Jedro

Obrazložena sodna odredba pomeni bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave RS. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ne da bi sodišče v sodni odredbi obrazložilo, zaradi katerih razlogov so izpolnjeni pogoji za poseg v navedeno ustavno varovano pravico bančnih komitentov, pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev prikritega ukrepa obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za njegovo odreditev in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Ob izkazanosti materialnih pogojev po 156. členu ZKP in dejstvu, da gre za ponovljive dokaze, četudi gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe, so v obravnavanem primeru podane specifike, ki upravičujejo uporabo t.i. izjeme neizogibnega odkritja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015, zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015, in odločilo, da se iz sodnega spisa izločijo listine oziroma deli besedila v posameznih listinah, ko to izhaja iz točke I. izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov v celoti zavrne kot neutemeljen.

3. Zagovornik obtoženega A. A. je v odgovoru na pritožbo predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišča ugotavlja, da pritožnik utemeljeno graja prvostopenjsko odločitev o izločitvi v izreku izpodbijanega sklepa taksativno naštetih dokazov.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odredba II Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015, s katero je preiskovalna sodnica na podlagi prvega odstavka 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila bankam sporočitev zaupnih podatkov za transakcijske račune družbe X. d.d., B. B. in A. A., ne vsebuje obrazložitve, kot to zahteva odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Odredba vsebuje le opis očitkov osumljencem, glede obravnavanih kaznivih dejanj, ne vsebuje pa vsebine dokaznega gradiva, niti obrazložitve na podlagi česa preiskovalna sodnica ocenjuje, da so podani razlogi za sum storitve očitanih kaznivih dejanja. Zelo skopa je tudi njena obrazložitev glede potrebnosti pridobitve zaupnih bančnih podatkov. Ni dvoma, da iz obrazloženega predloga SDT z dne 7. 7. 2015 in predlogu priloženega dokaznega gradiva izhaja, da so bili izkazani pogoji za izdajo odredbe na podlagi 156. člena ZKP, vendar pa to v ničemer ne odvezuje preiskovalnega sodnika dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Pritožbeno sklicevanje na zadostnost obrazložitve predloga SDT in podanost pogojev za izdajo odredbe je zato brezpredmetno.

7. Zmotno je pritožnikovo stališče, da sprejetega stališča Ustavnega sodišča RS glede obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, ne gre širiti na obrazloženost odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov po 156. členu ZKP ter da je odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odredbe II Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 v nasprotju z določbami ZKP. Slednje pritožnik utemeljuje z gramatikalno razlago določb ZKP, pri čemer izpostavlja, da 156. člena ZKP določa, da preiskovalni sodnik izda odredbo na obrazložen predlog državnega tožilca, medtem ko je v določbi, ki ureja izdajo odredbe za hišno preiskavo, določeno, da sodišče odredi preiskavo z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP).

8. Vsaka odločba sodišča mora biti v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da omogoča presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. To pomeni, da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Drži, da je obseg obveznosti za obrazložitev odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera, ni pa mogoče sprejeti pritožnikovega stališča, da se za odreditev ukrepa po 156. členu ZKP ne zahteva obrazložene sodne odredbe. S prikritim preiskovalnim ukrepom pridobitve zaupnih bančnih podatkov (156. člena ZKP) se posega v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen URS), zato mora sodnik kritično in poglobljeno presoditi, ali predloženi podatki zadostujejo za poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe. Sodnik mora v obrazložitvi odredbe, izdane po določbah 156. člena ZKP, pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov (da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi). Obrazložena sodna odredba ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se preprečijo samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Obrazložena sodna odredba pomeni bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave RS. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ne da bi sodišče v sodni odredbi obrazložilo, zaradi katerih razlogov so izpolnjeni pogoji za poseg v navedeno ustavno varovano pravico bančnih komitentov, pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Četudi se gre strinjati s pritožnikom, da gre v obravnavnem primeru za bistveno manj invaziven poseg v pravice obdolženega in drugih oseb, kot pri hišni preiskavi ter da se za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po 156. členu ZKP zahteva nižji dokazni standard, to ne pomeni, da se lahko sodišče v obrazložitvi odredbe po 156. členu ZKP le sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazloženega predloga državnega tožilca. Tako sklicevanje ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so dejansko izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa po 156. členu ZKP, saj bi se na ta način popolnoma odrekli garantni funkciji sodnika. Stališče, da morata tako predlog državnega tožilca kot odredba preiskovalnega sodnika vsebovati obrazložitev vseh vsebinskih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po 156. členu ZKP je bilo že zavzeto tako v kazenskopravni teoriji1 kot tudi v sodni praksi2. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odredba II Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 nezakonita, vendar pa pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je možno podatke, ki so predmet izločitve, v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno pridobiti. Gre namreč za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, na voljo tudi potem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Navedena okoliščina odpira pot do t.i. doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sodna praksa ameriškega vrhovnega sodišča dopušča v primerih, ko tožilstvo z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do dokaza neizogibno prišlo tudi po zakoniti poti (zadeva Nix v. Williams)3, sprejema pa jo tudi Vrhovno sodišče RS4. Sodišče prve stopnje je sicer vztrajalo pri doslednemu izvajanju ekskluzije v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP, vendar pa ima pritožnik prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi uporabiti navedeno izjemo. Ker gre za ponovljive dokaze, se višje sodišče strinja s pritožnikom, da bi lahko tožilstvo do istih podatkov neizogibno prišlo z vložitvijo enakega predloga. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve predloga SDT z dne 7. 7. 2015 in predlogu priloženega dokaznega gradiva nedvomno izhaja, da so bili podani pogoji za izdajo odredbe na podlagi 156. člena ZKP in dejstvu, da gre za ponovljive dokaze, je v nasprotju z logiko in zdravo pametjo, da bi v obravnavanem primeru sporno pridobljene dokaze iz sodnega spisa izločili. Tožilstvo oziroma sodišče lahko še vedno pride do (istih) dokazov tudi po zakoniti poti, zato je utemeljena pritožbena navedba, da bi v obravnavani zadevi z izločitvijo dokazov, pridobljenih na podlagi nezakoniti odredbe, zgolj po nepotrebnem podaljševali kazenski postopek. Ob tem ne gre spregledati, da sta bili v obravnavani zadevi na podlagi 156. člena ZKP že dne 12. 3. 2015 in 7. 4. 2015 izdani zakoniti5 odredbi, kjer so bili izpolnjeni vsi pogoji po 156. členu ZKP, kar le še dodatno utrjuje racionalnost priznanja t.i. izjeme neizogibnega odkritja. Ob izkazanosti materialnih pogojev po 156. členu ZKP in dejstvu, da gre za ponovljive dokaze, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da četudi gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe, so v obravnavanem primeru podane specifike, ki upravičujejo uporabo navedene izjeme. Gre namreč le za formalno pomanjkljivost oziroma napako sodišča, z odpravo katere pa bi glede na navedeno z veliko verjetnostjo prišli do enakega rezultata.

10. Ob upoštevanju izpostavljenih okoliščin po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta v izpodbijanem sklepu, ni pravilna. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi okrajnega državnega tožilca ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

1 Šugman Stubbs K., Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 161-162. 2 Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 7165/2014 z dne 30. 5. 2018 in V Kp 1356/2016 z dne 27. 12. 2018. 3 Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo (druga dopolnjena izdaja), Ljubljana 1996, str. 309-314. 4 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 132/2010 z dne 22. 12. 2011, I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013 in I Ips5162/2010 z dne 8. 5. 2014. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 1356/2016 z dne 27. 12. 2018.