišče dolžnost izvesti zaslišanje, v kolikor pa ga izvede, je to namenjeno razčiščevanju vprašanja o obstoju utemeljenega suma in ne o tem, ali obstaja podlaga za izrek kazenskih točk v predpisanem številu, kot zmotno meni pritožnik.

16. Nadaljnje pritožbene navedbe, da obdolžilni predlog ne izpolnjuje pogojev za sprožitev rednega sodnega postopka, ker nima obrazložene ocene o potrebi za izrek stranskih sankcij, sklicevanje na vsebino knjige „Osnove prekrškovnega prava“, sodno prakso, ki po mnenju pritožnika kaže na potrebo po drugačni odločitvi, so za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa neupoštevne, ker se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva za izdajo izpodbijanega sklepa, saj ne vplivajo na presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega prekrška. S temi navedbami namreč obdolženec poskuša utemeljiti svoje napačno stališče, da se kazenske točke ne izrekajo obligatorno.

17. Zmotno je torej obdolženčevo prepričanje, da „zoper abstraktno nevarnost ni mogoče izreči sankcijo“, sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 pa neutemeljeno, saj se ne nanašata na primerljivo situacijo, kot je obravnavana v predmetni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na pogoje za odreditev in podaljšanje pripora v kazenskem postopku, sodba Vrhovnega sodišča pa na vprašanje izrekanja kazenskih točk storilcu v primeru, če stori prekršek s kategorijo motornih vozil, katere nima vpisano v sicer veljavnem vozniškem dovoljenju. Prav tako gre za neprimerljivo zadevo pri sodbi Višjega sodišča v Celju II Kp 24080/2013 z dne 13. 10. 2015, saj se nanaša na vprašanje izrekanja varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, ki se izreka v kazenskem postopku. Do odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi PRp 2142/2008 z dne 14. 11. 2008 pa se ni mogoče opredeliti, saj ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, niti je ni storilec priložil k pritožbi.

18. Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe o nezakonitosti napotitve na kontrolni zdravstveni pregled po ZVoz-1. Sodišče namreč obdolženca ni napotilo na opravo takšnega pregleda v skladu s 84. členom ZVoz-1, kot napačno razume pritožnik, temveč ga je poučilo o možnosti, da zaprosi za predčasno vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, v kolikor to želi. Pogoj za odločanje o takem predlogu pa je predložitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, kot to določa prvi odstavek 113. d člena ZP-1. Sicer pa je obdolženec tak pregled opravil in mu je bilo vozniško dovoljenje tekom postopka tudi vrnjeno s sklepom z dne 21. 1. 2021 (list. št. 52-54).

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo utemeljenost obdolženčevega ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in zadovoljivo obrazložilo svojo odločitev, so neutemeljeni večkrat ponovljeni očitki o samovoljnosti oz. arbitrarnem odločanju sodnice, pritožbene navedbe, da se razpravljajoči sodnici še sanja ne, kaj je to avtonomno pravno mišljenje, da ji je tuja tudi poštenost in da o uporabi razumne logike v praksi sploh ni mogoče niti razmišljati, pa so že na skrajni meji dopustnega izražanja kritike do dela sodišča in bi se jih obdolženec moral v bodoče vzdržati.

20. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženec z ugovornimi navedbami ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost presoje o obstoju utemeljenega suma, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki zanj kot voznika začetnika ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko v pritožbenih navedbah in spisovnem gradivu ni najti nobene podlage za pavšalne trditve, da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za storitev prekrška, ter v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

21. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR, če mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.