Jedro

Zakon o gospodarskih družbah v 1. odst. 416. čl. določa, da se poslovni deleži lahko odsvojijo in dedujejo, pri čemer je za odsvojitev deleža potrebna pogodba, izdelana v obliki notarskega zapisa (3. odst. 416. čl. ZGD). ZGD ne predpisuje, da odsvojitev poslovnega deleža učinkuje šele z vpisom v sodni register, temveč je za prenos poslovnega deleža odločilna sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa, medtem ko je vpis spremembe družbenika v sodni register zgolj deklaratornega značaja in ima samo publicitetni učinek.

Izrek

Pritožbi dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.01.2005 opr. št. Ig 2000/00109 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v 1. in 4. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (2. in 3. točka izreka) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14.07.2005, opr. št. 2000/00109 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.01.2005: S sklepom z dne 19.01.2005 je sodišče prve stopnje v 1. tč. izreka zavrnilo ugovor dolžnika M.J. zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2004, opr. št. Ig 2000/00109, v 2. tč. izreka zavrglo ugovor dolžnika M.J. zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000, opr. št. Ig 2000/00109, v 3. tč. izreka zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o pravnem sredstvu in v 4. tč. izreka dolžniku naložilo, da v roku 8 dni povrne upniku 34.534,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v svojih vloženih pravnih sredstvih z dokaznimi predlogi in dokazi dokazoval, da nikoli ni bil družbenik družbe E. d.o.o. in da je pogodba, na podlagi katere naj bi pridobil delež v navedeni družbi, nična oz. neobstoječa. Glede na dejstvo, da je v pravnih sredstvih izrecno ugovarjal, da obveznosti družbe niso prešle nanj in da dejansko nikoli ni bil družbenik izbrisane družbe ter je za to predložil in predlagal izvedbo številnih dokazov, je po mnenju dolžnika več kot očitno, da je šlo za predhodno vprašanje, sodišče prve stopnje pa ni niti počakalo na odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici, pred katerim je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža, niti ni samo odločilo o predhodnem vprašanju, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj obrazložitev sklepa nima razlogov v zvezi z ničnostjo. Dolžnik meni, da je bil s tem v zvezi neutemeljeno zavrnjen tudi njegov predlog za odlog izvršbe, saj je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je v svojem predlogu izrecno navedel, da naj bi mu s takojšnjo neupravičeno izvršbo nastala nenadomestljiva škoda in da je predlagal tudi izvedbo dokazov k tej svoji trditvi, ki niso bili izvedeni, pri čemer ni pojasnjeno zakaj in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da naj bi odločitev temeljila na javni listini in da dolžnik ni dokazal nasprotnega. Navedeno po mnenju dolžnika ne drži, saj je dokazoval nasprotno, vendar sodišče prve stopnje ni izvedlo niti enega od predlaganih dokazov in mu s tem ni dopustilo dokazati resničnost njegovih trditev. Dolžnik nadalje navaja, da je v svojih pravnih sredstvih med drugim izpostavil tudi dejstva, kot so: ničnost pogodbe o prenosu poslovnih deležev z dne 04.06.2001, ničnost po 52. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po 2. odst. in 3. odst. 53. čl. ZOR ter po 103. čl. ZOR, nedopustnost podlage - razloga za sklenitev pogodbe z dne 04.06.2001 itd., o katerih pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. Sodišče prve stopnje je po mnenju dolžnika tudi spregledalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, ki je bilo objavljeno v reviji Podjetje in delo št. 5/2003 in je nedopustno zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000. Zmotno je navedlo, da naj bi bil sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 že pravnomočen, zaradi česar naj bi bilo potrebno dolžnikov ugovor zavreči. Podan je bil namreč tudi ugovor po izteku roka, in sicer po 12. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ in logično je, da v kolikor gre za ugovor po izteku roka, je le tega potrebno meritorno obravnavati. V primeru, ko pa je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2004, pa je vložil ugovor tudi še v okviru 8 dnevnega roka. Dolžnik v svoji pritožbi nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje kljub njegovemu izrecnemu ugovoru ni upoštevalo ustavne odločbe opr. št. U-I-135/00-60, z dne 23.05.2002 in tako protiustavno dopustilo tek zakonskih zamudnih obresti tudi v obdobju od 24.05.2002 do 04.11.2002, ko je bilo določeno zgolj revaloriziranje v skladu z rastjo srednjega tečaja evra Banke Slovenije. Po mnenju dolžnika bi bilo potrebno uporabiti tudi 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, kar je dolžnik tudi izrecno ugovarjal. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o dolžnikovem ugovoru zastaranja terjatve ter obresti, zaradi česar odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih in o izrecnih ugovorih dolžnika in je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP in tako tudi kršitev izvršilnega postopka. Dolžnik na koncu še navaja, da tudi upnik ni predložil nobenega dokaza, da naj bi terjatev prešla na dolžnika, pač pa je to le pavšalno zatrjeval, dolžnik pa je temu izrecno nasprotoval. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v svojem ugovoru zatrjeval, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža z dne 04.06.2001, na podlagi katere naj bi pridobil poslovni delež v družbi E. d.o.o. I., ki je bila izbrisana iz sodnega registra po določilih ZFPPod, nična. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da so neupoštevne navedbe dolžnika o ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža ter da objavljen sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra kot javna listina dokazuje, da je dolžnik univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje ne gre pritrditi. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) v 1. odst. 416. čl. določa, da se poslovni deleži lahko odsvojijo in dedujejo, pri čemer je za odsvojitev deleža potrebna pogodba, izdelana v obliki notarskega zapisa (3. odst. 416. čl. ZGD). ZGD ne predpisuje, da odsvojitev poslovnega deleža učinkuje šele z vpisom v sodni register, temveč je za prenos poslovnega deleža odločilna sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa, medtem ko je vpis spremembe družbenika v sodni register zgolj deklaratornega značaja in ima samo publicitetni učinek. Podatki o družbenikih posamezne družbe, kot izhajajo iz sodnega registra, torej niso nujno identični dejanskemu stanju. Pasivno legitimiran v postopku izvršbe, ki se nadaljuje zoper družbenika družbe, ki je bila po ZFPPod izbrisana iz sodnega registra, pa je lahko samo tisti, kdor je bil v trenutku izbrisa družbe dejansko družbenik te družbe, kar pa je neodvisno od podatkov, kot izhajajo iz sodnega registra in ki so povzeti v objavi sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra v Uradnem listu RS. Ker ničnost pogodbe učinkuje za nazaj in se torej šteje, da pogodba, ki je obremenjena z vzrokom ničnosti, ni bila nikoli sklenjena, vpis družbenika v sodni register pa je zgolj deklaratorne narave, bi moralo sodišče prve stopnje ugovorne navedbe dolžnika glede ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža in v zvezi s tem zatrjevano pravno relevantno dejstvo, da dolžnik v času začetka postopka izbrisa družbe po ZFPPod ni bil družbenik te družbe in zato ne odgovarja za njene obveznosti, bodisi samo obravnavati kot predhodno vprašanje (13. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ali pa prekiniti izvršilni postopek, dokler o predhodnem vprašanje ne bi bilo pravnomočno odločeno pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, kjer je v času vložitve dolžnikovega ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka že tekel pravdni postopek zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža na dolžnika (206. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), na kar je slednji v ugovoru tudi opozoril in ugovoru priložil tožbo. Brez razjasnitve predhodnega vprašanja v zvezi z ničnostjo pogodbe o prenosu poslovnega deleža na dolžnika namreč v obravnavani zadevi ni mogoče odločiti o odgovornosti dolžnika za obveznosti izbrisane družbe in v zvezi s tem o utemeljenosti dolžnikovega ugovora. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 1. tč. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker iz podatkov v spisu izhaja, da dolžnik že razpolaga s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zvezi s tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža, sodišču prve stopnje ne bo potrebno reševati predhodnega vprašanja ali predmetnega izvršilnega postopka prekiniti do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, temveč bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o utemeljenosti dolžnikovega ugovora zoper sklep z dne 03.11.2004 zgolj še upoštevati odločitev o predhodnem vprašanju, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v kateri je bilo odločeno o ničnosti predmetne pogodbe.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00, v kateri je bilo med drugim odločeno, da se v času zadržanja izvrševanja 3. poglavja ZFPPod ter 6. odst. 580. čl. ZGD terjatve upnikov, katerih pravni temelj so 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod ter 6. odst. 580. čl. ZGD, revalorizirajo v skladu z rastjo srednjega tečaja evra Banke Slovenije in v tem času torej ne tečejo zakonske zamudne obresti. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri ponovnem odločanju o ugovoru dolžnika, v kolikor bo to glede na rešitev predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna utemeljenost dolžnikovega ugovora, še potrebno. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z obrestnim delom zahtevka moralo uporabiti 376. čl. OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. OZ je namreč začel veljati 01.01.2002, skladno s 1060. čl. OZ pa se njegove določbe ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Ker upnikova terjatev v obravnavani izvršilni zadevi izvira iz obdobja pred 01.01.2002, je potrebno vprašanje teka obresti presojati po ZOR, ki pa takšne omejitve teka obresti, kot izhaja iz 376. čl. OZ, ni določal. V zvezi z dolžnikovim ugovorom zastaranja terjatve in obresti, o katerih se sodišče prve stopnje sicer res ni posebej izreklo, pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da s takšnim ugovornim razlogom dolžnik ne more več uspeti. Dolžnikov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 se namreč obravnava kot ugovor po izteku roka zoper sklep o izvršbi, v katerem pa se lahko navajajo samo dejstva, ki jih ni bilo mogoče uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker bi lahko ugovor zastaranja podala že prvotna dolžnica, t.j. v času izdaje sklepa o izvršbi še obstoječa družba E. d.o.o., ki pa zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala, novi dolžnik v ugovoru po izteku roka zastaranja terjatve in obresti ne more več uveljavljati.

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnika M.J. zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000. Iz podatkov v spisu izhaja, da je dolžnik po prejetju sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 vložil dva (vsebinsko enaka) ugovora, enega zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 in enega zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000, ki je bil izdan zoper tedaj še obstoječo družbo E. d.o.o. Ker se že ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 obravnava kot ugovor po izteku roka zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 po 12. tč.1. odst. 55. čl. ZIZ, dolžnik nima pravnega interesa, da posebej podaja še ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 in je sodišče prve stopnje slednjega pravilno zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa zvrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na 3. tč. izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Skladno z 71. čl. ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, če je kumulativno podan še eden izmed zakonsko določenih primerov, med katere sodi tudi vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je ugovor sicer res vložil, vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni verjetno izkazal, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, ki bi bil večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. V svojem predlogu za odlog izvršbe je namreč dolžnik zgolj pavšalno zatrjeval, da bo utrpel ogromno in nenadomestljivo škodo, pri čemer teh svojih navedb ni z ničemer konkretiziral oz. ni navedel, v čem naj bi se ta škoda kazala. Zgolj dokazni predlog v zvezi z nastankom nenadomestljive škode, ki ni konkretizirana, pa za odlog izvršbe ne zadostuje. Poleg tega dolžnik tudi ni zatrjeval in ne dokazoval, da naj bi bila nenadomestljiva škoda, ki naj bi mu nastala, večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe in je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 3. tč. izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

V posledici razveljavitve 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v 4. tč. izreka, katera vsebuje odločitev o stroških upnika v višini 34.534,00 SIT, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 03.11.2004. Ti stroški so namreč skladno s 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ odvisni od uspeha strank v postopku ugovora in bo zato potrebno o njih odločiti pri ponovnem odločanju sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004. V zvezi s pritožbeno navedbo dolžnika, da upnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval prehod terjatve na dolžnika, temveč je to le pavšalno zatrjeval, pritožbeno sodišče dolžniku še pojasnjuje, da velja zakonska domneva, da so vsi družbeniki izbrisane družbe aktivni družbeniki in je na strani dolžnika breme, da dokaže nasprotno.

Glede pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14.07.2005: S sklepom z dne 14.07.2005 je sodišče prve stopnje v 1. tč. izreka zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 in zoper sklep z dne 03.11.2004, oba opr. št. Ig 2000/00109 in v 2. tč. izreka zavrglo predlog dolžnika za obnovo postopka z dne 27.06.2005. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dne 27.06.2005 zoper sklep z dne 03.11.2000 in zoper sklep z dne 03.11.2004 vložil nov ugovor, hkrati z njim pa še predlog za obnovo postopka. Pojasnjuje, da lahko dolžnik skladno s 1. odst. 65. čl. ZIZ vloži tudi ugovor po izteku roka. Opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (objavljeno tudi v reviji Podjetje in delo, št. 5/2003), v katerem je zavzeto stališče, da se v primeru, ko upnik predlaga nadaljevanje izvršbe proti dolžniku, vloga družbenika, v kateri zatrjuje, da obveznost ni prešla nanj, obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ in se o tem vprašanju ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe. Po izteku roka za ugovor je po mnenju dolžnika mogoče vse do konca izvršilnega postopka podati ugovor in sicer iz razlogov (dejstev), ki so nastopili po izdaji sklepa o izvršbi. Tako v ugovoru z dne 27.06.2005 kot tudi v predlogu za obnovo postopka je dolžnik kot dokaz sodišču prve stopnje med drugim posredoval pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 26.04.2005, opr. št. Pg 326/2004, ki je postala pravnomočna dne 28.05.2005, s katero je dokazano, da dolžnik nikoli ni postal družbenik družbe E. d.o.o., saj je pogodba o prenosu poslovnih deležev nična in nima učinkov. Dolžnik meni, da gre za dopusten ugovor po izteku roka. Po izdaji sklepa o izvršbi in njegovi pravnomočnosti je bila namreč izdana navedena sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, zaradi česar sodišče prve stopnje ugovora dolžnika ne bi smelo zavreči. Tudi predlog za obnovo postopka je bil po mnenju dolžnika neutemeljeno zavržen. S sklepom sodišča prve stopnje z dne 19.01.2005, zoper katerega je dolžnik vložil pritožbo, je bilo odločeno, da se ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnika zavrne. V konkretnem primeru je šlo po prepričanju dolžnika zgolj za formalno odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnika. Sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 je pravnomočen in je zoper njega dopustno vložiti predlog za obnovo postopka. Dolžnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje zato zmotno meni, da je predlog za obnovo preuranjen in ga je tako nedopustno zavrglo. Skladno z navedenim dolžnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, upniku pa naloži v plačilo vse dolžnikove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je dolžnik po prejemu sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka dne 26.11.2004 že vložil ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 ter zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004. Ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj, ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 pa se je že obravnaval kot ugovor po izteku roka sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 po 12. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ (in bo o njem sodišče prve stopnje v zvezi s pritožbo dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.01.2005 ponovno odločalo, kot izhaja iz zgoraj podane obrazložitve). Ponovna ugovora zoper sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka je glede na čas njune vložitve (t.j. dne 29.06.2005) mogoče obravnavati zgolj kot ugovor po izteku roka po 56. čl. ZIZ. Skladno z 2. odst. 56. čl. ZIZ lahko sicer dolžnik tekom izvršilnega postopka vloži tudi več ugovorov po izteku roka, vendar mora v kasnejšem ugovoru uveljavljati razloge, ki jih doslej ni mogel. V novih ugovorih po izteku roka pa dolžnik ne uveljavlja razlogov, ki jih v prejšnjem ugovoru ni mogel, temveč te razloge celo ponavlja, ko ponovno zatrjuje, da zaradi ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Dolžnik v zvezi s tem zgolj dodaja, da je bilo pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici o zatrjevani ničnosti predmetne pogodbe že pravnomočno odločeno, kar pa samih ugovornih razlogov, ki jih je dolžnik že uveljavljal, ne spreminja, zaradi česar je sodišče prve stopnje skladno z 2. odst. 56. čl. ZIZ ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 in zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 pravilno zavrglo. V skladu z obrazložitvijo tega sklepa, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.01.2005, pa bo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o prvotnem ugovoru dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 tudi sicer obravnavalo zatrjevano dejstvo ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža (predhodno vprašanje), ki jo dolžnik sedaj izkazuje s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Tudi pritožba zoper 2. tč. izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka, je neutemeljena. Skladno s 1. odst. 63. čl. ZIZ lahko dolžnik proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem izvršilnem postopku sklep o izvršbi z dne 03.11.2000 sicer res že postal pravnomočen, kot to zatrjuje pritožba, vendar pa je dolžnik zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 03.11.2004 vložil ugovor, ki se obravnava kot ugovor po izteku roka zoper sklep o izvršbi po 12. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ, o katerem pa še ni pravnomočno odločeno. Glede na navedeno pogoji za obnovo postopka niso podani, tudi sicer pa cilj, ki ga s predlogom za obnovo postopka želi doseči dolžnik, slednji uveljavlja v tem že omenjenem ugovoru po izteku roka, o katerem bo sodišče prve stopnje v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 19.01.2005 ponovno odločalo.

Ker pritožba dolžnika zoper sklep z dne 14.07.2005 ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).