Jedro

S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku: 1) zneska denarne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom roka za plačilo, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, 2) obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Navedeno velja tudi za postopke zavarovanja s predhodno odredbo, saj se določbe ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje. To pomeni, da dodatno zavarovanje s predlagano predhodno odredbo ni utemeljeno, ker potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na upnikovo terjatev, ki jo želi zavarovati v tem postopku.

Določbe ZIZ o predhodni odredbi so omejene z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in jih je mogoče razlagati le povezano ter v skladu z namenom potrjene prisilne poravnave.

Če ZFPPIPP po 214. členu onemogoča upniku uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku zneska navadne terjatve pred potekom roka za plačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi, to smiselno pomeni tudi, da preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo tudi v obliki predlaganega zavarovanja denarne terjatve.

Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Odložnega pogoja, pod katerim je bila izdana predhodna odredba, in sicer izpolnitev pogojev za dovolitev izvršbe, namreč upnik ne bo mogel več izpolniti, saj zoper insolventnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Hkrati pa se uresniči razvezni pogoj iz drugega odstavka 264. člena ZIZ, saj upnik po začetku postopka zaradi insolventnosti izvršbe ne bo mogel predlagati. Tako ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pogojna ločitvena pravica upnika ne obstaja več in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.

Ko upnik predlaga zavarovanje s predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča - potrjene prisilne poravnave, je vedno potrebno presojati pogoje za izdajo predhodne odredbe tudi v povezavi z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in njihovem namenu. Zato ni dopustno dodatno zavarovanje s predhodno odredbo z uveljavljanjem domneve nevarnosti na podlagi 5. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, saj je bila ravno ta nevarnost za uveljavitev terjatve, ki v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ mora obstajati kot pogoj za predhodno odredbo, odpravljena s potrditvijo prisilne poravnave, ki učinkuje tudi na terjatev upnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je razveljavljen sklep o predhodni odredbi z dne 13. 1. 2015 tudi v točki II in III, razveljavi. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 13. 1. 2015 ugodilo ter razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo. V točki II pa je upniku naložilo, da mora dolžniku v roku osmih dni povrniti 2.445,70 EUR stroškov postopka zavarovanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da se postopek zavarovanja nadaljuje kot pred izdajo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sklep o potrditvi prisilne poravnave formalno res predstavlja odločbo sodišča iz 257. člena ZIZ, vendar ne v smislu namena instituta predhodne odredbe, saj naj bi bila izdana v insolvenčnem postopku, zato bi moralo sodišče izhajati iz namena prisilne poravnave. Ključno je, da sodišče prve stopnje v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ne more ugotavljati pogojev za insolventnost dolžnika, saj je to naloga stečajnega sodišča (sklep II Ip 1183/2011). Enako sodišče v postopku zavarovanja ne more ugotavljati pogojev in namena prisilne poravnave, ker je to naloga stečajnega sodišča, sicer bi se sodišče prve stopnje bilo skladno s 14. členom Ustave RS dolžno spustiti tudi v upnikove navedbe v odgovoru na ugovor dolžnika. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki se odraža v tem, da sodišče prve stopnje ni presojalo pogojev za izdajo predhodne odredbe, temveč je presojalo druge pogoje in je odločilo o zahtevku iz pristojnosti sodišča druge vrste, prav tako pa v sklepu ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer so navedeni razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Upnik je v predlogu za izdajo predhodne odredbe izkazal in predlog tudi oprl primarno na zatrjevana dejstva in dokaze, poleg tega pa se je skliceval tudi na zakonsko domnevo iz 5. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Že v sklepu o predhodni odredbi z dne 13. 1. 2015 sodišče prve stopnje upnikove opore na zakonsko domnevo ni navajalo kot pravno relevantne okoliščine za odločitev o upnikovem predlogu, dolžnik pa je tudi ni izpodbijal v ugovoru zoper sklep. Je pa naloga dolžnika, da navaja dejstva in dokaze, ki izpodbijajo domnevno bazo in ni naloga sodišča, da stopi v dolžnikov položaj in namesto njega povzame takšna dejstva in dokaze tako, da se izniči zakonska domneva. Upnik je navajal dejstva in dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo kot domnevo po 5. točki 258. člena ZIZ. Upnik pa ni utemeljeval le domnevne nevarnosti, temveč se je na zakonsko domnevo skliceval poleg opisa dejstev in navedbe dokazov glede verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče pa se do teh navedb in dokazov sploh ni opredelilo, posledično pa je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Za upnika sklep predstavlja negativno presenečenje, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na domnevo, katere pa ni upoštevalo v sklepu z dne 13. 1. 2015. Tako je podana tudi kršitev iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi prezrlo, da je upnik v odgovoru na ugovor posredoval dodatne navedbe in dokaze, do katerih se ni opredelilo. Poleg tega pa ZIZ ne zahteva višje stopnje gotovosti za postopke zavarovanja. Sodišče prve stopnje obrazloži, da samo dejstvo, da je bil zoper dolžnika izdan sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil s sklepom višjega sodišča razveljavljen, tudi domnevne navedbe predlagateljev stečajnega postopka, da dolžnik izčrpava podjetja, niso podprte z nobenim drugim dokazom, ne more zadostovati. To ne drži, kar je razvidno iz podatkov v spisu te zadeve, saj je upnik predlagal dokaze, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Jasno je, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa je upnik navajal tudi ravnanja dolžnika, ki odražajo subjektivno nevarnost, pri čemer dolžnik ni zgolj izrabljal procesnih možnosti in zavlačeval s postopki, temveč je ves čas izvrševal tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 148. členu Kazenskega zakonika. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti v okviru navedb o izčrpavanju podjetja. ZIZ sicer v 239. členu določa, da se njegove določbe o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, da bi bilo v tretjem delu ZIZ z naslovom zavarovanje drugače določeno in takoj preide na smiselno uporabo določb ZIZ o izvršbi tudi za zavarovanje terjatev. Pri tem pa ne opredeli konkretno pravne podlage in tudi ne navede razloga za takšno odločitev. Katera je tista določba ZIZ iz drugega dela z naslovom izvršba, ki sodišču prve stopnje omogoča sklep, da 214. člen ZFPPIPP velja tudi za zavarovanje terjatve. Smiselna uporaba pomeni uporabo v skladu s smislom postopka zavarovanja, to pa je, da se zagotovi kasnejša učinkovitost izvršbe. Sklicuje se na sklep I Cpg 721/2011, po katerem s predhodno odredbo dobi upnik zavarovanje na premoženju dolžnika tako, da se bo lahko kasneje, ko bo izvršilni naslov postal pravnomočen in izvršljiv, iz tega premoženja poplačal. Tako je namen izdaje predhodne odredbe v zagotovitvi možnosti bodočega poplačila upnika in zato niso brez pomena zatrjevane okoliščine glede očitanih kaznivih dejanj oziroma ukrepov, odrejenih v predkazenskem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži pojma uveljavitev, ki ga vsebuje 257. člen ZIZ v prvem odstavku in ki ga vsebuje prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP. Iz določb ZIZ jasno izhaja, da se pojem uveljavitev nanaša na izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, kar že samo po sebi onemogoča smiselno uporabo določb ZIZ o izvršbi, saj jasno pomensko razlikuje namen postopka zavarovanja od namena izvršbe. Sodišče tako preko določbe 239. člena ZIZ nedopustno posega na področje drugega sodišča oziroma insolvenčnega prava. Upnik pa ne uveljavlja terjatve v smislu izvršbe, temveč predlaga njeno zavarovanje, ki ga v trenutnih okoliščinah terjajo pravila o skrbnosti ravnanja upnika. Iz prvega odstavka 257. člena ZIZ tudi ne izhaja, da bi se pojem uveljavitev nanašal na kaj drugega kot na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tudi iz določbe 214. člena ZFPPIPP izhaja, da ta ni kogentne narave v razmerju do dolžnika, saj ta na podlagi tretjega odstavka citirane določbe lahko prostovoljno izpolni terjatev upnika, torej lahko dolžnik neenakopravno obravnava upnike po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Zato ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, ko se opira na načelo enakega obravnavanja upnikov. Tako predhodna odredba ne pomeni dodatnega zavarovanja, še manj pa, da bi upnik s tem sredstvom zavarovanja izboljšal svoj položaj nasproti ostalim upnikom, ki so v postopku prisilne poravnave bili poplačani iz naslova tekočih in nujnih poslov, medtem ko upnik ni bil ne pred postopkom prisilne poravnave, ne med postopkom in tudi ne po postopku prisilne poravnave. Na drugi strani pa zaradi grožnje stečajnega postopka bo namen prisilne poravnave gotovo izničen, saj v tem primeru upniku ne bodo zagotovljeni ugodnejši pogoji poplačila, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Upnik bo zaradi sodnega sistema v celoti ostal brez poplačila za dobavo varovanih del dolžniku za njegove pridobitne dejavnosti, ki jih izvaja na trgu.

3. Dolžnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. V postopku potrjene prisilne poravnave (St 29/2011) je bila upniku pod zaporedno številko 144 seznama ugotovljenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, priznana navadna terjatev v znesku 2.537.087,40 EUR, katera pa se v skladu s potrjeno prisilno poravnavo poplača v višini 1.116.318,46 EUR in to v devetih letih od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 24. 2. 2012). Po določbi 214. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku: 1) zneska denarne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom roka za plačilo, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, 2) obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Omenjeno zakonsko določilo tako onemogoča upniku, da bi v posebnih postopkih uveljavljal zoper dolžnika znesek denarne terjatve iz potrjene prisilne poravnave pred potekom roka za plačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi. Pojem „uveljavitev terjatve“ pa je potrebno razlagati smiselno upnikovemu zahtevku. Po določbi 239. člena ZIZ pa navedeno velja tudi za postopke zavarovanja s predhodno odredbo, saj se določbe ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. To pomeni, da dodatno zavarovanje s predlagano predhodno odredbo ni utemeljeno, ker potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na upnikovo terjatev, ki jo želi zavarovati v tem postopku. V nasprotnih primerih bi se namreč namen prisilne poravnave izničil, saj bi se s tem poseglo v premoženje dolžnika, ki je svojo insolventnost reševal s postopkom prisilne poravnave (po določbi 136. člena ZFPPIPP se postopek prisilne poravnave vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema). Zato so določbe ZIZ o predhodni odredbi omejene z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in jih je mogoče razlagati le povezano(1) ter v skladu z namenom potrjene prisilne poravnave. Tako v konkretnem primeru ni dopustno dodatno zavarovanje s predlagano predhodno odredbo.

7. Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da določba 239. člena ZIZ ne velja tudi za postopke zavarovanja. Določba je povsem jasna in določa, da se določbe tega zakona (ZIZ) smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Če ZFPPIPP po 214. členu onemogoča upniku uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku zneska navadne terjatve pred potekom roka za plačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi, to smiselno pomeni tudi, da preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo tudi v obliki predlaganega zavarovanja denarne terjatve. V konkretnem primeru je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe z rubežem denarnega zneska na dolžnikovih računih, ki jih ima pri štirih organizacijah za plačilni promet. Upnikov namen je bil torej zavarovanje denarne terjatve s pridobitvijo zastavne pravice na dolžnikovih denarnih sredstvih in v končni fazi poplačilo iz zastavljenih denarnih sredstev. Že zato so neutemeljena pritožbena navajanja v smeri, da smiselna uporaba določb 239. člena ZIZ ne pride v poštev.

8. Že Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 71/2014 navedlo, da se ločitvena pravica oziroma zastavna pravica pridobi v postopku zavarovanja z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pa pridobi zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih dolžnika. Vendar pa s predhodno odredbo upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Pravne posledice začetka stečajnega postopka na postopek zavarovanja ureja tretji odstavek 132. člena ZFPPIPP. Če upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice, se postopek zavarovanja z začetkom stečajnega postopka ustavi. Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek tako postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Odložnega pogoja, pod katerim je bila izdana predhodna odredba, in sicer izpolnitev pogojev za dovolitev izvršbe, namreč upnik ne bo mogel več izpolniti, saj zoper insolventnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Hkrati pa se uresniči razvezni pogoj iz drugega odstavka 264. člena ZIZ, saj upnik po začetku postopka zaradi insolventnosti izvršbe ne bo mogel predlagati. Tako ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pogojna ločitvena pravica upnika ne obstaja več in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.

9. Za materialnopravno presojo utemeljenosti upnikovega predloga je odločilen odgovor na vprašanje obstoja pogojev za predhodno odredbo v skladu s 257. in 258. členom ZIZ. Upnikov predlog je temeljil na določbi drugega odstavka 257. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ. Upnikova terjatev izhaja iz odločbe domačega sodišča, nadaljnji pogoj za izdajo predhodne odredbe pa je tudi obstoj nevarnosti, da bo brez nje uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena v bodoče. V skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ mora upnik v predlogu izkazati verjetnost obstoja navedene nevarnosti, razen v primerih iz prvega odstavka 258. člena ZIZ, ko se njen obstoj domneva in je torej upniku ni treba posebej izkazovati za verjetno. Vendar pa to ne pomeni, da je v primerih iz prvega odstavka 258. člena ZIZ vedno dopustno zavarovanje terjatve s predhodno odredbo. Določbe 258. člena ZIZ ni mogoče uporabiti tako, da bi bil predlog za izdajo predhodne odredbe na njeni podlagi lahko uspešen tudi v primeru, ko upnik predlaga zavarovanje terjatve na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, možnost doseči zavarovanje terjatev s predhodno odredbo, s katero bi se poseglo v premoženje dolžnika, katerega insolventnost se je reševala s postopkom prisilne poravnave. Zato je v primeru, ko upnik predlaga zavarovanje s predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča - potrjene prisilne poravnave vedno potrebno presojati pogoje za izdajo predhodne odredbe tudi v povezavi z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in njihovem namenu. Zato ni dopustno dodatno zavarovanje s predhodno odredbo z uveljavljanjem domneve nevarnosti na podlagi 5. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, saj je bila ravno ta nevarnost za uveljavitev terjatve, ki v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ mora obstajati kot pogoj za predhodno odredbo, odpravljena s potrditvijo prisilne poravnave, ki učinkuje tudi na terjatev upnika. Zato je pravilna uporaba materialnopravnih določb ZIZ o predhodni odredbi v povezavi z določbami ZFPPIPP o učinkovanju potrjene prisilne poravnave ključen razlog za presojo upnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe.

10. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bil zoper dolžnika že izdan sklep o začetku stečajnega postopka, naveden sklep pa je bil v pritožbenem postopku razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, samo po sebi (še) ne izkazuje verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali otežena. Tudi same trditve upnika, da dolžnik izčrpava podjetje, pa so presplošne in nekonkretizirane, predlagani dokazi v odgovoru na ugovor pa zaradi pomanjkljive trditvene podlage predstavljajo informativni dokaz, ki je nedovoljen, saj bi se v nasprotnem primeru z izvedbo dokazov dopolnjevala pomanjkljiva trditvena podlaga.

11. Pritožba upnika pa je utemeljena v delu, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v celoti razveljavilo svoj sklep z dne 13. 1. 2015, saj je sklep o predhodni odredbi z dne 13. 1. 2015 postal pravnomočen v točki II in III izreka, torej v delu, v katerem je bil predlog upnika za izdajo predhodne odredbe zavrnjen. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zato pritožbi upnika delno ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je bil razveljavljen sklep z dne 13. 1. 2015 tudi v točki II in III izreka, razveljavilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Sklep I Cpg 38/2012.