Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je od 23. 5. 2016 dalje prekinjena vzročna zveza med nastajajočo premoženjsko škodo (izgubo dohodka) in škodnim dogodkom z dne 22. 5. 2010, za katerega je bila krivdno odgovorna toženka. Tožeča stranka se ni odzvala na povabilo tožene stranke, da se zglasi v kadrovski službi zaradi nadaljevanja delovnega razmerja v okviru preostale delovne zmožnosti v invalidskem podjetju. S tem je preprečila možnost za svojo zaposlitev in pridobitev prihodkov iz tega naslova. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente od 23. 5. 2016 dalje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki: plačati znesek 1.316,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka); za čas od 1. 5. 2015 do 23. 5. 2016 obračunati mesečno rento v višini po 219,45 EUR mesečno in ji za to obdobje izplačati vse do dneva sodbe zapadle rentne obroke v skupnem znesku 2.790,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačevanje mesečne rente za čas od 24. 5. 2016 dalje do dneva, dokler se tožnica ne zaposli (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 524,05 EUR, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (III. točka izreka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za izplačevanje mesečne rente za čas od 23. 5. 2016 dalje, ker je vzrok za nastajajočo premoženjsko škodo iz sfere tožene stranke prešel na stran tožeče stranke dne 23. 5. 2016, ko bi se tožeča stranka morala zglasiti na razgovor pri toženi stranki. Ta naj bi ji ponudila ustrezno zaposlitev, tožeča stranka pa se na ponudbo ni odzvala. Meni, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na ravnanje pravdnih strank v zvezi s ponudbo nove zaposlitve tožeče stranke do dne 23. 5. 2016, nesporne in jih ne ponavlja, ne soglaša pa z dejanskim stanjem v delu, v katerem sodišče navede, da je tožeča stranka z opustitvijo, ki je ni obrazložila in ne upravičila, onemogočila svojo zaposlitev na delovnem mestu v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ugovor tožeče stranke, da tožena stranka z zaposlitvijo ni mislila resno, ni utemeljen, ker je tožeča stranka svoje navedbe skušala dokazati le z več let starim časopisnim člankom, katerega sodišče zaradi časovne odmaknjenosti ni upoštevalo. Navaja, da ni predložila več let starega časopisnega članka, temveč aktualni članek z dne 10. 11. 2016, iz katerega izhaja, da bodo pri toženi stranki odpustili 20 delavcev, glavnina presežnih delavcev pa bo iz programa balistični vizir. Ker naj bi tožena stranka tožečo stranko zaposlila prav na programu balistične zaščite, meni, da je prepričljivo utemeljila, da tožena stranka s ponujeno zaposlitvijo ni mislila resno, upoštevajoč, da naj bi tožečo stranko želela zaposliti v maju 2016, v novembru 2016 pa naj bi na istem delovnem mestu odpustili 20 delavcev. Meni, da ji je bila zaposlitev ponujena predvsem zaradi potreb postopka in ne z resnim namenom nadaljevanja delovnega razmerja, zaradi česar je tako ponudbo utemeljeno odklonila. Ker sodišče časopisnega članka, ki je bil ob predložitvi star slaba dva tedna, zaradi časovne odmaknjenosti ni upoštevalo, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, da sodišče prve stopnje zaradi časovne odmaknjenosti ni upoštevalo časopisnega članka, ki naj bi bil več let star, dejansko pa je bil aktualni članek z dne 10. 11. 2016. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Tožeča stranka je skušala svoje navedbe, da tožena stranka z zaposlitvijo ni mislila resno, dokazati s člankom z dne 10. 11. 2016, iz katerega izhaja, da bodo pri toženi stranki odpustili 20 delavcev, glavnina presežnih delavcev pa bo iz programa balistični vizir. Glede na navedbe tožeče stranke, da med strankama ni sporno ravnanje pravdnih strank v zvezi s ponudbo nove zaposlitve do dne 23. 5. 2016 (tj. od obdobja 9. 6. 2015, ko je toženka tožečo stranko prvič povabila na razgovor za zaposlitev, pa se ta ni odzvala, pa vse do 23. 5. 2016), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi časovne odmaknjenosti ne more upoštevati aktualnega članka z dne 10. 11. 2016. Časopisni članek je opisoval stanje v novembru 2016, ko je bila zaradi upada naročil na enem programu sprejeta odločitev o tem, da z delavci s pogodbami o zaposlitvi za določen čas, ob izteku pogodbenega časa, delodajalec ne bo sklenil novih pogodb o zaposlitvi. Iz navedenega članka pa nikakor ne izhaja, kar skuša dokazati pritožba, da tožena stranka v zvezi s ponudbo nove zaposlitve tožeči stranki v obdobju od junija 2015 do maja 2016 ne bi mislila resno. Toženka je tožnico prvič vabila na pogovor o zaposlitvi že dne 15. 5. 2015, zadnji dopis tožnici pa je bil z dne 6. 5. 2016, torej skoraj pol leta pred objavo navedenega članka, s katerim tožeča stranka izraža dvom v resnost ponudbe zaposlitve. V primeru zaposlitve tožeče stranke je šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je tudi neutemeljeno primerjanje s časopisnim člankom z dne 10. 11. 2016, ki je opisoval stanje v novembru 2016, to je pol leta kasneje. Tožeča stranka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je vzrok za nastajajočo premoženjsko škodo od 23. 5. 2016 iz sfere toženke prešel na sfero tožeče stranke in je bil zato njej zahtevek za plačilo mesečne rente iz tega naslova od 23. 5. 2016 dalje zavrnjen. Takšno stališče sicer lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, nikakor pa ne pomeni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o časopisnem članku z dne 10. 11. 2016. 7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Tožeča stranka je v predmetnem sporu zahtevala povračilo materialnega prikrajšanja za čas od 30. 10. 2014 do vključno aprila 2015 v skupnem znesku 1.316,70 EUR in plačevanje mesečne rente od 30. 4. 2015 dalje, dokler se redno ne zaposli, in sicer v višini 219,45 EUR mesečno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da se je delovna zmožnost tožeče stranke zmanjšala v posledici škodnega dogodka z dne 22. 5. 2010 in je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z odločbo ZPIZ z dne 3. 1. 2013 (A4); - da je tožena stranka tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013 zaradi invalidnosti (A5); - da je bilo z odločbo ZPIZ z dne 9. 10. 2014 odločeno o dodatnih omejitvah glede delovnega mesta, na katerem bi tožeča stranka lahko delala kot invalid III. kategorije invalidnosti, z odločbo ZPIZ z dne 18. 11. 2014 pa je bila tožeči strani priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 198,32 EUR od 30. 10. 2014 dalje; - da najugodnejša 18-letna pokojninska osnova za tožečo stranko znaša 474,10 EUR in da znaša razlika med pokojninsko osnovo in prejemki, ki jih ima tožeča stranka od 30. 10. 2014 dalje mesečno po 219,45 EUR, kar predstavlja mesečno premoženjsko prikrajšanje; - da je tožena stranka pozvala tožečo stranko: a) dne 9. 6. 2015, da predloži zadnjo odločbo ZPIZ z navedbo omejitev glede opravljanja dela, da bo lahko preverila, ali obstaja možnost zaposliti tožečo stranko pod spremenjenimi pogoji v invalidskem podjetju tožene stranke in da je bila tožeča stranka v skladu z dopolnilnim izvedenskim mnenjem ZPIZ z dne 7. 4. 2016 (B3) zmožna za delo s polnim delovnim časom na delovnem mestu ročno armiranje v invalidskem podjetju; b) dne 18. 4. 2016, da se 22. 4. 2016 zglasi v kadrovski službi, kjer bo dobila napotnico za izvedbo zdravstvenega pregleda pred zaposlitvijo in se bodo dogovorili za začetek opravljanja dela; c) dne 6. 5. 2016, da se zglasi 23. 5. 2016 v kadrovski službi, kjer ji bodo predali napotnico za zdravstveni pregled pred zaposlitvijo in se dogovori za začetek opravljanja dela.

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do pretrganja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastajajočo premoženjsko škodo od 23. 5. 2016 dalje, ko bi se tožeča stranka lahko ponovno zaposlila v hčerinski družbi tožene stranke. Po prejetem dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 7. 4. 2016 je bila tožena stranka seznanjena, da je tožeča stranka zmožna za delo na delovnem mestu ročno armiranje v invalidskem podjetju, vsled česar je tožečo stranko povabila, da prevzame napotnico za zdravniški pregled in da skleneta dogovor, kdaj bo pričela z opravljanjem dela. Tožeča stranka se vabilu tožene stranke ni odzvala in tudi svojega ravnanja ni obrazložila. Upoštevajoč prejeto dopolnilno izvedensko mnenje in dejstvo, da je toženka tožečo stranko dvakrat pozvala, da se oglasi v kadrovski službi tožene stranke (22. 4. 2016 in 6. 5. 2016) na razgovor z dne 23. 5. 2016, bi lahko tožeča stranka najkasneje od tega dne dalje z delom v okviru preostale delovne zmožnosti pridobivala zaslužek in tako zmanjševala premoženjsko škodo. S tem ravnanjem je dejansko preprečila možnost za svojo zaposlitev in pridobitev prihodkov iz tega naslova. Zato je vzrok za nastajajočo premoženjsko škodo od 23. 5. 2016 iz sfere tožene stranke prešel na stran tožeče stranke. Tožeča stranka vzroka za nastajajočo premoženjsko škodo (izgubo zaslužka) ni preprečila, čeprav bi ga lahko, s tem pa bi tudi sama prispevala k temu, da ji premoženjska škoda ne bi več nastajala. Z opustitvijo, ki je ni obrazložila, je onemogočila svojo zaposlitev na delovnem mestu v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 9. 10. 2014 in dopolnim izvedenskim mnenjem z dne 7. 4. 2016 ter s tem pridobitev prihodkov iz tega naslova.

11. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je od 23. 5. 2016 dalje prekinjena vzročna zveza med nastajajočo premoženjsko škodo (izgubo dohodka) in škodnim dogodkom z dne 22. 5. 2010, za katerega je bila krivdno odgovorna toženka, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente od 23. 5. 2016 dalje utemeljeno zavrnilo.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).