Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nadomestilom v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je upravičen tožnik kot izvajalec na izvedbah iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Pravilno je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve po sprejemu sprememb Pravilnika iz leta 2008, zaradi česar je bilo treba pri presoji njegove upravičenosti do tega nadomestila upoštevati pravilnik v besedilu, veljavnem v času upokojitve, torej tudi njegove spremembe iz leta 2008. Spremembe Pravilnika niso v neskladju z ZASP, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, v čem naj bi bilo navedeno neskladje. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka spremenila do tedaj veljavno ureditev, po kateri so bili nekdanji delavci - izvajalci upravičeni do plačila nadomestila v obliki odpravnine v višini od 20 do 50 % zadnje neto plače za vsako leto redne zaposlitve pri A., in sprejela manj ugodno ureditev, ne pomeni takega neskladja. To, da je od leta 2008 pripadajoče nadomestilo nižje od tistega, ki bi tožniku pripadalo po prvotnem Pravilniku, ne dokazuje, da je to nadomestilo neustrezno in nepravično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača nadomestilo za prenos vseh materialnih in drugih pravic na izvedbah iz delovnega razmerja v višini 939,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo nadomestila za prenos vseh materialnih in drugih pravic na izvedbah iz delovnega razmerja nad dosojenim iz prve točke, tj. v višini 11.432,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2014 do plačila ter za 9. 3. 2014 od dosojene glavnice v višini 939,84 EUR) je zavrnilo (II. točka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka).

2. Zoper izpodbijano sodbo (pravilno: njen zavrnilni del) se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je vtoževal izplačilo nadomestila v obliki odpravnine v znesku 12.372,00 EUR na podlagi Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri A., veljavnega od leta 2005 dalje. Trdi, da tožena stranka v odgovoru na tožbo veljavnosti tega Pravilnika ni oporekala. Pove, da je bila sklenjena pogojna sodna poravnava, ki je bila kasneje s strani tožene stranke preklicana. Meni, da je sodišče prve stopnje nato napačno stranki vabilo na prvi narok, saj bi ju moralo vabiti na poznejši narok za glavno obravnavo, zaradi česar je bila tožena stranka na naroku 18. 1. 2017 prekludirana in sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepozno predloženih sprememb Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri A. iz leta 2008. Glede na to zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP. Sklicuje se na trditve, s katerimi je uveljavljal nezakonitost in ničnost sprememb Pravilnika zaradi več razlogov (spremembe v nasprotju z namenom določb zakona ter nejasna določba 2. člena sprememb), izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Navaja, da je navedena sprememba Pravilnika iz leta 2008 v nasprotju z jasnimi določbami Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki ga je treba brati v celoti in ne zgolj določbe 126. člena, ki sicer določa, da izvajalske pravice, ustvarjene v času delovnega razmerja, ureja kolektivna ali druga pogodba. Sklicuje se na 4., 37. in 40. člen ZASP. Trdi, da nadomestilo za zadnjih 5 oziroma 8 let in v višini kot jo priznava tožena stranka ni pravično in primerno nadomestilo za prenos pravic za vse izvedbe, ki jih je tožnik ustvaril v 40 letih zaposlitve pri toženi stranki. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov v zvezi z ugotovitvijo o skladnosti sprememb Pravilnika iz leta 2008 z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Sklicuje se na varstvo izvajalske pravice v 60. členu Ustave RS. Trdi, da je 2. člen sprememb Pravilnika iz leta 2008 neskladen z Ustavo RS in ZASP ter kot tak ničen. Zatrjuje, da je navedeno besedilo 2. člena sprememb nejasno in v nasprotju samo s seboj. Meni, da je mogoče navedeno določbo razumeti tako, da izvajalcu pripada nadomestilo v višini 5 % za vsako leto redne zaposlitve od dneva veljavnosti sprememb Pravilnika, za pretekla leta pa velja nadomestilo v razponu 20 do 50 %. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno oprlo svojo odločitev na določbo spremenjenega 13. člena Pravilnika, ki določa manj ugodno nadomestilo. Trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo o nadomestilu za prenos vseh materialnih in drugih pravic na izvedbah iz delovnega razmerja, tožnik pa ni vtoževal zahtevkov v taki obliki in tudi ne prenaša vseh materialnih in drugih pravic iz delovnega razmerja, saj mu je sodišče prisodilo nadomestilo le za zadnjih 8 let delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov celotnega pritožbenega postopka tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je po preklicu sodne poravnave stranki vabilo na prvi narok za glavno obravnavo oziroma je upoštevalo vlogo tožene stranke z dne 16. 1. 2017 kot pravočasno. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 28. 10. 2016 na poravnalnem naroku dopustilo predlagano sodno poravnavo, ki je bila sklenjena pod odložnim pogojem, ki se kasneje ni izpolnil. Kljub temu, da sta bili stranki vabljeni na ta narok kot na poravnalni in prvi narok, sodišče prve stopnje zaradi sklenitve sodne poravnave prvega naroka za glavno obravnavo ni opravilo, zato je stranki po preklicu sodne poravnave pravilno vabilo na prvi narok za glavno obravnavo in kot pravočasne upoštevalo vloge strank, ki so bile predložene do prvega naroka dne 18. 1. 2017. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik na samem naroku 18. 1. 2017, pa tudi kasneje v postopku ni zatrjeval, da bi sodišče prve stopnje z navedenim kršilo določbe postopka. Skladno z določbo 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožnik v pritožbi ne podaja razlogov, zakaj te zatrjevane kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, v pritožbi te kršitve ne more uveljavljati.

7. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do trditev, ki jih je na naroku 18. 1. 2017 podal tožnik, tj. da je sprememba Pravilnika iz leta 2008 nezakonita in nična ter v nasprotju z namenom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in nasl., ZASP) oziroma da je njen 2. člen nejasen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sprejemom sprememb Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri A. z dne 16. 12. 2008 (priloga B 2), ki so pričele veljati 17. 12. 2008, ugotovilo, da jih je na podlagi 84. člena Statuta Javnega zavoda A. sprejel takratni generalni direktor, da v zvezi s samim sprejemom sprememb tega pravilnika ni bil sprožen kolektivni delovni spor ter da je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknil vse svoje trditve, v zvezi z obveščanjem Sindikata B. ter zatrjevanjem, da naj sprememba Pravilnika ne bi bila pravilno sprejeta na zakonskih podlagah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na naroku za glavno obravnavo 17. 2. 2017 pooblaščenka tožnika na vprašanje sodišča ter vezano na trditveno podlago v povezavi s sprejemom sprememb Pravilnika iz leta 2008 navedla, da je preverila, kako je bil ta sprejeman, in nato izjavila, da umika vse trditve, podane v zvezi z "obveščanjem sindikata in našim dosedanjim zatrjevanjem, da naj ne bi bil pravilno sprejet na zakonitih podlagah", zaradi česar je umaknila predlog za zaslišanje prič C.C. in D.D.. Sodišču prve stopnje se tako ni bilo treba opredeljevati do trditev tožnika, ki so se nanašale na postopek sprejemanja sprememb Pravilnika v letu 2008. Se je pa sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vprašanja, ali je navedena sprememba Pravilnika v nasprotju z ZASP in s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi (8. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tako obrazložilo vsa pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi, zaradi česar očitana kršitev določb postopka v zvezi s tem ni podana.

8. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločalo o zahtevku, ki ga je postavil tožnik, tj. o plačilu 12.372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2014 dalje ter o stroških tega postopka. Zgolj dejstvo, da je v izreku sodbe navedlo pravno podlago, ki je deloma drugače zapisana kot je pravna podlaga, ki jo je v svojem tožbenem zahtevku navedel tožnik, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka oziroma da je tožbeni zahtevek prekoračilo. Iz sodbe kot celote izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, ki ga je ta utemeljeval na podlagi Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri A. in ne o kakem drugem denarnem zahtevku, ki bi izviral iz delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Tožniku je prisodilo manj, kot je zahteval, tako da o prekoračitvi tožbenega zahtevka že pojmovno ni mogoče govoriti.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nadomestilom v obliki odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je upravičen tožnik kot izvajalec na izvedbah iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Pravilno je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve po sprejemu sprememb Pravilnika iz leta 2008, zaradi česar je bilo treba pri presoji njegove upravičenosti do tega nadomestila upoštevati pravilnik v besedilu, veljavnem v času upokojitve, torej tudi njegove spremembe iz leta 2008. Pravilno je tolmačilo 2. člen sprememb Pravilnika iz leta 2008, ki je v celoti nadomestil drugi odstavek dotlej veljavnega 13. člena Pravilnika. V času upokojitve tožnika, ko mu je nastala pravica do nadomestila v obliki odpravnine, se je določba drugega odstavka tega člena glasila: "Za prenos pravic iz prvega odstavka tega člena pripada izvajalcu nadomestilo v višini 5 % od zadnje bruto plače za vsako leto redne zaposlitve pri A., šteto od začetka veljavnosti tega Pravilnika o avtorskih in sorodnih pravicah iz delovnega razmerja pri A. dalje in se izplača po prenehanju delovnega razmerja pri A.." Določba ni nejasna, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo njen pomen že s samo jezikovno razlago. V nasprotju z njo je zavzemanje tožnika, da bi se navedena določba tolmačila tako, da bi za obdobje od pričetka njegove zaposlitve pri toženi stranki do sprejema sprememb Pravilnika leta 2008 dobil nadomestilo v višini, kot jo določa Pravilnik (20-30 % mesečne neto plače), za obdobje od leta 2008 do upokojitve pa v višini, kot jo določajo spremembe Pravilnika. Če bi bilo v 2. členu sprememb Pravilnika določeno, da se v drugem odstavku 13. člena Pravilnika doda še navedeno besedilo, bi bila tožnikova razlaga pravilna, ker pa je določeno, da se drugi odstavek 13. člena Pravilnika spremeni, to pomeni, da je prvotno besedilo te določbe v celoti nadomeščeno z novim in prejšnje besedilo ne velja več. Delodajalec je tisti, ki lahko (po predpisanem postopku) sprejema svoje interne akte ali jih po lastni presoji spreminja. Ob pogoju, da ne poseže v minimalne z zakonom in veljavnimi kolektivnimi pogodbami predpisane pravice delavcev, lahko interne akte spreminja tudi tako, da nekaterih pravic delavcem več ne daje oziroma ne več v takem obsegu, kot v preteklosti. V predmetni zadevi tožena stranka ni posegla v z zakonom ali kolektivno določbo opredeljene minimalne pravice tožnika kot delavca izvajalca niti mu ni odvzela že pridobljenih pravic. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje šele po uveljavitvi sprememb Pravilnika leta 2008 v letu 2014 in njegova pravica do nadomestila v času pred njegovo upokojitvijo sploh še ni nastala, bi bilo kvečjemu mogoče govoriti o njegovi pričakovalni pravici na podlagi Pravilnika iz leta 2005, ki pa ni take vrste, da bi bila lahko pravno varovana.

10. Navedene spremembe Pravilnika niso v neskladju z ZASP, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, v čem naj bi bilo navedeno neskladje. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka spremenila do tedaj veljavno ureditev, po kateri so bili nekdanji delavci - izvajalci upravičeni do plačila nadomestila v obliki odpravnine v višini od 20 do 50 % zadnje neto plače za vsako leto redne zaposlitve pri A., in sprejela manj ugodno ureditev, ne pomeni takega neskladja. To, da je od leta 2008 pripadajoče nadomestilo nižje od tistega, ki bi tožniku pripadalo po prvotnem Pravilniku, ne dokazuje, da je to nadomestilo neustrezno in nepravično. ZASP v 126. členu prepušča ureditev razmerij glede izvedb, ki jih delojemalec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca (izvedba iz delovnega razmerja), kolektivni ali drugi pogodbi. Tožnik pa ni podal nobenih konkretnih trditev, s katerimi členi kolektivne pogodbe ali druge pogodbe bi bil spremenjeni Pravilnik v neskladju. Tudi trditve, da je izvajalska pravica varovana v 60. členu Ustave RS, na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne vplivajo, saj je v njem določeno le, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Dejstvo, da je tožniku kot izvajalcu v delovnem razmerju pri toženi stranki priznano nadomestilo v višini in ob omejitvah iz spremenjenega Pravilnika, ne pomeni posega v to ustavno pravico.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).