Jedro

V postopku mora biti ugotovljeno in v odločbi obrazloženo, kateri pogoj za pridobitev državljanstva ni uporabljen. Prosti preudarek pride v poštev samo, če se ugotovi, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS). V obrazložitvi navaja, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 10. členu zakona za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zato je v skladu s pravico prostega preudarka njegovo prošnjo zavrnila. Odločba je izdana v mejah pooblastila iz 28. člena zakona, zato ni bila dolžna navesti razlogov, ki so jo vodili pri odločanju.

Tožnik v tožbi navaja, da je na podlagi 39. in 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije postal državljan RS "ex lege", ker je imel in ima stalno prebivališče v Sloveniji, kjer je bil stalno prijavljen 23.12.1990 in kjer tudi živi. Vlogo za pridobitev državljanstva je vložil v roku. Različne prošnje je vlagal samo zaradi napačnih pravnih poukov. Iz državljanstva Republike Slovenije pa tudi nikdar ni bil odpuščen. Nadalje navaja, da je bil zaposlen v občini ... cca 10 let, sedaj je upokojen in prejema pokojnino od SPIZ RS. Meni, da bi tožena stranka morala navesti, po kateri točki 28. člena zakona je zavrnila njegovo prošnjo, saj diskrecijska pravica ne pomeni, da ne bi bilo treba navesti niti predpisa, ki je bil uporabljen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik državljan Republike Slovenije po samem zakonu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik državljan BiH in vpisan v evidenco državljanov v občini ... (BiH) na strani 6, pod zaporedno številko 60. Tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo je zavrnila iz razlogov 8. točke 10. člena zakona, ker na podlagi podatkov iz uradnih evidenc uprave za notranje zadeve in sodnika za prekrške ni mogoče pričakovati, da bi bil lojalen državljan. Zato njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne bi bil v skladu z nacionalnim interesom Slovenije. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zmotno je tožnikovo stališče, da je pridobil državljanstvo Republike Slovenije že po samem zakonu. Za državljana Republike Slovenije namreč velja le, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije (39. člen). Tožnik pa ne izpodbija ugotovitve, da je državljan republike BiH, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Po oceni sodišča je tožena stranka tožnikovo vlogo tudi pravilno obravnavala kot prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu zakona, saj je tožnik v svoji vlogi izrecno navedel: "da prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije." Če je tožnik vlagal različne vloge za pridobitev državljanstva, bo o njih tožena stranka morala odločiti, vendar to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo republike oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in izpolnjuje pogoje, določene od 1. do 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Točno je sicer, da mora prosilec izpolnjevati vse z zakonom določene pogoje, da lahko pridobi državljanstvo na tej pravni podlagi. Toda tožena stranka v odločbi ne ugotavlja, katerega pogoja tožnik ne izpolnjuje. V odgovoru na tožbo sicer dopolnjuje razloge izpodbijane odločbe in navaja, da je tožnikovo prošnjo zavrnila iz razlogov 8. točke 10. člena zakona. Toda z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi. Le v tem primeru je namreč pristojnim organom omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in če je bil pravilno uporabljen materialni predpis, stranki pa je dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori (2. odstavek 209. člena ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, katerega pogoja za pridobitev državljanstva po 10. členu tožnik ne izpolnjuje, sodišče odločbe ne more preizkusiti in je iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

V dopolnjenem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti in v odločbi konkretno navesti, katerega pogoja iz 1. odstavka 10. člena zakona tožnik ne izpolnjuje. Tožniku pa bo morala dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (143. člen v zvezi z 8. členom ZUP). Če bo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje katerega od predpisanih pogojev od 1. do 8. točke 10. člena zakona, bo že iz tega razloga morala njegovo prošnjo zavrniti in v tem primeru odločanje po prostem preudarku sploh ne pride v poštev. Le če bo ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 10. člena zakona, bo glede na pooblastilo v zakonu "lahko" po prostem preudarku odločila, ali tožnikovi prošnji ugodi ali ne ugodi. Pri tem bo morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. U-I-98/91-21 z dne 10.12.1992, Uradni list RS, št. 61/92), s katero je bila razveljavljena določba 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. To pomeni, da bo morala navesti razloge za sprejeto odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnala samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom danega pooblastila.

Ker so bila kršena pravila postopka, v posledici česar je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena citiranega zakona. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.