Jedro

Čeprav je storilec vložil laičen predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, je v njem podal dovolj navedb, da je bilo razumljivo, kaj bi rad s to vlogo dosegel, zato ga sodišče ni bilo dolžno pozivati posebej k predložitvi ustreznih dokazov ali ga vabiti na zaslišanje, da bi se sporna dejstva pred sodiščem razčistila, saj v postopku odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni mogoče govoriti o materialnopravnem procesnem vodstvu, na katerega se sklicuje zagovornik.

Ker morajo hišni predalčniki biti izdelani in nameščeni tako, da zagotavljajo varno dostavo dostavljalcu in zaupnost poštnih pošiljk, je povsem jasno, da hišni predalčnik, na katerem niso označeni prejemniki poštnih pošiljk, ki naj se jim vroča poštne pošiljke v ta hišni predalčnik, ni ustrezen in ne omogoča oziroma ne zagotavlja zaupnosti poštnih pošiljk ter je kot takšen neuporaben za vročanje poštnih pošiljk, ki jih je potrebno osebno vročati naslovniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe in kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve, da je sodišče s sklepom z dne 18. 9. 2014, ki je postal pravnomočen 21. 10. 2014, storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da mu je sklep z dne 18. 9. 2014 bil vročen na naslovu Z., kjer je imel v času vročanja prijavljeno stalno prebivališče ter naslov za vročanje. Vročitev je bila opravljena tako, da je bilo sporočilo o prispelem pismu storilcu nalepljeno na vrata hiše, ker v času vročanja ni imel hišnega predalčnika, nato pa je iz istega razloga po izteku 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti, pošiljka bila vrnjena sodišču, saj tudi ob poskusu, da bi storilcu bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku, storilec ni imel hišnega predalčnika.

5. Slednje ugotovitve, ki izhajajo iz vročilnice v spisu, ki v skladu s 171. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ga v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1 je storilec v svoji vlogi, ki jo je sicer naslovil kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pa je glede na vsebino pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, izpodbijal z navedbami, da predvideva, da je prišlo do napake pri vročanju s strani pošte zaradi pogostega menjavanja poštnih uslužbencev, ker nabiralnik z njegovim imenom in priimkom na naslovu vročanja obstaja že zelo dolgo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnimi navedbami zaključilo, da je zgolj domneva storilca, da je prišlo do napake s strani pošte, za katere ni ponudil nobenega dokaza, ne zadoščajo, da sodišče navedbam vročevalca na vročilnici ne bi v celoti sledilo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje je po 171. členu ZUP dovoljeno dokazovati, da so veljavne listini oziroma kopiji javne listine dejstvo neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena, vendar je v ta namen potrebno navajati konkretna dejstva in za te trditve ponuditi ustrezne dokaze, ki pa jih storilec v svoji vlogi z dne 17. 11. 2014 ni podal. 6. Čeprav je storilec vložil laičen predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, je v njem podal dovolj navedb, da je bilo razumljivo, kakšno posledico zasleduje njegova vloga oziroma kaj bi rad s to vlogo dosegel, zato ga sodišče ni bilo dolžno pozivati posebej k predložitvi ustreznih dokazov ali ga vabiti na zaslišanje, da bi se sporna dejstva pred sodiščem razčistila, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Sodišče je namreč sporna dejstva razčistilo z vpogledom v vročilnico, ki šteje za javno listino, in navedbe v vročilnici primerjalo s navedbami v storilčevi vlogi, za katere pa storilec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni ponudil nobenih dokazov. Nedvomno bi lahko storilec v svoji vlogi predlagal kot dokaz najmanj svoje zaslišanje, pa tudi zaslišanje oseb, ki so opravljali vročitev sklepa z dne 18. 9. 2014 ter poštarja, ki sicer opravlja vročanje poštnih pošiljk storilcu na navedenem naslovu, ali pa ustrezne poizvedbe pri P., vendar tega ni storil. Storilčeva vloga z dne 17. 11. 2014 je obsegala vse, kar je bilo potrebno, da je sodišče o njej vsebinsko odločalo, v postopku odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti pa ni mogoče govoriti o materialnopravnem procesnem vodstvu, na katerega se sklicuje zagovornik v pritožbi (ki dejansko predstavlja institut iz civilnih postopkov). Pritožbeni očitki o kršitvi postopkovnih pravil so tako neutemeljeni, storilčeva pričakovanja, da ga bo sodišče bodisi pozvalo na dopolnitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, bodisi povabilo na narok ter izvedbo druge dokaze in zadevo v celoti razčistilo, pa neupravičena.

7. Dokazi, ki jih je zagovornik priložil k pritožbi, to je pisno izjavo lastnika nepremičnine na naslovu, na katerem je storilcu bil vročen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ter fotografijo poštnega nabiralnika z označenim priimkom storilca na poštnem nabiralniku, bi storilec nedvomno lahko sodišču priložil že hkrati s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Iz pritožbenih navedb pa nikjer ne izhaja, zakaj tega ni storil. Tako so k pritožbi priloženi dokazi za pritožbeno sodišče glede na tretji odstavek 157. člena ZP-1 neupoštevni. Kljub temu pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da na prebivališču storilca ni poštnega nabiralnika, napačen, ker je storilec v prekrškovnem postopku Okrajnega sodišča v Celju PR 723/2014 prejemal poštne pošiljke na način, da mu je poštar v poštnem nabiralniku pustil bodisi obvestilo, bodisi poštno pošiljko, in da je tako storilec preko poštnega nabiralnika vedno prejemal vse poštne pošiljke ter da za malomarnost poštnega delavca ne more odgovarjati, pritožbeno sodišče poudarja, da iz pojasnil P. z dne 17. 2. 2015 na l. št. 40-41 spisa izhaja, da so pismonoše Ž. V., ki je opravljal poizkus vročitve pisma dne 25. 9. 2013 in poizkus vložitve pisma v hišni predalčnik 13. 10. 2014, J. H., ki sicer dostavlja poštne pošiljke na naslovu stalnega prebivališča storilca in je za storilca opravljal poizkus vročitve pisma 11. in 22. 12. 204, kot tudi Z. B., ki na tem naslovu občasno opravlja dostavo, potrdili, da na naslovu Z. sicer obstoji hišni predalčnik, ki pa je bil vedno brez napisa. Ravno zaradi navedenega je pismonoša Ž. V. 25. 9. 2014 obvestilo o prispelem pismu zataknil za vrata hiše, po preteku roka za prevzem pa zato, ker na hišnem predalčniku ni bilo napisa, pošiljke ni vložil v hišni predalčnik, ampak jo je vrnil pošiljatelju. Pismonoša J. H. pa je pojasnil, da je sporočilo o prispelih pismih pustil v hišnem predalčniku čeprav na hišnem predalčniku ni bilo napisa, torej kljub temu, da ni bilo označeno, za koga se vroča poštne pošiljke v ta hišni predalčnik, saj J. H. naslovnika pozna in ve, da živi na drugem naslovu, saj tudi tam dostavlja pošto, in je tako storilcu povedal, da ga omenjena pisma čakajo na pošti, zaradi česar jih je storilec verjetno tudi prevzel. Ker iz prvega odstavka 43. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) jasno izhaja, da morajo hišni predalčniki biti izdelani in nameščeni tako, da zagotavljajo varno dostavo dostavljalcu in zaupnost poštnih pošiljk, je povsem jasno, da hišni predalčnik, na katerem niso označeni prejemniki poštnih pošiljk, ki naj se jim vroča poštne pošiljke v ta hišni predalčnik, ni ustrezen in ne omogoča oziroma ne zagotavlja zaupnosti poštnih pošiljk ter je kot takšen neuporaben za vročanje poštnih pošiljk, ki jih je v skladu s določbami ZP-1 in ZUP potrebno osebno vročati naslovniku. Glede na pojasnjeno in opisano vročanje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu, ki ga je opravljal Ž. V., je pritožbeno sodišče postopanje slednjega ocenilo kot pravilno in zakonito.

8. Ker upoštevajoč navedeno pri vročanju sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu z dne 18. 9. 2014 ni prišlo do nikakršnih nepravilnosti in je bila vročitev sklepa z dne 18. 9. 2014 opravljena pravilno in zakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo storilčev predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa z dne 18. 9. 2014. Čeprav pritožbeno sodišče razume, da bodo zaradi dejstva, da se storilec zaradi takšnega vročanja, ki pa je potekalo v skladu z zakonom, dejansko ni imel možnosti seznaniti z vsebino sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in pravočasno vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu izvršeno, in so s tem za storilca nedvomno nastopile določene neugodnosti, teh pritožbenih navedb v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more upoštevati, saj je predmet presoje izpodbijanega sklepa le pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, da pri vročanju sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu ni prišlo do nepravilnosti, zaradi katere bi bilo potrebno šteti, da storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bil vročen in v tej posledici razveljaviti potrdilo o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec bi se temu lahko izognil zgolj tako, da bi poskrbel za pravočasno označitev svojega imena na hišnem predalčniku, ki se nahaja na stanovanjski hiši, na naslovu, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje, a tega očitno ni storil. 9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.