Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica v postopku ni izkazala, da je od svoje mame prejela (tudi) darilo v znesku 16.287,45 EUR. Pritrditi je treba ugotovitvam v postopku, da tožnica prejetih daril od matere ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Ni mogoče prezreti tudi ugotovitve v postopku, da je prvostopenjski organ prejel tožničino samoprijavo 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku DIN pritožničinem možu. Utemeljeno je tako sklepanje prvostopenjskega organa, da je bila tožničina samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha moža v postopku DIN.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka
1. Finančna uprava RS, Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnici ne odmeri davek od prejetega darila v znesku 58.712,55 EUR (1. točka izreka) in zavrnila tožničino napoved za odmero davka od prejetega darila v znesku 16.287,45 EUR (2. točka izreka). Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški tega postopka, ki jih je imela tožnica, bremenijo tožnico, davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe (3. in 4. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 11. 2. 2014 na prvostopenjski organ kot samoprijavo vložila napoved za odmero davka od prejetega darila, v kateri je navedla, da je do 31. 12. 2008 od mame A.A. prejela premično premoženje v obliki denarnih sredstev v znesku 75.000,00 EUR. Denar je prejemala od mame v manjših zneskih v razponu približno 10 let. Tožnica je prvostopenjskemu organu 4. 3. 2014 poslala overjeno izjavo A.A., da je tožnici - hčerki vse do konca leta 2008 podarila več zneskov gotovine, ki v seštevku znašajo približno 75.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 12. 3. 2014 tožničino napoved zavrgel. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožničini pritožbi ugodilo in sklep prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku.
2. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku sledil napotilom organa druge stopnje iz odločbe DT-499-11-25/2014-2 z dne 9. 2. 2015 in ugotavljal ali je tožnica res prejela darila od svoje mame A.A.. Edino dokazilo, s katerim je tožnica utemeljevala prejem darila v višini 75.000,00 EUR, je bila po pozivu prvostopenjskega organa predložena overjena izjava mame A.A., v kateri navaja, da je hčerki (tožnici) vse do konca leta 2008 podarila več zneskov gotovine, ki v seštevku znašajo približno 75.000,00 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na načelo materialne resnice iz 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj odločanja na podlagi verjetnosti v konkretni zadevi ne določata niti ZDavP-2 niti Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Glede izjave A.A. ugotavlja, da le-ta v ničemer ne dokazuje, da je do prejema darila v zatrjevani višini res prišlo. Tožnica bi morala predložiti takšna dokazila, iz katerih bi bil jasno razviden prejem darila oziroma bi morala izkazati dokazljiv in preverljiv denarni tok teh sredstev oziroma zagotoviti nedvoumno sledljivost in preverljivost toka denarnih tokov. Navedena izjava ter v samoprijavi navedeno darilo sta bila tudi predmet obravnave v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, za obdobje 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009 pri tožničinem zakonskem partnerju B.B., kjer je bilo preverjeno tudi poslovanje prek bančnih računov tožnice. Tožnica je namreč kot zakonska partnerka inšpiciranega zavezanca za davek B.B. predložila prijavo premoženje na dan 31. 12. 2010. V tem seznamu ni bilo navedenih podatkov o prejetih darilih od mame A.A., je pa bilo iz podatkov, pridobljenih od C. d.d. razvidno, da je od matere A.A. na varčevalni račun prejela dve nakazili v skupnem znesku 58.712,55 EUR. Navedeno tudi izhaja iz odločbe prvostopenjskega organa z dne 22. 4. 2014, izdane B.B. v zvezi z odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Ne drži izjava A.A. z dne 3. 3. 2014, da je tožnici do konca leta 2008 podarila več zneskov gotovine, ki v seštevku znašajo približno 75.000,00 EUR in opomba tožnice v samoprijavi, da ji je mati v razponu 10 let podarila več manjših zneskov v gotovini. Ne gre za več manjših zneskov, saj je od napovedanega zneska 75.000,00 EUR tožnica od matere A.A. nesporno prejela dve nakazili v skupnem znesku 58.712,55 EUR. Preostali znesek 16.287,45 EUR, ki naj bi ji ga izročila v gotovini v več delih, ni izkazan z ustreznimi dokazili. Tega tudi ni mogoče potrditi na podlagi podatkov o prometu prek računov A.A. in tožnice na banki.
3. Glede na vsa navedena dejstva in okoliščine, je tožnica od matere A.A. prejela darilo v denarju v znesku 58.712,55 EUR, ne pa tudi v znesku 16.287,45 EUR. Prvostopenjski organ še poudarja, da tožnica prejetih daril od matere A.A. ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Prvostopenjski organ je samoprijavo tožnice prejel 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku v DIN pri zavezancu B.B.. Zato je utemeljeno sklepati, da je bila samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha zavezanca B.B. v postopku DIN. V postopku je bilo tako zaključeno, da tožnica ni prejela darila v denarju v višini 75.000,00 EUR, kot navaja v napovedi, ampak zgolj darilo v denarju v znesku 58.712,55 EUR. Ker je tožnica prejela darilo od mame (prvi dedni red), ji prvostopenjski organ davka od prejetega darila v znesku 58.712,55 EUR v skladu s 1. točko prvega odstavka 9. člena ZDDD ni odmeril. Tožničino napoved za odmero davka od prejetega darila v preostalem znesku, to je v znesku 16.287,45 EUR, pa je prvostopenjski organ zavrnil. 4. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ.
5. Tožnica navedeno odločitev izpodbija v tožbi in uveljavlja tožbene razloge kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da skuša zavrnitev napovedi darila glede preostalega zneska v višini 16.287,45 EUR izpodbijana odločba argumentirati s stališčem, da naj darila sploh ne bi bilo, ker tožnica tega ni dokazala ali pa, da darovalci tega denarja ne bi mogli podariti, ker to ne izhaja iz izpiskov na TRR tožnice in obdarovalke. Izpodbijana odločba popolnoma prezre vse relevantne in jasne dokaze, ki jih je preložila tožnica, saj se sklicuje na DIN pri tožničinem možu, B.B. in ugotovitve iz odločbe z dne 22. 4. 2014, ki je bila izdana v tem postopku. Tudi drugostopenjska odločba se sklicuje na to, da bi morala biti denarna sredstva in denarni tok nedvomno sledljiva in preverljiva. Obe odločbi uporabljata besednjak „tržnih gospodarskih podjetij“, pri čemer pa spregledata, da gre v obravnavani zadevi za osnovno razmerje znotraj družine, ki je ustavna kategorija (53. člen Ustave RS). Zahtevati, da mora starš svojega otroka obdarovati na tak način, da bo to računovodsko sledljivo, je absurdno, saj vendar ne gre za gospodarske subjekte. Poleg tega gre za prvi dedni red, ki se mu ne odmerja davka od darila. Nesprejemljiva je tudi zahteva davčnega organa, da bi morala tožnica in njena mati točno navesti, kdaj točno je prejela posamezen znesek in da tega za cca. 16.000,00 EUR ni mogoče ugotoviti. V družini je običajno, da do takšnih daril prihaja na neformalen način. Pri darilih med najožjimi družinskimi člani ni mogoče dokaznega bremena postavljati na način, da če ne dokažejo točnega dne in transakcije na TRR, se šteje, da darila ni bilo. V predmetni zadevi je imela mati tožnice materialno podlago za takšna darila in bi zato dokazna presoja morala to upoštevati. Pri presoji daril možu tožnice B.B. je namreč tožena stranka zelo natančno pregledala, ali so bili darovalci materialno sposobni dati takšno darilo.
6. Tožnica navaja, da temelji izpodbijana odločba na popolnoma nezakoniti in zgrešeni argumentaciji ZDavP-2, ki gotovino kot primarno zakonito plačilno sredstvo avtomatsko pretvarja v nezakonito in neobstoječe in nedokazano plačilno sredstvo. Po stališču iz izpodbijane odločbe bi morala biti izjava A.A.podprta še z drugimi dokazi in okoliščinami. Ni jasno, kakšne naj bi bile te okoliščine. Neživljenjsko je zahtevati, da naj bi otroci in starši za vsako darilo ob praznikih hodili k notarju overjat izjave o darilih. Takšna obrazložitev predstavlja zmotno razlago materialnega prava o dokaznem bremenu in hkrati predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločitev se neposredno nanaša na inšpekcijski postopek o odmeri davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009 pri tožničinem možu B.B.. Tudi v zvezi s tem postopkom je bila vložena napoved davka na darila po možu tožnice B.B. in bila izdana odločba z dne 17. 8. 2015, v kateri so popolnoma enaki argumenti, kot v predmetni zadevi. Po stališču obeh organov naj bi veljalo obrnjeno dokazno breme v škodo davčnih zavezancev kar v vseh davčnih postopkih, ne le po 68. členu ZDavP-2. Tožnica meni, da izpodbijana odločitev nedopustno širi obrnjeno dokazno breme ne le za primere iz 68. člena ZDavP-2, ampak naj bi to veljalo kar na splošno. Tožnica takšni razlagi pravil o dokaznem bremenu nasprotuje in trdi, da ne le, da je obrnjeno dokazno breme dopustno le pri 68. členu ZDavP-2, ampak je celo znotraj 68. člena ZDavP-2 časovno omejeno.
7. V inšpekcijskem postopku zoper tožničinega moža B.B., je prvostopenjski organ vključil transakcije za vso njegovo družino, vključno z ženo, otroki in starši tožnice in B.B.. Vendar pa je tam zelo natančno preveril, ali so bili darovalci sposobni dati takšna darila, ali pa so denar že porabili. Pri A.A. je glede na višino priznanega darila 58.712,55 EUR očitno, da je sredstva za to imela, saj je bila zavrnjena le napoved glede 16.287,45 EUR. Vendar pa izpodbijana odločba pri tem ni uporabila enakih meril, saj so bila v DIN pri B.B. le-temu priznal sredstva, ki niso bila porabljena in je davčni organ štel, da so mu bila lahko podarjena. Tukaj pa tega ni storil - saj je A.A. sredstva, ki jih ni porabila, lahko podarila svoji hčerki - in je davčni organ postavil pogoj, da je denar res denar le takrat, ko je položen na TRR in nakazan. Ni življenjsko prepričljivega argumenta, zakaj naj mati hčeri ne bi mogla podariti 16.000,00 EUR v gotovini, če že štejemo, da je bila za to finančno sposobna in če sama izjavi, da to drži. Tožnica meni, da gre za kršitev 22. člena Ustave RS zaradi neenakega obravnavanja enakih situacij.
8. Tožnica se je že v postopku sklicevala, da pri vseh posegih v človekovo lastnino velja načelo, da država v dvomu ne sme poseči v človekovo pravico. V obravnavani zadevi gre za poseg v temeljno pravico do zasebne lastnine, saj davek ni nič drugega kot odvzem zasebne lastnine posamezniku. Tožnica uveljavlja zmotno uporabo določb materialnega prava, kar je imelo za posledico, da se je o dejanskih zaključkih sklepalo na način, ki ga materialno pravo ne dopušča in je zmotno ugotovljeno tudi samo dejansko stanje. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani del odločbe (2. točka izreka), s katero je tožnici zavrnjena napoved za odmero davka na dediščine in darila od prejetega darila v znesku 16.287,45 EUR, odpravi in se zadeva v tem delu vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške upravnega spora.
9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
10. Tožba ni utemeljena.
11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:
12. Po 3. členu ZDDD je zavezanec za plačilo davka fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja ali fizična oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja Po 5. členu ZDDD je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Po 1. točki prvega odstavka 9. člena ZDDD je davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejeme dedič ali obdarjenec prvega dednega reda.
13. V obravnavani zadevi je tožnica 11. 2. 2014 pri prvostopenjskemu organu vložila kot samoprijavo napoved za odmero davka na dediščine in darila. Navedla je, da je do 31. 12 2008 od svoje matere A.A. prejela premično premoženje v obliki denarnih sredstev v znesku 75.000,00 EUR. Tožnica je predložila izjavo svoje mame, iz katere izhaja, da je omenjena tožnici res izročila več zneskov gotovine, v skupni višini približno 75.000,00 EUR. Za navedeno izjavo je bilo v postopku ugotovljeno, da ni preverljiva, je pa na podlagi drugih dokazil, to je izpisov iz TRR tožnice, bilo ugotovljeno, da je tožnica v dveh nakazilih v letih 2006 in 2007 od matere res prejela večje zneske v skupni višini 58.712,55 EUR. Ker je tožnica zatrjevala dejansko stanje prejema darila, je v tem delu prvostopenjski organ sledil tožničini napovedi, vendar pa davek tožnici ni bil odmerjen. Gre namreč za oprostitev plačila davka glede na določbo 1. točke prvega odstavka 9. člena ZDDD. V znesku, ki predstavlja razliko med dokazanim prejemom darila in zatrjevanim zneskom darila (16.287,45 EUR), pa prvostopenjski organ napovedi tožnice ni sledil in jo je zavrnil. Ugotovil je namreč, da v postopku ni bilo predloženo nobeno dokazilo, iz katerega bi bil razviden prejem darila v navedeni višini.
14. Z navedenim zaključkom prvostopenjskega organa se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča tožnica v postopku ni izkazala, da je od svoje mame prejela (tudi) darilo v znesku 16.287,45 EUR. Tožničini ugovori, ki se s takim zaključkom ne strinja, pa niso utemeljeni. Pritrditi je treba ugotovitvam v postopku, da tožnica prejetih daril od matere A.A. ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Ni mogoče prezreti tudi ugotovitve v postopku, da je prvostopenjski organ prejel tožničino samoprijavo 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku DIN pri zavezancu B.B. - tožničinemu možu. Utemeljeno je tako sklepanje prvostopenjskega organa, da je bila tožničina samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha zavezanca B.B. v postopku DIN. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da za obdarovanje znotraj družine ne morejo veljati enaki pogoji kot pri gospodarskih subjektih, pri katerih se zahteva sledljivost denarnih tokov. Po presoji sodišča je tudi znotraj družine pri darilih večje vrednosti običajno, da o tem obstoja kakšna listina, čeprav ni potrebna taka obličnost, kot pri poslih sklenjenih med gospodarskimi subjekti. Tako ravnanje je pomembno ne le z davčnega vidika, pač pa tudi zaradi urejanja premoženjskih razmerij znotraj družine.
15. Ker gre v predmetnem postopku za prvi dedni red, izpodbijana odločitev v 2. točki izreka (da se tožničina napoved za odmero davka od prejetega darila v znesku 16.287,45 EUR zavrne) s stališča odmere davka ne bi bila drugačna tudi v primeru, če bi bilo tožnici ugodeno (in odločeno, da se tožnici davek od prejetega darila v znesku 16.287,45 EUR ne odmeri). Kot že povedano, pa je tožničina samoprijava napovedi za odmero davka od prejetega darila bila vložena za potrebe drugega postopka (to je postopka DIN, ki se je vodil zoper tožničinega moža po 68. členu ZDavP-2). Tudi iz tega razloga sodišče zavrača tožničine ugovore, da izpodbijana odločitev nedopustno širi obrnjeno dokazno breme v vseh davčnih postopkih in ne samo tistih, ki se vodijo po 68. členu ZDavP-2. Prav tako sodišče zavrača tožničine ugovore, ki se nanašajo na dokazovanje v postopku zoper tožničinega moža, češ, da davčni organ v teh postopkih ne uporablja enakih meril. Po presoji sodišča se tožnica z navedenimi ugovori ne more sklicevati na kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), saj je dokazna ocena stvar vsakega posameznega postopka. Zaključki, sprejeti na podlagi ugotovitev v predmetnem postopku, pa prav tako ne pomenijo kršitev pravice do zasebne lastnine.
16. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev ustavnih pravic. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).
18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.