Jedro

Odmera prvične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru azbestna bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in v pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je prvotoženka primarno, drugotoženka pa subsidiarno dolžna plačati tožniku 2.700.000,00 SIT odškodnine za utrpelo in bodočo pričakovano negmotno škodo, ker je tožnik pri delu za prvotoženko zaradi izpostavljenosti azbestu zbolel za azbestno boleznijo: začetno pljučno azbestozo in bolezen plevre. Priznalo mu je tudi obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 11.9.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 8.100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.4.2003 do 27.6.2003 v višini 13,5 % letno, od 28.6.2003 pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti) je zavrnilo, tožniku pa naložilo še, da je dolžan povrniti prvotoženki 59.005,90 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006 dalje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencu. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev pobijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot sam pravi, se pritožuje predvsem zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo v zadostni meri vseh okoliščin primera in da ni upoštevalo zelo pomembne okoliščine, da je tožnik zbolel za neozdravljivo poklicno boleznijo, ki s časom samo napreduje, podana je velika možnost za razvoj pljučnega raka, malignega obolenja pljuč ali pljučne mrene. Bolezen tožniku povzroča bolečine pod obema lopaticama, težko dihanje, težave ima zaradi stalnega suhega dražečega kašlja. Navaja, da je izvedenec v podanem mnenju zapisal, da bolniki s plevralnimi plakami skoraj vsi brez izjeme opisujejo bolečine, to je zbadanje pod lopaticami, potenje, kašelj, utrujenost in fizično opešanje, težave z dihanjem. Čeprav nikjer v literaturi do sedaj ti simptomi niso bili opisani, za večino od njih tudi ni logične patofiziološke razlage, seveda, ker je večina teh težav subjektivnih, ki jih ni mogoče potrditi niti zavrniti. Izvedenec torej v podanem mnenju povezavo med plevralnimi plaki oz. začetno azbestozo tožnika in zatrjevanimi težavami tožnika niti ne potrdi, niti ne zanika. Izvedenec oz. sodišče sicer ugotavljata navedene težave ter navajata, da je večina težav subjektivnih, da oboleli opisane težave celo imajo, vendar so v tem primeru najverjetneje povzročene psihosomatsko ter zato ničesar od navedenega ni mogoče dokazati. Tožnik je zahteval izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki lahko glede na svoje specialistično znanje poda mnenje v vzročni zvezi med zatrjevanimi bolečinami in drugimi težavami in ugotovljenim azbestnim obolenjem oz. strahom zaradi azbestnega obolenja. Strah se namreč pri posameznikih različno odraža, predvsem odvisno od posameznikove osebnostne strukturiranosti ter lahko destruktivno in destimulativno vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti na in zaznavanje težav. Z zavrnitvijo izvedbe predlaganega dokaza je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev ter ni v zadostni meri verjelo in upoštevalo, da strah vpliva na tožnikovo psihofizično stanje (povzroča bolečine, povečano znojenje in druge zatrjevane težave, kot so motnje sna, težke sanje, nenadno prebujanje). Vse to vpliva na funkcioniranje tožnika in mu povzroča psihične bolečine zaradi zmanjševanja njegovih življenjskih aktivnosti. Pritožba graja tudi višino dosojene odškodnine. Ta se mu zdi prenizka. Po njegovem mnenju bi bilo potrebno zvišati predvsem iz naslova strahu, pa tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so pri tožniku okrnjene, tako zaradi že razvite respiratorne insuficience restriktivnega tipa, ki tožnika omejuje pri vsakdanjih opravilih, kot tudi zaradi destruktivnega in destimulativnega vpliva strahu in zaznavanja bolečin in drugih težav na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik ne more opravljati težjih del, ki jih je prej lahko, za opravljanje vsakdanjih aktivnosti mora vlagati povečan telesni in psihični napor. Zaradi neustavljivega napredovanja poklicne bolezni bo potreboval stalno skrb, tujo pomoč in nego, saj sam ne bo mogel skrbeti zase. Zvišati je potrebno tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin, saj jih tožnik čuti že ob mirovanju. Z napredovanjem bolezni se bodo stopnjevale. Pojavila se bo plevralna bolečina, stopnjevale se bodo tudi druge težave. Tožnik navaja, da posledično izpodbija tudi sklep o povračilu pravdnih stroškov, o katerih naj pritožbeno sodišče odloči glede na uspeh v postopku. Vztraja, da je pri odločanju o uspehu potrebno upoštevati ne le višino odškodnine glede na postavljeni zahtevek, temveč tudi temelj tožbenega zahtevka.

Prvotoženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve tožnika v delu, ko navaja, da izvedenec povezave med plevralnimi plaki in začetno azbestozo tožnika in zatrjevanimi težavami tožnika niti ni potrdil, niti ni zanikal. V zvezi s tem opozarja na 2., 4. in 6. tč. izvedeniškega mnenja. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se v pritožbi uvodoma sklicuje na vse pritožbene razloge, obrazlaga pa le dva. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi bila podana zato, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke in zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri vseh okoliščin primera, ni upoštevalo zelo pomembne okoliščine, da je tožnik zbolel za neozdravljivo poklicno boleznijo in ker je odmerjena odškodnina prenizka. S pritožbenimi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba nekorektno povzema vsebino dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Tožnik ga je podal na glavni obravnavi 11.5.2005. Predlagal je, da sodišče po potrebi postavi še izvedenca psihiatrične stroke, ki bo podal mnenje glede zatrjevanih okoliščin podanega strahu pri tožniku (list.št. 33). Tožbene trditve v zvezi s tem pa so zajete v točki II/2 na strani 3 tožbe. Tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti le z izvedencem psihiatrične stroke, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko tega dokaza ni izvedlo. Izvedlo pa je druge predlagane dokaze in škodo iz naslova strahu ugotavljalo na podlagi izpovedi tožnika in izvedeniškega mnenja dr. A. D. Po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožba ga ni omajala. Tožnik ne izpodbija izvedeniškega mnenja, le drugače ga razlaga kot sodba, vendar je njegova interpretacija zmotna, mestoma celo protispisna. Izvedenec je bil namreč jasen. Podal je mnenje, da tožnik zaradi samih plevralnih plakov in malo izražene pljučne azbestoze, ne trpi bolečin ali nevšečnosti, ki jih zatrjuje. Ker ima tožnik še številne druge bolezni, je izvedenec pojasnil, katerim boleznim jih gre pripisati. Po njegovem mnenju nakazana obstrukcijska ventilacijska insuficienca ni posledica azbestnih bolezni, temveč astme, zato se pritožba nanjo neutemeljeno sklicuje.

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pri materialnopravnem preizkusu izhajalo iz ugotovitev sodbe. Preizkus je pokazal, da je prvostopenjsko sodišče vsa ugotovljena dejstva in okoliščine (tudi tista, ki jih izrecno izpostavlja pritožba) pravilno ovrednotilo in tudi dejstva, da je tožnik zbolel za neozdravljivo boleznijo, ni spregledalo. Tožniku, v času sojenja, staremu 52 let, ki je bil zaradi azbestnih bolezni večkrat podvržen različnim preiskavam in pregledom (trikrat HRCT slikanje prsnega koša, sedemkrat RTG slikanje pljuč, petkrat spirometrija, večkratni klinični pregledi, pregledi pljučne funkcije, krvne in biokemične preiskave in še drugi) in ki bo te preglede in preiskave moral opravljati tudi v bodoče, je za prestane in bodoče nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 2.100.000,00 SIT priznalo 700.000,00 SIT (2.921,04 EUR). Zatrjevanih bolečin in drugih težav, ki jih omenja tudi v pritožbi, prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo, ker kot že rečeno, te težave in bolečine ne izvirajo iz azbestnih bolezni. Za to vrsto škode mu je bila po mnenju pritožbenega sodišča dosojena primerna odškodnina. Enako velja tudi za odškodnino za strah. Od vtoževanih 3.600.000,00 SIT mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR). Verjelo mu je, da ga je strah napredovanja izida bolezni, da se boji, kaj bo z njim in z njegovo družino v prihodnje, če se bo njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Upoštevalo je, da zaznavanje strahu vpliva na kvaliteto njegovega življenja, da nima več prave volje do življenja, ne more se več rekreirati kot doslej, da ne hodi več v družbo, razen ko gre v gostilno na jutranjo kavo, kot tudi, da je načrtovanje prihodnosti zanj negotovo. Drugih večjih težav pa pri njem ni ugotovilo. Tožnik ima začetne plevralne plake in minimalno fibrozo pljuč. Bolezen mu ne povzroča funkcionalnih okvar, kar vse je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožnikova zahteva po še višji odškodnini ni utemeljena, saj ni mogoče mimo objektivnega kriterija, ki je pri odmeri odškodnine enako pomemben kot tožnikov subjektivni odnos do bolezni. Odškodnina je bila odmerjena v skladu z zakonodajo (člen 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, enako čl. 179 in 182 OZ) in sodno prakso.

Tožnik se zavzema za višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar ta odškodnina tožniku sploh ni bila priznana, ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da te škode ni utrpel. Tudi ta odločitev je glede na v sodbi ugotovljena in s pritožbo neizpodbita dejstva, pravilna. Kot že rečeno, obstrukcijska ventilacijska insuficienca ni posledica azbestne bolezni, zmanjšana kvaliteta tožnikovega življenja zaradi strahu pa je že zajeta pri odškodnini za strah.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi proti odločitvi o glavni stvari niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo v pobijanim delu potrdilo (čl. 353 ZPP).

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Temelj med strankami ni bil sporen (ni bilo sporno, da je tožnik zbolel za začetno pljučno azbestozo in bolezen plevre, prvotoženka je pripoznala temelj zahtevka), zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo uspeh strank samo po višini (in ne ločeno po temelji in ločeno po višini).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da tožnik in prvotoženka nosita vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker je v pritožbenem postopku propadel, toženka pa zato, ker s svojim odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi (1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. in 1. odst. 155. čl. ZPP).