Up-248/98

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vsi iz Ž. Z. na seji senata dne 24. marca 2000 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 1/98 z dne 28. 5. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1444/94 z dne 22. 2. 1995 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 96/93-10 z dne 7. 9. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki niso uspeli z zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupnih pogodb iz leta 1973.

Navajajo, da so bile te pogodbe sklenjene namesto razlastitve in je bila višina kupnine prenizka, plačilni pogoji pa določeni enostransko. Ne strinjajo se z odločitvijo sodišč, da velja 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen.

Zahteva za denacionalizacijo je bila namreč zavrnjena zato,ker sta bili pogodbi sklenjeni v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72 in nasl. - ZRPPU), ki ni naštet med predpisi v 3. in 4. členu ZDen. Menijo, da pomeni tako stališče različno obravnavanje razlaščencev (22. člen Ustave), kar naj bi bilo v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Pritožniki predlagajo, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma naj izreče kupne pogodbe iz leta 1973 za nične.

B.

2.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ni pristojno, da bi same po sebi presojalo nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavanem primeru pritožniki izpodbijajo stališče sodišča, da se 5. člen ZDen nanaša le na tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen. Sodbo oziroma sklep, ki temelji na tem pravnem stališču, bi Ustavno sodišče lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da to pravno stališče ni združljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

3.Določb ZDen pa se ne da razlagati tako, da podržavljenje s pravnimi posli (5. člen ZDen), ki je lahko podlaga za vrnitev premoženja, ne bi bilo časovno vezano. Določba 5. člena ZDen sodi v I. poglavje ZDen med splošne določbe in sledi 3. in 4. členu, ki prav tako opredeljujeta upravičence oziroma pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Medtem ko 3. člen taksativno našteva predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, pa 4. člen razširja krog upravičencev tudi na tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Glede na to, da gre za izjeme, zakon veže določitev upravičencev na podlagi "drugih predpisov" na določene pogoje, ki se nanašajo na čas sprejetja teh predpisov in na višino odškodnine za to premoženje. Predpis je moral biti izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. aprila 1963, ko je bila navedena Ustava razglašena. Predpisi, izdani po tem datumu, tudi tisti, ki urejajo razlastitev, torej ne pridejo v poštev kot podlaga za denacionalizacijo, razen seveda tistih, ki so izrecno navedeni v 3. členu.

4.Besedilo 5. člena ZDen ne vsebuje časovne opredelitve pravnih poslov, ki so podlaga za denacionalizacijske zahtevke v tistih primerih, v katerih je bilo premoženje podržavljeno s pravnimi posli, navidezno torej brez zakonske ali druge prisile, ki pa niso temeljili na svobodni odločitvi dotedanjega lastnika premoženja. Razlago določbe, po kateri tudi za te primere velja časovna omejitev, so dala v izpodbijanih odločitvah sodišča. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča je (bila) pri tem vezana na razlago, ki jo vsebuje pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča iz leta 1993, in po kateri velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

5.Iz izpodbijanih sklepov izhaja kot nesporno, da sta bili kupni pogodbi sklenjeni namesto razlastitve in v času, ko je veljal ZRPPU, torej predpis, ki je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963.

6.Ustavno sodišče je o podobnem primeru že odločalo (odločba št. Up-37/95 z dne 3. 7. 1997, OdlUS VI, 182). Po oceni Ustavnega sodišča je edina ustavno dopustna in hkrati logična razlaga ta, da ni mogoče uveljavljati denacionalizacije na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve v času veljavnosti ZRPPU. Povsem nelogično bi namreč bilo in tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bilo denacionalizacijo v času po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 mogoče zahtevati na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, hkrati pa je ni mogoče zahtevati, če je bila nepremičnina razlaščena z odločbo o razlastitvi.

7.Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Kršitev splošnih načel pravne države, kot so zapisana v 2. členu Ustave, pa ne more biti predmet ustavne pritožbe, če se ne konkretizira v kršitvi katere od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude