Up-215/98

23.6.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in M. K. ter F. in M. T. iz Š., ki jih zastopa P. S., odvetnik v L. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. in M. K. ter F. in M. T. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 519/98 z dne 22. 4. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 650/91 z dne 7. 1. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniki v sporu zaradi motenja posesti niso uspeli z zahtevkom, da jim morata toženi stranki z vzpostavitvijo prejšnjega stanja omogočiti pešpot preko svoje parcele. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da tožniki nimajo ekonomskega interesa za vložitev zahtevka zaradi motenja posesti zgolj zoper lastnika (motilca posesti poti) ene parcele, v primeru ko pot poteka tudi preko druge parcele, pri čemer tudi njen lastnik ne omogoča izvrševanja posesti služnosti poti. Tudi če bi namreč sodišče zahtevku ugodilo, to za tožnike ne bi prineslo nobene praktične prednosti, saj poti zaradi nasprotovanja lastnika druge parcele, preko katere ta pot poteka, še vedno ne bi mogli uporabljati.

2.V ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da so do posega tožencev mirno izvrševali posest poti, ki je za njih velikega pomena. Pritožniki trdijo, da je sporna pot v celoti potekala prek parcele, na katero se nanaša tožba, in oporekajo nasprotni ugotovitvi sodišč. Grajajo odločitev sodišča, da za ugotovitev poteka sporne poti ni ugodilo njihovemu dokaznemu predlogu in postavilo izvedenca geometra, s čimer naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Z zavrnitvijo zahtevka in s tem z dopuščanjem samovoljnih sprememb naj bi sodišče prekršilo tudi določbo 15. člena Ustave o sodnem varstvu človekovih pravic. Zatrjujejo tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, saj naj bi se postopek vlekel nerazumno dolgo in to v postopku zaradi motenja posesti, ki bi že po naravi moral biti hiter. Zaradi s tem povezanih višjih pravdnih stroškov naj bi pritožnikom nastala tudi velika škoda.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in nepravilna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in nepravilna uporaba materialnega ali procesnega prava sama po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitek, da naj bi sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo pravo, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave oz. kršitev določbe o sodnem varstvu človekovih pravic po 15. členu Ustave. Za odločitev sodišč bistveno pravno stališče, da za vložitev tožbe za motenje posesti pešpoti ni ekonomskega interesa (ob tem ko kakšen drug upravičen interes tudi ne pride v poštev), če tožniki s tožbo ne zajamejo lastnikov vseh parcel, prek katerih naj bi ta pot potekala in ki posest onemogočajo, je logično in očitno ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

Ugotovitev sodišč, da je pot potekala tudi po drugi parceli, pa je dejanska ugotovitev, ki je Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Glede ugovora pritožnikov, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, pa je treba ugotoviti, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave sicer izhaja pravica do enakopravnega položaja strank ter pravica do izjave v dokaznem postopku, vendar pa to ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze. Še posebej glede dokaza z izvedencem je treba upoštevati, da sodišče ta dokaz izvede le v primeru, če je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi pa je sodišče razumno ugotovilo in obrazložilo, da je o poteku sporne poti bilo mogoče sklepati že na podlagi zaslišanja prič, nasprotno pa izvedenec zaradi spremenjenih okoliščin ne bi mogel ugotoviti pravega poteka poti. Pravilnosti same dokazne ocene sodišč pa Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ne more presojati.

4.Očitka pritožnikov o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave na podlagi te ustavne pritožbe ni mogoče presojati. Procesna predpostavka za dopustnost ustavne pritožbe ter tudi posameznih navedb v njenem okviru je tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev (51. člen ZUstS). Ustavno sodišče je že izreklo, da ima stranka še v teku sodnega postopka možnost, da zoper ravnanje sodišča, ki v razumnem roku postopka ne zaključi, v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave zahteva varstvo v upravnem sporu (odločba št. Up 277/96 z dne 7.11.1996 - OdlUS V,189). Ustavno sodišče se sicer še ni izreklo o tem, ali je tudi po zaključku pravdnega postopka pred vložitvijo ustavne pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja potrebno izčrpati pravno sredstvo upravnega spora ali pa mora stranka v tem primeru predhodno vložiti tožbo zoper državo zaradi škode, ki naj bi nastala zaradi te kršitve. Ker pa pritožniki v obravnavani zadevi niso izkoristili nobene od navedenih dveh možnosti, se o vprašanju, katero od obeh pravnih sredstev bi pritožniki morali izkoristiti, Ustavnemu sodišču tudi v tej zadevi ni treba izreči.

5.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude