18. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 304/2000 z dne 11. 1. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1098/99 z dne 19. 1. 2000 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje za znesek 49.596,00 SIT in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa potrdilo sodbo Višjega sodišča v Celju, tako da je tožena stranka (D. D., d.d.) dolžna ustavni pritožnici plačati odškodnino v višini 600.404,00 SIT.

2.Zoper izpodbijano sodbo pritožnica vlaga ustavno pritožbo in navaja, da naj bi ji bile kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Navaja, da pravdni postopek, upoštevaje revizijsko sodbo, traja na prvi stopnji že osmo leto in še vedno ni zaključen. Meni, da je dosojena odškodnina prenizka, zlasti v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, ter da je obseg pritožničinega škodnega stanja mnogo večji zaradi tega, ker postopek tako dolgo traja in bi bilo manjše, če bi zavarovalnica sporno odškodnino plačala takoj, ko je prejela odškodninski zahtevek.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku preizkusa z ustavno pritožbo samo po sebi ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijano sodbo kršena katera od človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča samovoljno odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz predloženih sodb ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče v pritožničinem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (v obravnavani zadevi: odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je Vrhovno sodišče, ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove medsebojne primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev obravnavane ustavne pravice. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo. Za kršitev 22. člena Ustave zato očitno ne gre.

5.Iz navedb pritožnice jasno ne izhaja, ali se očitek o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nanaša na celotni postopek ali samo na del, ki se nanaša na postopek po revizijski sodbi. Kolikor se očitek nanaša na postopek po revizijski sodbi, je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). Kolikor pa se očitek o kršitvi pravice nanaša na pravnomočno končan postopek, je zatrjevana kršitev ustavne pravice že prenehala in je tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Morebitne zahtevke iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je mogoče v takem primeru uveljavljati v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave); ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa je mogoče ob pogojih iz ZUstS vložiti tudi ustavno pritožbo (tako tudi v sklepu Up-874/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS VII, 251).

6.Pritožnica ni izkazala, da je izkoristila navedeno sodno pot; bodisi, da je kršitev že prenehala in ima pritožnica možnost uveljavljati zahtevke iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred pristojnim sodiščem, bodisi da postopek pred sodiščem še traja in je za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče. Ker torej za odločanje Ustavnega sodišča niso izpolnjene procesne predpostavke, je Ustavno sodišče pritožničino ustavno pritožbo zavrglo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik