Jedro

Tožeča in tožena stranka sta sklenili poravnavo, v kateri sta ugotovili, da je bilo toženi stranki denarno nadomestilo izplačano v času, ko ni bila več prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Zato bi morala nastali dolg poravnati v šestih mesečnih obrokih. Ker tožena stranka obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o poravnavi, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je tožbeni zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 599,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh, v izogib izvršbi. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne tudi stroške postopka v višini 23,40 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. Navaja, da je bil 27. 11. 2014 operiran. Vse izvide ima njegov osebni zdravnik. Dne 22. 2. 2015 je bil na urgenci v Zdravstvenem domu A., ker ga je zelo stiskalo v prsih in je imel povišan krvni pritisk. Nekaj časa je bil na opazovanju, sedaj hodi na kontrole. Za nastalo situacijo je največ kriv Zavod RS za zaposlovanje, saj se je preko njega zaposlil do upokojitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožeča stranka s tožbo, vloženo 20. 3. 2014 zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 599,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2014 dalje. V njej je navajala, da sta stranki z dne 24. 4. 2009 sklenili poravnavo, v kateri sta ugotovili, da je bilo toženi stranki denarno nadomestilo izplačano v času, ko ni bila več prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Zato bi morala dolg v višini 599,24 EUR poravnati v šestih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 15. 5. 2009, ostali obroki pa vsakega 15. v naslednjih mesecih.

6. Po podatkih finančne kartice z dne 9. 5. 2012 (priloga A8) znaša dolg 599,24 EUR, saj tožena stranka po sklenjeni poravnavi, čeprav se je zavezala, ni plačala ničesar.

7. Pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem., v nadaljevanju OZ). Po prvem odstavku 1050. člena OZ osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo vzajemne pravice in obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 9. člena OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Po prvem odstavku 239. člena OZ pa je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti in dolžnik je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

8. Ker tožena stranka obveznosti dogovorjenih s pogodbo o poravnavi z dne 24. 4. 2009 ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in naložilo toženi stranki plačilo 599,24 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede zamudnih obresti. Uporabilo je prvi odstavek 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Ker je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, je sodišče temu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna od 21. 3. 2014 dalje do plačila, od vtoževane glavnice plačati še zakonske zamudne obresti.

10. O stroških postopka je odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008), po katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tako je tožeči stranki priznalo takso za vložitev tožbe v višini 23,40 EUR po tar. št. 2111, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

11. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka, da je zavod kriv za nastalo situacijo, na samo odločitev nimajo nobenega vpliva. Enako za samo odločitev niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka dne 27. 11. 2014 operirana in dne 22. 2. 2015 na urgenci v ZD A.. Razloge, zakaj je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke, je ustrezno obrazložilo in štelo njen izostanek kot neupravičen.

12. Glede na vse navedeno in ker se ostale pritožbene navedbe nanašajo na delavce Centra za socialno delo A. in Upravne enote A., ne pa na konkreten primer, in zato niso upoštevne, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.