Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati, da ji je pokojni uživalec preživnino nakazoval na roke. Tožnica je namreč predložila le fakture za določene mesece, ne pa za celo sporno obdobje. Na fakture pa je kar sama pripisala, da določen znesek, ki naj bi ga prejela na roke, pomeni preživnino. Glede na navedeno sodišče prve stopnje blagajniških zapisov (faktur) utemeljeno ni štelo kot dokaz, da je bila preživnina tožnici plačevana na roke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 8. 11. 2021 in št. zadeve ... z dne 26. 3. 2021 in da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po razvezanem zakoncu od 1. 8. 2020 dalje, o višini katere je tožena stranka dolžna izdati upravni akt v tridesetih dneh od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče v delu glede prihodkov ter obveznosti pokojnega uživalca pokojnine, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako iz tožbe kot iz pripravljalnih vlog pa tudi iz odločbe CSD o oprostitvi plačila domske oskrbe je razvidno, da je pokojni A. A. (v nadaljevanju: pokojni uživalec) imel prihodke iz naslova pokojnine v Republiki Sloveniji kot tudi v Republiki Avstriji. S tem v zvezi je imel tudi dodatne letne dohodke – regres, ki ga je prejemal v enkratnem znesku v obeh državah. V letu 2018 je tako prejel tudi regres iz Republike Avstrije v višini 508,04 EUR (plačilo 2. 12. 2018). Prihodki pokojnega uživalca so bili na letni ravni višji, kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede obveznosti pokojnega uživalca pa je potrebno upoštevati, da je imel dva kredita, in sicer je za prvi kredit v Avstriji tožnica plačevala zavarovanje kredita v višini 70,00 EUR. Imel pa je tudi kredit pri banki B., in sicer do leta 2018, kar izhaja tudi iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 15. 6. 2022. Navedeni kredit je bil v letu 2018 poplačan. Od leta 2018 dalje je imel na voljo 240,00 EUR mesečno več denarnih sredstev, s tem pa tudi več sredstev za plačevanje preživnine tožnici. Pokojni uživalec pokojnine okoliščin v zvezi s plačevanjem preživnine ves čas ni uveljavljal pri oprostitvi plačila institucionalnega varstva. Kljub temu, da je bila preživnina nakazovana s strani ZPIZ kot dolžnikovega dolžnika, pa to ni navajal v postopku glede oprostitve plačila institucionalnega varstva. Glede na navedeno je nelogično sklepati, da če pokojni uživalec preživnine ni uveljavljal v postopku oprostitve plačila oskrbe, da to pomeni, da preživnine ni plačeval. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je bila tožnici po 31. 3. 2016 oziroma v relevantnem obdobju od 6. 7. 2019 do 6. 7. 2020 preživnina plačevana na roke. Tožnica je zaslišana na naroku pojasnila, da ji je pokojni uživalec dajal denarna sredstva za preživljanje. V letu 2016 je izvedela, da se ji preživnina ne izplačuje več, vendar ni razumela, zakaj. Mislila je, da ji je bila preživnina za vedno vzeta. Izpovedba tožnice kot tudi okoliščina, da tožnica zoper pokojnega uživalca za plačilo preživnine ni vložila izvršbe, sama po sebi ne negira izpovedbe tožnice, da je od leta 2016 dalje dejansko prejemala preživnino na roke. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, in sicer po 2. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, kjer je določeno, da ima pravico do vdovske pokojnine, ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2, tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če ima po sodni odločbi oziroma po sporazumu pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bil A. A. uživalec invalidske pokojnine in da je umrl ... 2020. Tožnica je bila ob smrti pokojnega stara 69 let in je uživalka invalidske pokojnine. Do razveze zakonske zveze je prišlo 18. 6. 2003. Tožnici je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. P 43/2003-6 z dne 18. 6. 2003 ob razvezi dosojena preživnina v takratnem znesku 5.000,00 SIT mesečno. Preživnino je prejemala na podlagi upravno-administrativne prepovedi na prejemke pokojnega uživalca, in sicer vse do 31. 3. 2016, ko je bremenitev prenehala in se je tožnici preživnina na ta način prenehala izplačevati.

7. Glede na navedeno ni sporno izpolnjevanje pogojev po 53. členu ZPIZ-2, kakor tudi izpolnjevanje pogoja, da je bila tožnici po sodni odločbi priznana pravica do preživnine. Prav tako ni sporno, da je preživnino prejemala do 31. 3. 2016. Sporno pa je, ali je preživnino prejemala tudi po navedenem datumu vse do smrti pokojnega uživalca. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je preživnino prejemala na roke. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša. 8. Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni pravilno ugotovilo dohodkov pokojnega uživalca v letu 2018, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčiščevalo, kakšne so bile v spornem obdobju, torej v času od 31. 3. 2016, pa do 6. 7. 2020, finančne zmožnosti pokojnega uživalca. Zaključilo je, da pokojni uživalec ni zmogel kriti niti svojih rednih mesečnih obveznosti. Da je bila presoja sodišča prve stopnje pravilna izkazujejo odločbe CSD, po katerih je bil pokojni upravičen do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva, in sicer vse od 28. 10. 2013 dalje. Tako iz odločbe CSD št. ... z dne 16. 6. 2016 (A/5) izhaja, da je bil oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 351,61 EUR od 1. 4. 2016 dalje. Dolžan je bil plačevati prispevek v višini 531,69 EUR, razliko pa je doplačala Občina C. V postopku je bilo ugotovljeno, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje, da je bil tedaj njegov dohodek ugotovljen v višini 940,55 EUR, meja socialne varnosti pa je znašala 94,06 EUR. Njegova plačilna sposobnost je tako znašala 846,49 EUR. Znesek oskrbnine se je le še povečeval. Tako je za mesec junij 2019, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kot izhaja iz listin v spisu, znašal že 832,18 EUR. Razlog so bile tudi povečane potrebe po oskrbi (namesto oskrba II je bila potrebna oskrba IIIa). Če bi torej imel pokojni uživalec dovolj svojih sredstev, ne bi bilo potrebno doplačevanje domske oskrbe s strani občine in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Glede pritožbenih navedb, da pokojni uživalec ni uveljavljal plačevanja preživnine v postopku pri CSD v zvezi s plačevanjem storitev institucionalnega varstva, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zgolj pojasnilo, da je pokojni uživalec imel možnost uveljavljati tudi plačevanje preživnine, kar bi privedlo do zmanjšanja njegove obveznosti do plačevanja institucionalnega varstva, vendar pa te možnosti ni izkoristil. Res je, da omenjeno ravnanje ne dokazuje, da preživnine v spornem obdobju ni plačeval, vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici ni uspelo dokazati, da ji je pokojni uživalec preživnino nakazoval na roke. Tožnica je namreč predložila le fakture za določene mesece, ne pa za celo sporno obdobje. Na fakture pa je kar sama pripisala, da določen znesek, ki naj bi ga prejela na roke, pomeni preživnino. Glede na navedeno sodišče prve stopnje blagajniških zapisov (faktur) utemeljeno ni štelo kot dokaz, da je bila preživnina tožnici plačevana na roke. Tožnica je glede plačevanja preživnine iskala informacije tudi pri ZPIZ-u, pri čemer je v dopisu, ki ga je 1. 12. 2020 posredovala ZPIZ-u, sama navedla, da preživnine sploh ne prejema. Če pa je mislila, da ji je preživnina za vedno vzeta (kot to navaja v pritožbi), potem prihaja sama s sabo v nasprotje s tem, ko zatrjuje, da je preživnino prejemala na roke.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.