Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročila po svoji krivdi, ker se ni odpovedala glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabila svoje pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točka izreka, odločitev o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2012 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 6. 2012 razveljavita (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati dodatek za povečan obseg dela v višini 745,68 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati od bruto zneska, razvidnega iz II. točke izreka ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 oz. 6. 5. 2011 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun zneska 120,06 EUR ter izplačilo neto zneska s pp (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 96,29 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna separatne stroške za narok in temu ustrezno spremeni izrek o stroških. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo podala predlog za odločitev brez glavne obravnave, saj je bilo v zadevi sporno samo pravno vprašanje predpisanih pogojev za izplačilo dodatka za povečan obseg dela glede na določbe ZSPJS in Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, dejanska vprašanja pa so bila bodisi nesporna, bodisi jih je bilo mogoče ugotoviti na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank. Tožnica je v tožbi v dokaznih predlogih podala predvsem pisne dokaze, zaslišanje tožnice je predlagala le v zvezi z navedbami pod I. točko tožbe, dokaznega predloga ni natančneje specificirala, podala je tudi predlog za zaslišanje prič, vendar le po „potrebi“. Tožnica se s predlogom za odločitev brez glavne obravnave ni strinjala, brez utemeljitve. Tožena stranka je z vlogo z dne 27. 6. 2013 ponovno podala predlog za odločitev brez glavne obravnave, tožnica je ponovno vztrajala pri izvedbi naroka, zato je tožena stranka z vlogo z dne 20. 11. 2013 podala napoved uveljavljanja separatnih stroškov in predlog za kaznovanje (o katerem še ni bilo odločeno). Na naroku je tožnica v zvezi z dokaznim predlogom po njenem zaslišanju, izjavila, da nima ničesar več dodati in da ni potrebe za njeno zaslišanje. Navedeno ravnanje kaže na zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, nakar je tožena stranka že opozorila v vlogi z dne 20. 11. 2013. Tožena stranka ne zanika, da ima tožnica v postopku določene pravice in da jih tudi uporablja, vendar pa je zaradi zagotovitve poštene uporabe pravic (9. člen ZPP) v slovenski pravni red umeščen tudi institut zlorabe pravice. Vztrajanje pri izvedbi naroka, ki ne služi ničemur, je učbeniški primer zlorabe pravice. Sodišče prve stopnje je zavrnitev separatnih stroškov obrazložilo le s tem, da je tožnica po določbah ZPP oziroma ZDSS imela pravico, da sodeluje in se udeleži naroka, kar pa deloma ne drži. ZPP oziroma ZDSS ne dajeta pravice do naroka, ampak imata stranki le pravico sodelovanja oziroma pravico do izjave. V konkretni zadevi je tožnica imela pravico in možnost da sodeluje v zadevi oziroma da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih na pisni način. Tožnica je bila predhodno opozorjena na posledice njenega ravnanja, pa je kljub temu vztrajala pri izvedbi naroka. Tožena stranka meni, da je tožnica zlorabila pravico do izjave, ko je vztrajala pri izvedbi pri povsem nepotrebnem naroku in s tem povzročila zavlačevanje postopka. Do vprašanja zlorabe pravice se je večkrat opredelilo tudi Ustavno sodišče RS. Sklicuje se na odločitev US RS Up 448/12. Institut zlorabe pravice ne pomeni preprečevanja izvrševanja pravic udeležencem v postopku, pač pa zagotoviti tako izvedbo postopka, ki šele bo omogočila uresničitev takih pravic vsem udeleženim. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V predmetni zadevi je tožena stranka izpodbijala le odločitev o stroških postopka, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe, pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo prvostopenjsko odločitev v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo separatnih stroškov, ki jih je zahtevala v vlogi z dne 18. 12. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve separatnih stroškov pravilna. Glavna obravnava je obligatoren stadij pravdnega postopka in samo izjemoma je dopustno odločanje brez glavne obravnave (npr. v postopku izdaje plačilnega naloga, v sporih majhne vrednosti, gospodarskih sporih). Glavna obravnava je v prvi vrsti namenjena zbiranju procesnega gradiva, ki je nato podlaga odločbi o glavni stvari, zato se z njo uresničuje predvsem načelo neposrednosti. Vendar je pomen glavne obravnave širši, saj se z njo uresničuje tudi načelo ustnosti, javnosti in kontradiktornosti ter je kot taka del pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Ur. list RS - MP, št. 7- 41/94). Iz teh razlogov ni mogoče od strank zahtevati, da se v postopkih, kjer imajo to možnost, odpovejo glavni obravnavi. Vendar tudi tam, kjer to možnost imajo in jo izkoristijo, je končna odločitev o izvedbi glavne obravnave vselej prepuščena sodišču. Tako tudi prvi odstavek 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ( ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Tožnici tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročila po svoji krivdi, ker se ni odpovedala glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabila svoje pravice.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).