Jedro

Zemljišča, ki so bila ob podržavljenju sicer pozidana, vendar jih ni pozidal prejšnji lastnik, ampak okupator, ki jih je že med vojno odvzel prejšnji lastnici, se vrednotijo glede na status zemljišč ob odvzemu iz posesti prejšnjemu lastniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št.50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 1. 2003. S to je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 3.10.2001, s katero je ta odločila, da se upravičenki določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v skupni vrednosti 646.973,58 DEM za zemljišča, ob podržavljenju vpisana v vl.št. 58, 158 in 205 k.o. P., ki so bila tožnici podržavljena na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v M. z dne 10.6.1946 in dopolnilne odločbe z dne 29.9.1951. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor, da je predmet denacionalizacije zazidano stavbno zemljišče. Navaja, da je bilo zemljišče tožnici podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Ta je v 3. členu določal, da je v pogledu lastnine odločilno zemljiškoknjižno stanje, glede površine in kulture pa katastrsko stanje na dan 10.7.1945. Med strankama ni sporno, da stanje v nepremičninskih evidencah ob izdaji odločb o podržavljenju ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj so tožnici že Nemci med vojno brez pravnega naslova odvzeli določene parcele in jih pozidali. To pa po presoji sodišča ne more biti podlaga za zaključek, da je tožnica v letu 1946 postala lastnica pozidanega zemljišča in da ji je bilo zemljišče v takšnem svojstvu odvzeto s strani povojnih državnih organov. Zakon o ravnanju s premoženjem, ko so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njihovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46), na katerega se sklicuje tožnica v tožbi, je namreč določal, da je moral lastnik vrnitev premoženja zahtevati pred okrajnim sodiščem, ki je odločilo, da se premoženje vrne lastniku, izjemoma pa tudi, da preide v državno last (2. in 3. člen navedenega zakona). Da bi tožnica tak postopek po vojni sprožila in izposlovala vrnitev premoženja, pa iz podatkov spisa ne izhaja in tega tožnica niti ne zatrjuje. Zato je po presoji sodišča pri ugotavljanju, kakšno zemljišče je bilo s prisilnim ukrepom, ki je podlaga za denacionalizacijo tožnici odvzeto, treba izhajati iz nespornih dejstev, da so bile določene parcele odvzete že med vojno, ko še niso bile pozidane. Prisilni ukrep se je dejansko začel izvajati že med vojno, tako da je povojna agrarna reforma le nadaljevanje med vojno začetega prisilnega ukrepa. Glede na vse navedeno ni mogoče upoštevati stanja zemljišč ob izdaji odločbe leta 1946, ampak stanje zemljišč, ko so bila ta dejansko odvzeta iz posesti. In ker ni sporno, da tedaj zemljišča niso bila pozidana, sodišče soglaša s toženo stranko, da za vrednotenje zemljišč kot zazidanih stavbnih zemljišč ni podlage.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, vrnjeno po samem zakonu in sicer z dnem uveljavitve Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali med okupacijo zapustiti in s premoženjem, ki so jim ga vzeli okupatorji in njihovi pomagači. Takrat so na spornem premoženju že stale hiše, saj so Nemci končali zidavo hiš leta 1944. Sklicevanje sodišča na to, da tožnica po vojni ni zahtevala vrnitve premoženja je neutemeljeno. Taka zahteva bi namreč, glede na stanje v državi, pomenila za tožnico življenjsko nevarno dejanje. Stališče sodišča, da pri ugotavljanju vrednosti premoženja ni mogoče upoštevati stanja zemljišč ob izdaji odločbe o podržavljenju, je v nasprotju z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in tožnici določi odškodnino v višini 1. 562.137,00 DEm, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba, d.d. L. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 1. odstavka 44. člena ZDen, ki je bila glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno uporabljena. Po tej določbi se vrednost zemljišč določi po stanju zemljišč ob podržavljenju. Sporna zemljišča so bila ob podržavljenju sicer res pozidana, vendar pa iz podatkov spisa izhaja, in to niti ni sporno, da jih ni pozidal prejšnji lastnik zemljišč, ampak okupator, ki je sporna zemljišča že med vojno odvzel tožnici. Glede na tako dejansko stanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage, da bi se taka zemljišča vrednotila kot zazidana stavbna zemljišča. Osnovni namen ZDen je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, pri čemer je v postopkih denacionalizacije upoštevati temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice. To pomeni, da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika. In, ker je bila tožnica lastnica nezazidanih stavbnih zemljišč, bi bila tožnica, kolikor bi se pri vrednotenju upoštevala kasnejša sprememba statusa zemljišč, glede na to, kako je ta nastala, neopravičeno obogatena. Zato bi bilo vrednotenje, kot ga predlaga, v nasprotju z namenom ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.