Jedro

Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti, zato je dolžnik kljub blokadi transakcijskih računov ob objektivno nizkem znesku sodne takse za ugovor in izkazani višini bilančnega dobička sredstva za njeno plačilo sposoben zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti že iz tega naslova.

Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1. Dolžnik je izrecno in jasno zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodnih taks in ne za odlog plačila ali obročno plačilo, v zvezi s tem pa tudi ni postavil nobene trditvene podlage, zato od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo brez s trditvami ter dejstvi podprtega in jasno določenega zahtevka odločalo tudi o tem.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 23. 8. 2013. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo vseh zakonskih kriterijev za pravilno odločitev o predlogu, saj se ni opredelilo do vseh predpostavk po ZST-1. Navaja, da je sodišče zanemarilo, da ima pritožnik 8 zaposlenih, ki so od njega eksistencialno odvisni in plačilo sodne takse resno ogroža njihova delovna mesta. Pove, da sodišče ocenjuje, da je 55,00 EUR sodne takse nizka višina in dolžnikova dejavnost s tem ne more biti ogrožena, tega pa v obrazložitvi ne utemelji. Navaja, da sodišče ob tem popolnoma zanemarja, da navedeni znesek predstavlja okoli 8 % neto plače, ki jo pritožnik mesečno izplača svojemu delavcu, poleg tega pa bi moralo upoštevati tudi, da ima pritožnik več kot 30 odprtih sodnih postopkov, v katerih mora plačevati takse, kar ga močno finančno obremenjuje in hromi poslovanje. Ne strinja se z naziranjem sodišča, da je znesek takse nizek, saj taksa v katerikoli višini ogroža njegovo poslovanje in je ne glede na višino zaradi blokade računov ne more plačati. Navaja, da se sodišče tudi ni opredelilo, da je sodna taksa v predmetni zadevi procesna predpostavka za vložitev ugovora, z ne-oprostitvijo oziroma z neustrezno obrazložitvijo zavrnitve predloga pa se stranki jemlje ustavno zajamčena pravica do sodnega varstva. Dodaja, da mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov, kar vsebuje tudi pooblastilo, da v zadevi dosodi manj, nikakor pa ne več. Meni, da zato predlog za oprostitev plačila sodnih taks že pojmovno vsebuje tudi predlog za odlog ali obročno plačilo taks, zato bi moralo sodišče ob obravnavi predloga za oprostitev posebej presoditi tudi obstoj pogojev za odlog plačila sodne takse ali njeno obročno plačilo, česar pa ni storilo niti ni obrazložilo, zakaj se ni odločilo za katero od teh zakonskih možnosti. Dolžnik tudi navaja, da je sodišče pri odločanju upoštevalo priloženi izpolnjeni obrazec ZST-1, v katerem je dolžnik navedel vse zahtevane podatke, vpogledalo pa je tudi v bilance stanja in izkaz poslovnega izida. Pojasnjuje, da je ob tem sicer pravilno ugotovilo, da dolžnik posluje z dobičkom, vendar pa to še ne pomeni, da ima tudi sredstva za plačilo sodne takse, saj je treba upoštevati vse bilančne postavke, predvsem terjatve, ki jih imajo drugi subjekti do pritožnika, kar pa je sodišče zanemarilo. Navaja, da ne glede na izkazani bilančni dobiček sredstev za plačilo sodne takse nima, sodišče pa je tudi ugotovilo, da ima blokirane transakcijske račune. Meni, da je sodišče s tem, ko je zaključilo, da dolžnik sredstev nima, po drugi strani pa, da bi jih zaradi izkazanega dobička moral imeti, navedlo med seboj nasprotujoče si in nejasne razloge. Navaja tudi, da iz obrazca sicer ne izhaja dolžnikova nelikvidnost in višina blokad na TRR, vendar pa slaba formulacija in nezadostnost zahtevanih podatkov na obrazcu niso krivda pritožnika in mu ne morejo iti v škodo, saj je kot laična stranka obrazec izpolnil v skladu z navodili. Trdi, da bi vse potrebne podatke navedel, če bi mu obrazec to dopuščal, če pa je sodišče menilo, da navedeni podatki ne zadoščajo, bi ga moralo pozvati k dopolnitvi vloge, česar pa ni storilo. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ga oprosti plačila sodne takse za vložitev ugovora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63-2516/2013 z dne 26. 7. 2013, ZST-1B), lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

6. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je glede na podatke iz predložene izjave o premoženjskem stanju in po vpogledu na spletne strani AJPES ugotovilo, da ima dolžnik sicer res blokirane transakcijske račune, vendar pa je imel v zadnjih treh mesecih na te račune prilive, poleg tega pa dolžnik posluje z dobičkom, saj je imel v letu 2012 kar 200.119,00 EUR bilančnega dobička. Bilančni dobiček dolžnika je vsota čistega dobička obračunskega obdobja (10.028,00 EUR) ter prenesenega čistega dobička preteklih let (iz podatkov AJPES izhaja, da ta znaša 190.091,00 EUR) in zmanjšanja rezerv iz dobička (iz podatkov AJPES izhaja, da to znaša 0,00 EUR). Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnik kljub blokadi transakcijskih računov ob objektivno nizkem znesku sodne takse za ugovor 55,00 EUR in izkazani višini bilančnega dobička sredstva za njeno plačilo sposoben zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti že iz tega naslova. Neutemeljeno in nerelevantno je zato pritožbeno sklicevanje na obremenjenost nepremičnin, premičnin in vrednostnih papirjev dolžnika ter izvajanje, da se sodišče do tega sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je navedlo zadostne razloge glede dejstev, ki so relevantna za izpodbijano odločitev, obrazložitev pa je jasna, logična in popolna ter ne vsebuje nobenih nasprotij, kot neutemeljeno navaja dolžnik, zato pritožbeno zatrjevane kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče ni zagrešilo.

7. Neutemeljene so tudi navedbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb o dolžnikovih zaposlenih in njihovi eksistencialni ogroženosti, saj te trditve dolžnik prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa kljub dejstvu, da je v prošnji za oprostitev plačila sodnih taks podrobno opisal svoje premoženjsko stanje, ne pojasni, zakaj tudi teh navedb ni podal že v sámi prošnji. Glede na navedeno te trditve predstavljajo nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in jih višje sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam o neustrezni formulaciji obrazca o premoženjskem stanju in uveljavljani dolžnosti sodišča prve stopnje glede pozivanja k dopolnitvi vloge. Obrazec izjave o premoženjskem stanju je standardiziran, njegova vsebina pa je določena v tretjem odstavku 12. člena ZST-1 v zvezi s Pravilnikom o obrazcu izjave o premoženjskem stanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik priložil pravilen obrazec, v njem pa je tudi izpolnil vse relevantne rubrike, zato ni imelo podlage, da bi dolžnika pozivalo k dopolnitvi njegove prošnje za oprostitev plačila sodnih taks (glede na tretji odstavek 12. člena ZST-1 sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah le, če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge). Posledično je sodišče prve stopnje o taksni oprostitvi odločalo na podlagi podatkov, kot jih je dolžnik navedel v prošnji za oprostitev in priloženem obrazcu, ter ob tem, kot je navedeno že zgoraj, pravilno ugotovilo, da dolžnik pogojev za taksno oprostitev ne izpolnjuje.

8. Višje sodišče tudi ugotavlja, da dolžniku z obrazloženo zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni bila kršena pravica do pravnega sredstva oziroma do dostopa do sodišča. Teh temeljnih človekovih pravic glede na njihovo naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njihovega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave). Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke (29.b člen ZIZ) za obravnavo vloženega pravnega sredstva sicer res utesnjujoče vpliva na položaj stranke, vendar pa gre pri tej določbi le za podrobnejšo ureditev načina izvrševanja teh ustavnih pravic in ne za njihovo omejitev oziroma kršitev (prim. sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-276/09, Up 1332/09 z dne 11. 11. 2010). Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011), saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki ustrezno zagotovljena prek zgoraj navedenih določb II. poglavja ZST-1. Kot je bilo že pojasnjeno, je stranko mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, če pa teh pogojev ne izpolnjuje (kakršna je situacija tudi v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse glede na povedano ne pomeni nesorazmernega oteževanja in kršitve pravice do dostopa do sodišča, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da bi sodišče moralo v okviru odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks odločiti še o odlogu oziroma obročnem plačilu sodnih taks. Kot navaja že pritožnik, sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar mu prepoveduje, da stranki prisodi kaj več ali kaj drugega, kot je zahtevala, ni pa ovire, da ji prisodi manj, saj je delna ugoditev zahtevku vedno mogoča. Treba pa je opozoriti, da je pravilo o vezanosti na zahtevek tesno povezano z zahtevo, da mora biti zahtevek določno in konkretno opredeljen (prim. Ude in ost., Pravni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 30 do 36), sodišče pa je pri odločanju vezano tudi na trditveno in dokazno podlago, ki jo navede stranka (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poudariti je tudi, da se pri oprostitvi plačila sodnih taks ugotavljajo drugačna dejstva glede zmožnosti plačila sodnih taks kot pri odlogu ali obročnem plačilu. V predmetni zadevi je dolžnik izrecno in jasno zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodnih taks in ne za odlog plačila ali obročno plačilo, v zvezi s tem pa tudi ni postavil nobene trditvene podlage, zato od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo brez s trditvami ter dejstvi podprtega in jasno določenega zahtevka odločalo tudi o tem.

10. Glede na navedeno je višje sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).