Jedro

Obveznosti drugega in tretjega toženca plačati vtoževano terjatev dokazujeta osebni menični izjavi drugega in tretjega toženca, iz katerih jasno izhaja, da sta se tako drugi kot tretji toženec osebno pisno zavezala kot poroka in plačnika za obveznosti prvega toženca do družbe B. d.o.o., na podlagi citirane posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2 izreka v delu zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugega in tretjega toženca spremeni tako, da sta drugi in tretji toženec skupaj s prvim tožencem (solidarno) tožniku dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2011 dalje ter v 4. točki izreka tako, da so toženci tožniku dolžni v roku osem dni plačati stroške postopka v znesku 927,26 EUR (solidarno), v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne po datumi izvršljivosti sodbe dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (delno točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba drugega toženca zoper sklep z dne 24. 10. 2013 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Drugi in tretji toženec sta tožniku solidarno dolžna v roku petnajst dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje med drugim (v preostalem delu je odločba pravnomočna) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147519/2011 z dne 15. 11. 2011 v delu zoper drugega in tretjega toženca razveljavilo tudi v preostalem delu prvega odstavka in v tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zoper navedena toženca zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da vtoževane menice predstavljajo zavarovanje po pogodbi z družbo B. d.o.o. (upoštevajoč spremembo tožbe – s predlogom za izvršbo je bila uveljavljana obveznost iz naslova posojilne pogodbe št. 1/2011, sklenjene med S. d.o.o. kot posojilojemalcem in O. d.o.o. kot posojilodajalcem, s spremembo tožbe pa uveljavljena terjatev iz naslova posojilne pogodbe št. 13/2010 (z dne 23. 10. 2010), sklenjene med S. d.o.o. kot posojilojemalcem in B. d.o.o. kot posojilodajalcem, v obeh primerih za enak znesek 5.000,00 EUR s pripadki).

2. S sklepom z dne 24. 10. 2011 pa je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da solidarno povrnejo priči R. T. potne stroške v višini 13,40 EUR v roku osem dni s pripadki v primeru zamude.

3. Zoper sodbo se glede zavrnitve zahtevka zoper drugega in tretjega toženca pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopkovnih določb s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče pomotoma prezrlo odločilno dejstvo, da je tožnik po prvem naroku pravočasno z vlogo z dne 2. 7. 2013 sodišču dostavil listine, ki v celoti dokazujejo zahtevek zoper drugega in tretjega toženca po posojilni pogodbi št. 13/2010 med kreditodajalcem B. d.o.o. in posojilojemalcem S. d.o.o., pri čemer sta se toženca po podpisanih osebnih meničnih izjavah kot poroka in plačnika zavezala in s podpisom izjav solidarno jamčila za vse obveznosti po posojilni pogodbi št. 13/2010. V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče seveda tudi kršilo zakon oziroma napačno uporabilo materialno pravo.

4. Zoper sklep z dne 24. 10. 2013 pa se pritožuje drugi toženec, ki v pritožbi opozarja, da je stroške dolžan plačati tožnik, ki je pravdo izgubil. Sam je v pravdi uspel, zato naj sodišče naloži stroške tožniku ali samo prvemu tožencu, ki je pravdo izgubil. Sodišče naj zato predmetni sklep o stroških navedene priče ustrezno popravi.

5. Na pritožbo tožnika sta odgovorila drugi in tretji toženec. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Glede posojilne pogodbe št. 13/2010 navajata, da iz sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavani dokument presojalo, temu nasproten očitek tožnika pa je neutemeljen. Menita tudi, da tožnik po nepotrebnem obremenjuje in zavaja sodišče, še posebej glede lastništva podjetja S. d.o.o., katerega lastnik je bil podjetje M. d.o.o. Vse to je razvidno iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za družbo M. d.o.o. 6. Pritožba tožnika je delno (v pretežnem delu) utemeljena, pritožba drugega toženca pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika zoper sodbo:

7. Tožnik je med pravdo zahtevek zoper tožence oprl na novo dejansko podlago (uveljavljal je izpolnitev obveznosti tožencev po posojilni pogodbi št. 13/2010, sklenjeni med družbama B. d.o.o. in S. d.o.o., pri tem obveznost drugega in tretjega toženca kot solidarnih porokov in plačnikov (po podpisanih osebnih meničnih izjavah), in ne več po posojilni pogodbi št. 1/2010, sklenjeni med družbama O. d.o.o. in S. d.o.o. ter na podlagi menic – tožbeni zahtevek tožnikov na naroku dne 17. 8. 2013). Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe (sprememba istovetnosti zahtevka – 184. člen ZPP) dovolilo. Ker tožnik zahtevkov zoper drugega in tretjega toženca (solidarna obveznost plačila) ni (več) utemeljeval z izdanima menicama (primerjaj zahtevek tožnika na naroku dne 27. 8. 2013), je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147519/2011 z dne 15. 11. 2011 v delu zoper drugega in tretjega toženca utemeljeno razveljavilo tudi v preostalem delu prvega odstavka in tretjem odstavku izreka (437. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in je pritožba tožnika glede razveljavitve sklepa o izvršbi v opisanem delu neutemeljena (pri čemer ni bistveno, da sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi ni razveljavilo takoj in šele po pravnomočnosti sklepa začelo z obravnavanjem glavne stvari, ampak je sklep o izvršbi razveljavilo šele z izpodbijano sodbo).

8. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da gre za menično pravni zahtevek tožnika (točka 17 obrazložitve) ter da tožnik menic v zvezi s posojilno pogodbo št. 13/2010 z dne 23. 12. 2010 ni predložil ter tako ni dokazal, da sta za vračilo posojila po navedeni posojilni pogodbi kot solidarna dolžnika pristopila drugi in tretji toženec in da sta se po podpisanih osebnih meničnih izjavah kot poroka in plačnika zavezala in s podpisom teh izjav solidarno jamčila za obveznosti, katerih izterjavo je po zakonito sklenjeni cesijski pogodbi, overjeni pri notarju, prevzel tožnik. Drži sicer, da predlogu za izvršbo predložene menice ne dokazujejo obveznosti drugega in tretjega toženca, a to ni odločilno. Obveznosti drugega in tretjega toženca plačati vtoževano terjatev dokazujeta osebni menični izjavi drugega in tretjega toženca (A 14 in A 19 spisa), iz katerih jasno izhaja, da sta se tako drugi kot tretji toženec osebno pisno zavezala kot poroka in plačnika za obveznosti prvega toženca do družbe B. d.o.o., na podlagi citirane posojilne pogodbe. Ker sta se drugi in tretji toženec pisno zavezala kot poroka in plačnika vtoževane obveznosti (1013. člen ter tretji in četrti odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ) z navedenima osebnima meničnima izjavama (prav glede vtoževane terjatve), kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek tožnika zoper drugega in tretjega toženca. Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev (zavrnitev zahtevka, da sta drugi in tretji toženec solidarno s prvim tožencem tožniku dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8. 2011 dalje) spremenilo tako, da je zahtevku v tem delu ugodilo.

9. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede razveljavitve sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147519/2011 z dne 15. 11. 2011 v delu zoper drugega in tretjega toženca in njune solidarne obveznosti plačati stroške izvršilnega postopka solidarno s prvim tožencem).

K pritožbi drugega toženca zoper sklep z dne 24. 10. 2013:

10. Ne le, da ne drži pritožbeni očitek, da sta drugi in tretji toženec v pravdi uspela (upoštevajoč spremenjeno odločitev glede drugega in tretjega toženca na pritožbo tožnika). Obveznost povračila stroškov priči R. T. ima, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, podlago v tretjem odstavku 242. člena ZPP v povezavi s 153. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365.člena ZPP pritožbo drugega toženca zoper naveden sklep kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

11. Ker je tožnik s pritožbo uspel (ni uspel le v delu glede (ne)razveljavitve sklepa o izvršbi in glede katerega posebni stroški niso nastali), sta mu drugi in tretji toženec solidarno dolžna v roku 15. dni na podlagi prvega in tretjega odstavka 154. ter prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev. Stroški postopka tožnika (za pritožbo) so bili odmerjeni v skladu z v določeni zahtevi opredeljeno uveljavljanimi1 (in dejansko nastalimi) stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT.