Jedro

Med okoliščine, ki za storilca kaznivega dejanja predstavljajo ugodnejši položaj, sodi tudi znesek škode oziroma protipravne premoženjske koristi, ki jo storilec s kaznivim dejanjem povzroči in tako uresniči tako imenovano kvalificirano obliko kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obtoženega Š. H. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 105. člena ZKP je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obtoženega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

2. Zagovornik obtoženega Š. H. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo ter predlaga, da se pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na oškodovanca V. d. d., to je pod točko I/7 spremeni ter izreče oprostilna sodba, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je bila za obtoženca pravna opredelitev dejanja pod točko I/7 na škodo V. d. d., po starem KZ milejša kot po spremenjenem KZ-1, zato naj bi bila določba drugega odstavka 7. člena KZ-1, na podlagi katere je bil uporabljen KZ-1 kot milejši predpis, nepravilno uporabljena.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zagovornik obtoženega v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe, katere je že argumentirano in pravilno zavrnilo pritožbeno sodišče. Zato s ponavljanjem enakih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more biti uspešen.

4. Obtoženec v izjavi, podani na odgovor vrhovne državne tožilke po drugem odstavku 423. člena ZKP, ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek

420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obtoženega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazlaga pa le kršitev kazenskega zakona, s tem ko navaja, da določba drugega odstavka 7. člena KZ-1 naj bi ne bila pravilno uporabljena, ter je bilo dejanje pod točko I/7 prvostopenjske sodbe, ki naj bi bilo storjeno na škodo V. d. d. nepravilno pravno opredeljeno po novem KZ-1, namesto po KZ, ki je veljal v času storitve tega dejanja.

8. Po določbi drugega odstavka 7. člena KZ-1, katere uporaba je v obravnavanem primeru sporna, se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Navedeno določbo je potrebno razlagati, kot jo razlaga višje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je milejši tisti zakon, po katerem je položaj storilca kaznivega dejanja v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Med okoliščine, ki za storilca kaznivega dejanja predstavljajo ugodnejši položaj, sodi tudi znesek škode oziroma protipravne premoženjske koristi, ki jo storilec s kaznivim dejanjem povzroči in tako uresniči tako imenovano kvalificirano obliko kaznivega dejanja, to je, da si pridobi veliko protipravno premoženjsko korist. Nedvomno je za obtoženega mileje, kolikor se mu očita temeljna in ne kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Znesek protipravne premoženjske koristi, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/7 pravnomočne izpodbijane sodbe, po spremenjenem KZ-1 ne presega zneska velike premoženjske koristi določene s 3. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče. Zato sta sodišči po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodili, da je KZ-1 za obtoženega milejši zakon, saj se mu na njegovi podlagi lahko očita le storitev temeljne oblike kaznivega dejanja in ne kvalificirane oblike kaznivega dejanja. To pa ima za posledico, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, da kazenski pregon zoper obtoženega tudi za dejanje pod točko I/7 pravnomočne sodbe zaradi zastaranja kazenskega pregona ni več dopusten.

9. Zagovornik poleg kršitve materialnega prava v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi ostale zakonske razloge, zaradi katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, ne navede pa okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jih kot zakonske razloge uveljavlja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovno sodišče ni dolžno in ne pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku ali sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. Ni dovolj, da se sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vložil (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.