Jedro

Ker je tožena stranka kot predsednica sodišča na članek v Mladini, da je tožnik bil obsojen na pet mesecev zapora, ker je drugega razžalil kazen že odslužil, čeprav nikoli ni prejel sodbe, in jo je prejel šele 10. marca 2000, obsojen pa je bil 25. septembra 1981 odgovorila, glede na to, da se spisa ne hrani več in ni mogoče ugotoviti, kdaj je bila sodba tožniku vročena, da pa je postala pravnomočna 23.10.1981, da ji je Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da je bila tožniku dne

14.10.1981 osebno vročena sodba opr. št. I K.., kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. V tistem času je namreč prestajal kazen na podlagi druge sodbe, zato mu je bila sodba v zadevi opr. št. I K..

vročena preko Zavoda za prestajanje kazni.., kar izhaja iz fotokopije ustrezne strani iz knjige prejete in vročene pošte za leto 1981, ki jo je poslala Mladini tudi na vpogled. Ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj glede tožnika ni podala nobenih vrednostnih sodb, ampak se je sklicevala zgolj na uradno pridobljene podatke, ki so ji bili na razpolago. Očitati pa ji tudi ni, da bi ne ravnala v konkretnem primeru s potrebno skrbnostjo, in v skladu s predpisi, saj je bila odgovor na članek "S.." kot predsednica sodišča v skladu s Sodnim redom upravičena podati. Glede na dejstvo, da se spis ne hrani več, pa je tudi neutemeljen očitek tožnika toženki, da kot sodnica ni ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo, ko se je sklicevala na listine v fotokopiji, ne da bi pregledala original knjige o prevzemu sodbe z dne 14.10.1981 s strani tožnika, saj se je lahko upravičeno zanesla na podatke, ki jih je posredovalo Ministrstvo za pravosodje, ob tem, da ni bilo nobenih konkretnih dokazov oziroma trditev o tem, da bi šlo za ponarejen podpis tožnika v zvezi s prejemom sodbe v knjigi o prevzemu poštnih pošiljk. Na njeni strani ni nedopustnega ravnanja in zato tudi ne njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in objaviti sodbo v tedniku Novinar v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter da mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške. Tožniku je bilo naloženo, da mora povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 32.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po svojem pravnem zastopniku, sam pa je pritožbo tudi dopolnil. Uveljavlja vse po zakonu predvidene pritožbene razloge ter predlaga, da se spremeni odločitev sodišča prve stopnje, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je toženka v časniku Mladina objavila odgovor na članek v Mladini z dne

25.4.2000, v katerem je pisalo, da je tožnik na podlagi dveh sodb kazenskega sodišča moral prestati zaporno kazen, ne da bi le-te osebno prejel, v katerem zatrjuje, da je sodbo opr.

št. I K .. osebno prejel. V tem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da se je to zgodilo oziroma, da mu je bila sodba osebno vročena. Zato so utemeljene njegove trditve, da ga je s takšno objavo toženka obrekovala, blatila in žalila. Sodišče je v tem postopku priskrbelo le podatke Ministrstva za pravosodje z dne 23.5.2000, toda le v kopiji. Nenavadno je, da ministrstvo ne razpolaga z originalnimi listinami, zato tožnik utemeljeno dvomi, da gre za podatke, ki so resnični. Povratnice bi morale biti pripete na originalu sodbe opr.

št. K.. ali II K ... Za odločanje sodišča ne zadostujejo kopije, kot jih omenja sodnica in ni sprejemljivo, da se je toženka nanašala na kopije in na trditve, ki jih je prejela od ministrstva. Zahtevati bi morala in tudi pridobiti povratnico, ki dokazuje vročitev ali nevročitev omenjenih sodb. Le to je dokaz o vročitvi, nikakor pa ne kopija knjige o prejemu pošte. Sicer pa ta knjiga še vedno obstaja, pa sodišče ni pridobilo niti originalnih listin in tudi ne knjige.

Sodišče je v dokaznem postopku ugodilo dokazu za pribavo listin, vendar pa tega dokaza ni izvedlo. Toženka je kot sodnica ravnala v nasprotju s stroko, ko je poskrbela za objavo podatkov, ki ne temeljijo na originalnih listinah. Kot strokovno usposobljena tega ne bi smela storiti, zato ji je dokazana najmanj malomarnost pri opravljanju sodniškega dela. Toženka bi morala biti še toliko bolj pazljiva, ker je šlo za trditve v časopisu, torej za podatke, ki so dosegljivi in dostopni širši javnosti. Zato bi morala poskrbeti, da so dejansko resnični. Ker pa niso bili, je tožnik upravičeno prizadet in užaljen, saj je te podatke brala njegova okolica, ki ga pozna, družinski člani in drugi, ki so dobili vtis in sliko o ravnanju tožnika, ki je bilo s strani toženke prikazano kot negativno, zato mu pripada odškodnina. V dopolnitvi pritožbe pritožnik predlaga, da naj višje sodišče na prilogo "ponarejen zapisnik" odgovori in ugotovi, da je zapisnik opr. št. I K.. z dne 25.9.1981 ponarejen, v njem pa navedena neverjetna izmišljena neresnica, je pa tudi brez podpisa.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih neobrazloženo uveljavlja pritožnik, vključno s tistimi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in ni potrebno nikakršno dopolnjevanje dokaznega postopka s pribavo originalnih listin in pridobitvijo originalnega podpisa, da je tožnik prejel obe sodbi. Res je sodišče dokaznemu predlogu za pribavo listin ugodilo, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 31, in sicer tistih listin, ki so navedene v listovni številki 17 spisa ter sprejelo sklep, da se ugodi predlogu za pribavo spisa opr. št. I K.. in II K... Sodišče prve stopnje je listine pribavilo, ni pa moglo pribaviti citiranih spisov, ker je sodišče razpolagalo le s sodbami. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo dokazov po svojem dokaznem sklepu je tako neutemeljen.

Tožnik je, kot je razvidno iz citiranega zapisnika o glavni obravnavi, zahteval, da se dobi original podpis, da je prejel obe sodbi. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja zahteva, da bi moralo sodišče ugotavljati prejem sodbe po originalni knjigi o prejemu pošte, česar pa sodišče ni storilo. Glede na sam zapis objave odgovora toženke na objavo "S...", ki ga je podala 14.8.2000, in ki naj bi bil podlaga za njeno odškodninsko odgovornost, pa po presoji pritožbenega sodišča to tudi ni bilo potrebno. Tožena stranka je v tem odgovoru le posredovala sporočilo Ministrstva za pravosodje, da je bila B. J. dne 14.10.1981 osebno vročena sodba opr. št. I K.., kar je, kot navaja Ministrstvo za pravosodje, potrdil z lastnoročnim podpisom. Da pa mu je bila sodba dejansko vročena dne 14.10.1981, pa tožena stranka navaja, da izhaja iz fotokopije ustrezne strani knjige vročene pošte za leto 1981, s katero je tožena stranka tudi razpolagala. Tožena stranka se je v odgovoru sklicevala le na tisto, s čimer je razpolagala, to je s sporočilom Ministrstva za pravosodje, fotokopijo knjige o vročitvi sodbe tožniku in zaznamkom pravnomočnosti na sodbi opr. št. I K ..., da je postala pravnomočna 23.10.1981. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala glede na dano situacijo, ko je bila odvisna od podatkov, ki so jih ji posredovali drugi in je razpolagala s sodbo opr. št. I K.., ki je imela klavzulo pravnomočnosti, kar predpostavlja tudi pravilno vročitev sodbe vsem prizadetim v postopku, vse druge listine tega spisa pa se niso več hranile, s potrebno stopnjo skrbnosti in tudi strokovnosti, ko je kot predsednica Okrajnega sodišča .., tako kot je od nje zahteval Sodni red, objavila odgovor na objavljeni članek v Mladini z dne 25.4.2000. Ni namreč imela razlogov, da bi dvomila v pristnost in resničnost podatkov, ki so ji bili posredovani, ob tem, da ni bilo trditev in dokazov o ponarejenosti teh listin. Zato na njeni strani ni najti nedopustnega ravnanja in tudi ne krivde oziroma očitane malomarnosti.

Ne glede na to, pa tožena stranka tudi ni v svojem odgovoru podajala nobenih vrednostnih sodb glede tožnika, zato za tožnikovo zatrjevano prizadetost in užaljenost v njenem članku ni bilo podlage, še manj pa za klevetanje, obrekovanje in žalitev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne obstaja toženkina odškodninska odgovornost, ker niso podani vsi potrebni elementi zanjo, kar je tudi obrazložilo s prepričljivimi razlogi. Pri tem ni mogoče soglašati s pritožbenim stališčem, da je toženka ravnala v nasprotju s stroko, ker ni poskrbela za objavo podatkov, ki bi temeljili na originalnih listinah. Na podlagi kakšnih ugotovitev je dala svoj odgovor, je v njem navedeno in se je tudi sklicevala na fotokopijo knjige o prejemu poštne pošiljke. Ker tožena stranka tudi ni svojega odgovora utemeljila s svojimi neposrednimi ugotovitvami o vročitvi sodbe opr. št. I K.., se je pa utemeljeno sklicevala na uradno pridobljene podatke Ministrstva za pravosodje, pa tudi ugotavljanje dejstva, ali je prejem te sodbe res osebno podpisal tožnik, kot izhaja iz prejemne knjige, ob tem, da tudi sam v pritožbi konkretno ne trdi, da podpis, kot je razviden iz fotokopije, ni njegov, ampak le trdi, da ni bilo v tem postopku ugotovljeno, da je to sodbo osebno prejel, za izpodbijano odločitev ni odločilnega pomena glede na vsebino zapisa odgovora. To, kar je zapisano, ustreza resničnosti podatkov, ki jih je imela na razpolago, ali je dejansko tako bilo, pa na odškodninsko odgovornost tožene stranke ob pomanjkanju tako predpostavke nedopustnega ravnanja in podlage za njeno krivdno odgovornost, nima vpliva. Glede na vse prej povedano, pa je tudi enako z zahtevo tožeče stranke, da bi tožena stranka morala pridobiti povratnico, ki dokazuje vročitev ali nevročitev omenjene sodbe, saj da teh povratnic, ni izhaja že iz članka "S..." z dne 25.4.2000 pa tudi odgovor tožene stranke se na obstoj povratnic ne sklicuje.

Zahteva pritožnika, ki jo je podal v dopolnitvi pritožbe, da naj pritožbeno sodišče ugotovi, da je z njegove strani predložen zapisnik o glavni obravnavi z dne 25.9.1981 opr. št. I K.. ponarejen in da je v njem navedena neverjetna izmišljena neresnica, je neutemeljena, saj to ni predmet izpodbijane odločitve. Ker pritožbeno sodišče šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje tako formalnopravno kot tudi materialnopravno pravilna, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v določbah 165. in 154. člena ZPP.