Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati pravilno osebno vročitev odpovedi tožniku.

Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, in sicer le priporočeno po pošti, kar ni v skladu s pravili o osebnem vročanju (140, 141 in 142. čl. ZPP).

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po sedmem odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 63,59 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila. Kar tožnik iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 zahteva več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku 3. 7. 2012, nezakonita in se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 6. 2012 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, mu za čas od 1. 6. 2012 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje ter skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 4. 2012 obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.250,00 EUR, plačati davke in prispevke od zneska mesečne bruto plače in nato izplačati tožniku neto mesečne plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake mesečne plače od 18. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 7.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks (I. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določb ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je napačno odločilo glede opravljanja dela tožnika v spornih dneh meseca junija 2012, saj so navedbe in dokazi v nasprotju z odločitvijo sodišča, da si sodba nasprotuje glede ugotovitve datuma vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da so si v nasprotju dokazni sklep in obrazložitev sodišča prve stopnje glede evidence prisotnosti tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede samega postopka vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je odpoved pogodbe o zaposlitvi bila razširjena preko obdolžitve pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje predvsem glede vprašanja, ali je tožnik v spornih dneh junija 2012 opravljal delo za toženo stranko ali ne, ne da bi izvedlo predlagane dokaze in je odločitev oprlo predvsem na pričanje direktorice tožene stranke. Odpovedni razlog mora biti konkretiziran. Tožena stranka je šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da naj bi bil tožnik neupravičeno odsoten trinajst delovnih dni. Navaja, da tožena stranka ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno s pravili o osebnem vročanju po ZPP. Sodišče tega ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je štelo poštno pošiljko, poslano z navadno priporočeno pošto tožniku, za vročanje skladno z ZPP. Tako ni moglo priti do fikcije vročitve. Tožnik je izpovedal, da ni dobil nobenega obvestila, da ga čaka pisanje na pošti, tožena stranka pa ni izkazala, da je bil opravljen poskus vročitve. Izkazala je le poskus vročitve pooblaščencu tožnika skoraj tri mesece po odpovedi. Zamik pri vročanju mora biti razumen, vsekakor pa znotraj prekluzivnega tridesetdnevnega roka. Tožena stranka ni predložila dokaza, da je 5. 7. 2012 tožniku na njegovem naslovu poskušala vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v 14. točki sodbe navedlo, da je tožnik 31. 8. 2012 prejel poziv Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 21. 8. 2012 in da je pooblaščenec tožnika prejel odpoved 26. 9. 2012 ter da je tožnik 28. 8. 2012 pravočasno vložil tožbo. Verjetno gre za pisno pomoto, saj je tožnik vložil tožbo 27. 9. 2012. Če je bil poskus vročitve opravljen 5. 7. 2012, bi tožnik moral vložiti tožbo v 30 dneh, šteto od 5. 7. 2012. Iz tega izhaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju in iz nje ne izhaja, kdaj je sodišče štelo odpoved za vročeno. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je lahko v odpovedi pogodbe razširjen odpovedni razlog glede na obdolžitev. Tožnik se ni mogel izjasniti glede očitane odsotnosti dne 19. 6. 2012, saj ta dan v obdolžitvi ni bil konkretno naveden. Sodišče navaja, da odločitve ni oprlo na evidenco prisotnosti zaposlenih, ki jo je kot dokaz predložila tožena stranka, hkrati pa to listino navaja kot dokaz, na katerem je utemeljilo sodbo. Sodba je s tem sama s seboj v nasprotju, tudi ne gre za verodostojno listino. Tožena stranka je sama predložila dokaze, da je tožnik opravljal delo izven prostorov tožene stranke na sedežu A. ulica 14, tožnik pa je predlagal kot dokaz zaslišanje prič, ki pa ga je sodišče zavrnilo. Zavrnitev dokazov je premalo konkretizirana. Tožena stranka ni predložila dokazov, da je tožnika pozvala na delo v juniju 2012, tožnik je ves čas trdil, da ni bil pozvan na delo, dokazno breme glede tega je na toženi stranki. Tožnik je predložil pisno korespondenco s toženo stranko o projektih, na katerih je delal v juniju 2012, kar pomeni, da je opravljal delo, o tem je bila tožena stranka seznanjena in takemu načinu dela ni nasprotovala. Napačna je tudi odločitev sodišča glede višine regresa. Tožena stranka višine ni substancirano prerekala, sodišče pa je brez pravne podlage znižalo zahtevek tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2012 zaradi neopravičenega izostanka z dela od 1. 6. 2012 do 18. 6. 2012. Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor ter da je tožena stranka izkazala obstoj odpovednega razloga. Zaključilo je, da tožnik razlogov za njegovo odsotnost z dela v juniju 2012 ni upravičil oziroma ni izkazal upravičenih razlogov. Sledilo je izpovedi priče B.B., da tožnik razlogov za svojo odsotnost junija 2012 ni upravičil ter da se tudi kasneje (po 5. 7. 2012) na delo k toženi stranki ni vrnil. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožniku vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi na njegov naslov, na katerega je prejel tudi vabilo na zagovor, tožnik pisanja ni dvignil, odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila vročena šele z vročitvijo pooblaščencem 26. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR. S tem, ko je dne 5. 7. 2012 tožniku na njegov naslov priporočeno po pošti oddala odpoved, pa je tožena stranka izkazala jasno namero, da naj odpoved učinkuje. Zato je zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročila v skladu s pravili o osebnem vročanju po ZPP. Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejena v 87. členu ZDR, kjer je v prvem odstavku določeno, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec v skladu s tretjim odstavkom istega člena delavcu vroča po pravilih pravdnega postopka (140., 141. in 142. člen ZPP). Dokazno breme glede dokazovanja vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu v skladu z določbami ZDR je na toženi stranki.

V zvezi z vročanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik pisanja tožene stranke z dne 5. 7. 2012 ni dvignil, kar izhaja iz povratnice. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi in sicer le priporočeno po pošti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po sedmem odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Tožena stranka, kot že navedeno, je vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku priporočeno po pošti 5. 7. 2012 ter 20. 9. 2012 pooblaščencu tožnika.

Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka s tem, ko je 5. 7. 2012 vročala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izkazala resno namero, da naj odpoved učinkuje, ni ugotavljalo, če je tožena stranka sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala tožniku v skladu z določbami ZPP, ki opredeljujejo način osebne vročitve (142. člen ZPP). Tožena stranka je tista, ki mora opraviti in dokazati pravilno osebno vročitev. Torej dokazati, da je izpolnila svojo zakonsko obveznost iz drugega in tretjega odstavka 87. člena ZDR.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je zaradi tega vsaj preuranjena.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno opravljena in nato ponovno presodi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).