Jedro

Dejstvi, da tožnik v primeru kombinacije prevoza s svojim avtomobilom (za kar bi prejel kilometrino) in javnega prevoza v službo ne bi uspel priti pravočasno in da je tožnikova časovna izguba za prihod na delo in z dela večja kot dve uri, ne pomenita, da ima pravico do kilometrine za celotno pot od doma do službe, ampak ima le pravico do povračila stroškov za dražji javni prevoz.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača znesek 2.633,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.882,14 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da vprašanje upravičenosti do kilometrine z vprašanjem časovne izgube (več kot dve urne) nima nobene zveze, saj je časovna izguba lahko le razlog za povračilo stroškov javnega prevoza, ki ni najcenejši, v kolikor pa slednji ne obstaja, pa se povrne najcenejši javni prevoz, nikakor pa ne kilometrina, zato niti ni relevantno preverjanje tožnikove časovne zamude pri prihodu in odhodu iz službe. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, saj se do dokaznih predlogov tožene stranke glede odločilnega dejstva v predmetnem sporu, torej ali je bil v vtoževanem obdobju v vojašnici določen premakljiv delovni čas, ni opredelilo, temveč je sledilo navedbam tožnika ter priče, ki sta zgolj na podlagi ustnega navodila nadrejenih glede prihoda na delo in z delo domnevala, da je bil določen premakljiv delovni čas. Tako Uredba o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času v organih državne uprave kot Uredba o upravnem poslovanju sta določali premakljiv delovni čas, razen v kolikor s posebnim aktom pristojne osebe ni odrejen nepremakljiv delovni čas. Sodišče slednjega ni upoštevalo in je tako posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil nepremakljiv delovni čas v vojašnici uveden šele dne 29. 10. 2007 z ukazom, pred tem pa je veljal premakljiv delovni čas. V kolikor bi tožnik hotel ovreči zakonsko domnevo premakljivega delovnega časa na njegovem delovnem mestu v vtoževanem obdobju, bi moral sodišču predložiti ustrezni akt tožene stranke, ki bi določal nepremakljiv delovni čas. Le navedeni akt bi bil verodostojen dokaz o določitvi nepremakljivega delovnega časa. Tožena stranka poudarja, da tako uredba iz leta 2006 kot uredba iz leta 2002 urejata način obračuna prevoznih stroškov, ne pa povračilo dejanskih prevoznih stroškov. Tudi sicer v praksi ne velja, da bi moral delodajalec delavcu povrniti vse dejanske stroške, ki nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis. Navedeno izhaja iz sodb VDSS opr. št. Pdp 488/2010, Pdp 778/2010, Pdp 43/2009 itd.. Uredba tako določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne povračilo dejanskih stroškov, kar nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-444/06-18. Tako izhaja tudi iz pojasnil MJU, št. 007-619/2006-93 z dne 14. 11. 2006, kjer razlagajo, da je navedba vseh vrst javnega prevoza, ki ga zaposleni uporablja, potrebno razumeti kot potencialno možnost uporabe in ne kot dejansko uporabo javnega oz. javnih prevoznih sredstev. Dejansko možnost uporabe javnega prevoza je tako potrebno presojati v luči hipotetičnega primera. Tožena stranka tudi ugotavlja, da razlaga sodišča prve stopnje, da dejansko možen prevoz pomeni, da mora omogočiti zaposlenemu pravočasen prihod na delo, ter da mora biti prevozno sredstvo zaposlenemu dosegljivo tudi v časovno sprejemljivih okvirjih, ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Prav tako ne izhaja iz sodbe VDSS opr. št. 778/2010 zaključek sodišča, da je javni prevoz možen le takrat, ko je razumno, logično in življenjsko pričakovati, da ga zaposleni lahko dejansko uporabi kot način prihoda na delo in z dela. Ravno nasprotno, VDSS v navedeni sodbi poudarja hipotetičnost pri povračilu stroškov prevoza ter zasledovanja cilja javnofinančne zmožnosti in sprejemljivosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi v izpodbijani sodbi navedeni način prihoda na delo in z dela uporabljal dnevno je, glede na vse obrazloženo, v nasprotju z namenom ZPSDP ter uredbo, saj dejansko dnevno prihajanje na delo in pot domov ni v zvezi s hipotetičnim modelom, ki je podlaga za izračun in izplačilo potnih stroškov. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da čeprav iz posredovanega voznega reda družbe V. d.d., ki je bil javno objavljen, ni razvidno, kdaj točno je veljal, to še ne pomeni, da ni veljal v vtoževanem obdobju. Tudi sama družba je potrdila, da je prevoze v manjšem obsegu izvajala, sodišče pa bi na podlagi tega moralo preveriti, ali se je navedeno odvijalo na relacijah in v času, kot izhaja iz voznih redov, ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka tudi meni, da sodišče ni imelo nobene podlage za to, da računa in upošteva čas hoje, saj tožnik dejansko ta del poti ni hodil peš, ampak se je vozil z avtom. Sodišče je nepravilno uporabilo ZPSDP in uredbo, saj tožnik le za relativno kratek del poti od doma do službe in obratno ni imel dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je bil javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv, zaradi česar ni pravne podlage zato, da se bo tožniku priznala kilometrina za celotno pot od doma do službe in nazaj. Glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povračilo kilometrine za čas izobraževanja v C. in dežurstva v G., tožena stranka vztraja na svojih navedbah, da tožnik ni ravnal v skladu z 2. odst. 8. čl. Uredbe iz leta 2002, ki določa, da mora zaposleni vsako spremembo v bivališču, vrsti oz. načinu prevoza ali ceni javnega prevoza sporočiti v roku osmih dni. Navedbe tožnika, da naj bi toženi stranki prijavil spremembo, pa tudi ni potrdila priča. V kolikor bi pritožbeno sodišče potrdilo utemeljenost tožnikovega zahtevka v tem delu, pa gre slednjemu le razlika med že prejetimi potnimi stroški in zahtevano kilometrino. Slednje iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o celotni ugoditvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi odločalo že dvakrat in sicer prvič s sklepom opr. št. Pdp 347/2009 z dne 12. 5. 2009, ko je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotkom, naj odloči meritorno, drugič pa s sklepom opr. št. Pdp 1105/2009 z dne 18. 2. 2010. V slednjem je podalo prvostopnemu sodišču napotek za dopolnitev dokaznega postopka in sicer je navedlo, da mora ugotoviti, kakšen je bil tožnikov delovni čas in ali je tožnik s kombiniranim načinom vožnje- kilometrina in javni prevoz- sploh lahko prišel na delo. V primeru, da bi tožnik na delo lahko prišel z javnim prevoznim sredstvom pravočasno, je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kolikšna bi bila tožnikova izguba na času, pri čemer je pritožbeno sodišče poudarilo tudi, da naj sodišče prve stopnje upošteva, da je tožnik zahteval povračilo razlike med dejansko izplačanimi stroški in potnimi stroški, za katere meni, da mu gredo po materialnih predpisih, zato naj v primeru, če bo ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do razlike do dražjega prevoza in ne do kilometrine, odloči, kolikšna razlika v prevoznih stroških tožniku pripada.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da v konkretnem primeru kombinacije kilometrine in javnega prevoza, tožnik v službo ne bi uspel priti pravočasno, poleg tega bi bila časovna izguba za prihod na delo in z dela večja kot dve uri, zaradi česar od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi tak način prihoda na delo in z dela uporabljal dnevno. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da tak prevoz ni možen, in da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi ga dnevno uporabljal za prihod na delo in odhod z dela. V posledici navedenega mu je priznalo kilometrino za celotno relacijo od doma do službe in nazaj (K. - vojašnica - K.).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer dopolnilo dokazni postopek, pri tem pa je napotke pritožbenega sodišča očitno razumelo v nepravilnem materialnopravnem smislu. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1105/2009 z dne 18. 2. 2010 namreč ne izhaja materialnopravno stališče, da bi tožniku pripadala kilometrina za celoten del poti od doma do službe in nazaj, v kolikor bi uporaba najcenejšega javnega prevoznega sredstva, glede na vozni red in tožnikov delovni čas, pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v primeru kombinacije kilometrine in javnega prevoza v službo ne bi uspel priti pravočasno, in da je tožnikova časovna izguba za prihod na delo in z dela večja kot dve uri. V zvezi z navedenima ugotovitvama je sodišče prve stopnje izvedlo obsežni dokazni postopek, natančno in v skladu z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP je tudi pojasnilo, kako je prišlo do navedenih ugotovitev in katere izvedene dokaze je pri tem upoštevalo ter zakaj. Sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in načela proste dokazne presoje pravilno ugotovilo tudi, da tožnikov delovni čas ni bil premakljiv. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v tem delu utemeljeno oprlo tako na tožnikovo izpovedbo, kot na izpovedbo priče M.K. (tožnikovega nadrejenega), katerega zaslišanje je predlagala tožena stranka, saj sta bili izpovedbi v tem delu skladni. S tem v zvezi zato niso upravičene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, ker naj bi se ne opredelilo do dokaznih predlogov tožene stranke glede odločilnega dejstva v predmetnem sporu, to je ali je bil v vtoževanem obdobju v vojašnici določen premakljiv delovni čas. Tožena stranka niti ne pove, do katerih njenih dokaznih predlogov se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožena stranka je celo sama v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2009 navajala, da je bilo s strani nadrejenih pripadnikom res povedano, da je zaželeno, da se na delo prihaja ob 7.00 oz. 7.30 in sicer zato, ker gre za operativno enoto, za delo katere je potrebno, da so vsi delavci ob določeni uri prisotni. Navajala je, da se morajo npr. ob 8.00 uri vsi pripadniki enote udeležiti telovadbe, če bi se dosledno upošteval premakljiv delovni čas in bi posameznik prišel v službo šele od 8.30, slednji ne bi mogel izpolniti svojih dolžnosti. Navajala je torej, da so bile službene obveznosti tisti razlog, ki je zahteval takšno ravnanje nadrejenih, ki se je kasneje tudi uredilo z ukazom z dne 29. 10. 2007, ko je bil uveden fiksni delovni čas. Glede na takšne navedbe same tožene stranke in ob skladni izpovedbi tožnika in priče M.K., je torej jasno, da so zaposleni na podlagi navodil nadrejenih šteli, da delovni čas ni premakljiv, in da morajo biti v službi zaradi službenih obveznosti ob točno določeni uri, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na uredbe, ki urejajo delovni čas zaposlenih v organih državne uprave. Bistveno je, ali so zaposleni (tako nadrejeni kot podrejeni) šteli, da morajo biti na delovnem mestu ob točno določeni uri in je delovni čas zato šteti za nepremakljiv. Če je tožena stranka šele dne 29. 10. 2007 z ukazom formalno uvedla fiksni delovni čas, to še ne pomeni, da je pred tem v tožnikovi enoti v vojašnici dovoljevala, da pripadniki te enote prihajajo na delo ob različnih urah dneva. Iz njenih lastnih navedb to ne izhaja, pa tudi priča M.K., ki je izpovedal, da delovni čas ni bil premakljiv, je pojasnil, da so se v primeru zamude prihoda na delo ure odbile. Šteti je zato, da v tožnikovi enoti delovni čas ni bil premakljiv, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo tožnikovo izgubo na času.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celoten del poti od doma do službe in nazaj in sicer za obdobje od novembra 2003 do maja 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne zakone (130. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 92. čl. Zakona o javnih uslužbencih-ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji, 8. čl. Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov- ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji) ter podzakonske predpise (Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih - Uredba 2002, Ur. l. RS, št. 86/2002, Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih- Uredba 2006, Ur. l. RS, št. 95/2006), ki to področje urejajo, in ki so veljali in še veljajo v spornem obdobju, vendar je navedene predpise nepravilno apliciralo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepravilna je bila zlasti aplikacija določil obeh citiranih uredb.

Tožena stranka namreč pravilno izpostavlja, da glede na relevantne predpise, dve urna časovna izguba tožniku še ne daje pravice do kilometrine, temveč pravico do dražjega prevoznega sredstva. Nadalje je tudi pravilno materialnopravno izhodišče tožene stranke, da v v praksi ne velja, da bi moral delodajalec delavcu povrniti vse dejanske stroške, ki nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis. Navedeno dejansko izhaja iz sodb VDSS opr. št. Pdp 488/2010, Pdp 778/2010, Pdp 43/2009 itd.. Obe Uredbi tako določata povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne povračilo dejanskih stroškov, kar nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9.4.2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009). Pravilno je materialnopravno stališče tožene stranke, da je potrebno določbe Uredb upoštevati le kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Dejansko gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza (dejanske stroške prevoza določa le Uredba 2006 v 6. čl.). Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-444/06-18, iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju, in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi obe Uredbi, ki določata povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, sledita temu namenu.

Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na odločbo VDSS opr. št. Pdp 778/2010, ko navaja, da iz citirane odločitve izhaja, da je 2. odst. 8. čl. ZPSDP potrebno interpretirati tako, da je javni prevoz možen le takrat, ko je razumno, logično in življenjsko pričakovati, da ga zaposleni lahko dejansko uporabi kot način prihoda na delo in z dela. Navedeno stališče je sodišče prve stopnje povzelo iz pritožbenih navedb, zapisanih v navedeni odločitvi, zato takšnega stališča ni mogoče upoštevati kot stališča sodne prakse, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Res je sicer, da mora v primeru, če naj se delavcu povrnejo stroški javnega prevoza, obstajati dejanska možnost uporabe javnega prevoza, kar pomeni, da na določeni relaciji javni prevoz obstaja in sicer v časovno sprejemljivih okvirjih, vendar pa, v kolikor javni prevoz obstaja, vendar ne v časovno sprejemljivih okvirjih, to še ne pomeni, da delavcu pripada kilometrina.

Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so kot rečeno urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2006), ki velja od dne 27. 9. 2006, predhodno pa so bile urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2002), ki je veljala od 19. 10. 2002 do 26. 9. 2006. Obe Uredbi urejata oz. sta urejali način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena, s tem da Uredbi v tem delu (2. čl.) nimata enakih določil. Tako ima Uredba 2002 v 2. odst. 2. čl. določeno le, da če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu prizna kilometrina določena z ZPSDP. Kot že navedeno je ta Uredba veljala od 19. 10. 2002 do 26. 9. 2006. Način povračila stroškov prevoza po tej Uredbi je bil odvisen le od dejstva, ali je prevoz z javnim prevozom možen. Ta Uredba še ni upoštevala časovne izgube, ki bi jo zaposleni imel s prihodom in odhodom iz delovnega mesta in torej ni predvidevala, da se zaposlenemu, ki ima sicer možnost uporabe javnega prevoza, vendar ima pri tem več kot dve urno časovno izgubo, prizna dražji javni prevoz, temveč je kot alternacijo (torej če prevoz ni možen) predvidela samo kilometrino. Glede na določbe citirane Uredbe in ob smiselni interpretaciji odločbe ustavnega sodišča (ki je bila sicer sprejeta glede na Uredbo 2006, pri čemer pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da takšne interpretacije ne bi bilo mogoče zavzeti tudi za Uredbo 2002) je torej šteti, da se v obdobju veljavnosti Uredbe 2002, torej od 19. 10. 2002 do 26. 9. 2006, glede na 2. odst. 2. čl. Uredbe, zaposlenemu prizna kilometrina, če je javni prevoz sicer možen, vendar ne v časovno sprejemljivih okvirjih.

Glede dela tožnikovega tožbenega zahtevka, za obdobje od novembra 2003 do septembra 2006, ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila tožnikova časovna izguba za prihod in odhod z dela večja kot dve uri, pomeni, da tožniku za celotno obdobje veljavnosti Uredbe 2002 pripada kilometrina za celoten del poti od doma do službe, saj Uredba v tem obdobju ne predvideva alternative z dražjim javnim prevoznim sredstvom.

Uredba 2006 pa v 2. odst. 2. čl. določa, da se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom sploh ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. Po sprejetju te Uredbe, ki je začela veljati 27. 9. 2006 pa se glede povračila stroškov prevoza upošteva časovna izguba za pot na delo in z dela tako, da se zaposlenemu prizna dražje javno prevozno sredstvo. Glede dela tožnikovega tožbenega zahtevka, po tem datumu, ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila tožnikova časovna izguba večja kot dve uri, pomeni, da tožniku kilometrina pripada le za del poti, kjer javni prevoz dejansko ni možen, za del poti, kjer je le ta možen, pa mu pripada le povrnitev stroškov dražjega javnega prevoza.

Enaka materialnopravna izhodišča in logična izpeljava le teh, glede možnosti uporabe javnega prevoza in časovne izgube za prihod in izhod z dela, velja za del zahtevka, ki se nanaša povračilo kilometrine za čas izobraževanja v C. in dežurstva v G..

Ker je sodišče prve stopnje tožniku za celotno obdobje priznalo kilometrino, pri tem pa ni upoštevalo, da Uredbi za različna obdobja situacije urejata različno, in ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje niso razvidni mesečni vtoževani zneski, pa tudi ne dejstvo, ali je bil javni prevoz možen na relacijah K. - C., Ljubljana – G. ter na relaciji C. - C. K., je pritožbeno sodišče odločilo, da ugodi utemeljeni pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (355. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je opozorilo na ključna materialnopravna izhodišča, od katerih je odvisen izid tega postopka, in ki jih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri dopolnitvi dokaznega postopka. Po potrebi bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi preiskovalno načelo, kot ga določa 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Navedeno velja predvsem za ugotovitev o tem, koliko znaša dražji javni prevoz za obdobje veljavnosti Uredbe 2006, saj je tožnik predložil le podatke glede višine kilometrine.

Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.