Jedro

Opustitev obvestitve dolžnika nima vpliva na veljavnost pogodbe o odstopu terjatve, zato se dolžnik s takim ugovorom ne more uspešno upreti tožbenemu zahtevku prevzemnika terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki kot prevzemniku terjatve obveznost v znesku 570.880,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na tej podlagi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev.

Navedla je, da je prevoz opravila za naročnika C., ki je nikoli (niti na sestanku dne 17.9.1993 niti pozneje) ni obvestil o odstopu terjatve tožeči stranki, o tej okoliščini pa sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo nobenega dokaza. Za cesijo je izvedel šele med pravdo, ko je prejel "pogodbo" o cesiji, datirano z dne 17.3.1994, ki pa ni veljavna, saj jo za odstopnika terjatve ni podpisala pooblaščena oseba. Tako formalno še danes ni obveščen o cesiji.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 438. člena ZOR za veljavnost prenosa terjatve od odstopnika na prevzemnika ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti. Opustitev obvestitve dolžnika pa nima za posledico neveljavnosti pogodbe o odstopu terjatve, pač pa je pomembna samo za odločitev o tem, ali se je dolžnik z izpolnitvijo obveznosti odstopniku rešil svojega dolga ali ne. To izhaja iz določbe 2. odst. 438. člena ZOR, v kateri je predpisano, da je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Opustitev obvestila o odstopu terjatve je torej majhnega pomena: dolžnik lahko veljavno izpolni obveznost odstopniku terjatve, če ga ta o odstopu ni obvestil samo, če ni kako drugače zvedel za odstop. Čim pa je za odstop kakorkoli zvedel (pa čeprav ne iz odstopnikovega obvestila), lahko svojo obveznost veljavno izpolni samo prevzemniku terjatve.

Tako so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka obveščena o cesiji na sestanku dne 17.9.1993, večkrat pa tudi kasneje, za odločitev v tej zadevi brez pomena, zaradi česar tudi pritožbena izvajanja o tem niso odločilna za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Nepomembna je tudi sicer napačna presoja, da je listina v spisu, datirana z dnem 17.3.1994 (priloga A7), pogodba o cesiji. Tako iz naslova kot iz vsebine te listine namreč sledi, da je to le potrdilo podjetja C. o ustno sklenjeni cesijski pogodbi. Iz tega razloga so nepomembne tudi pritožbene trditve o neveljavnosti cesijske pogodbe, češ da je ni podpisala pooblaščena oseba odstopnika terjatve. Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku v tem primeru je, da je tožeča stranka dokazala, da ji je bila terjatev odstopljena, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno in da je napadena sodba tudi materialnopravno pravilna (glej določbe 436. in 438. člena ZOR). Prvostopno sodišče tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je sodišče druge stopnje skladno z določbo 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.