Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvega sodišča, da niso podani pogoji za tožnikovo celotno oprostitev plačila sodne takse. Inštitut taksne oprostitve je treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, tožnika pa v ta krog ni mogoče uvrstiti, saj prejema dohodek, poleg tega pa je tudi lastnik nepremičnine v vrednosti 75.000,00 EUR, v kateri ne živi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnika delno oprostilo plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji, in sicer za znesek 2.350,50 EUR, medtem ko je njegov predlog za celotno oprostitev plačila sodne takse zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka preostali del sodne takse v višini 1.805,50 EUR dolžna plačati v petindvajsetih mesečnih obrokih po 72,22 EUR. Pri tem prvi obrok zapade v plačilo petnajstega dne v mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, naslednjih štiriindvajset obrokov pa petnajstega dne v naslednjih štiriindvajsetih mesecih, drugače jih bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe določil Zakona o sodnih taksah. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dejansko stanje glede njegovih zmožnosti za plačilo sodne takse napačno ugotovilo, zaradi česar njegovemu predlogu za celotno oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo. Preživnina, ki jo mora tožnik plačevati za štiri otroke ne znaša 227,10 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč 429,21 EUR (za sina A. 125,36 EUR, za hči B. 145,21 EUR, za sina C. 76,78 EUR in za hči D. 81,86 EUR). S sklenitvijo sodne poravnave z dne 28. 11. 2016 pa so se njegove preživninske obveznosti še povečale in sedaj znašajo 570,57 EUR mesečno. Pravilna višina taksne obveznosti za tožbo znaša 2.115,00 EUR in ne 4.156,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz tožbe je tožnik poleg zahtevka pod točko I postavil še tri alternativne zahtevke. Pri alternativno postavljenih zahtevkih pa se plača taksa samo za tisti zahtevek, za katerega je predpisana najvišja taksa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) lahko sodišče stranko oprosti plačila taks, ji dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje takse, če bi bila s takojšnjim plačilom ali plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvega sodišča, da niso podani pogoji za tožnikovo celotno oprostitev plačila sodne takse. Inštitut taksne oprostitve je treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, tožnika pa v ta krog ni mogoče uvrstiti, saj prejema dohodek, poleg tega pa je tudi lastnik nepremičnine v vrednosti 75.000,00 EUR, v kateri ne živi.

6. Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika ter relativno visok znesek plačila sodne takse je prvo sodišče pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do delne oprostitve plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 2.350,00 EUR, za preostanek sodne takse v višini 1.805,50 EUR pa mu je odobrilo plačilo na 25 obrokov po 72,22 EUR mesečno. Pritožba na eni strani pravilno opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik preživninski zavezanec za plačilo preživnine v višini 227,10 EUR, saj iz predloženih potrdil o višini preživnine za štiri otroke dejansko izhaja, da je preživninski zavezanec za plačilo preživnine v višini 429,21 EUR, vendar pa pritožba na drugi strani spregleda, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnikova neto plača znaša le 883,84 EUR na mesec. Iz predloženih obračunov plač za mesece junij, julij in avgust 2016 izhaja, da tožnikova povprečna mesečna neto plača znaša 1.103,80 EUR mesečno, poleg tega pa, kar izhaja tudi iz njegove izjave o premoženjskem stanju, je tožnik prejemnik pokojnine in nadomestila iz obveznega invalidskega in pokojninskega zavarovanja (šifra 102) v višini 101,92 EUR mesečno. Upoštevajoč takšen znesek mesečnih dohodkov pa tožniku tudi ob odštetju preživnine v višini 429,21 EUR mesečno ter mesečnega obroka v višini 27,22 EUR, ostane več kot je dvakratnik minimalnega dohodka. Ker je za odločitev odločilen dejanski in pravni položaj v času odločanja sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene navedbe, da se je preživnina po izdaji izpodbijanega sklepa povišala.

7. Pravilna je tudi prvostopna odločitev, da je tožnik dolžan plačati takso tako za primarni, kot tudi za prvi, drugi in tretji podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je glede na dejansko in pravno podlago zahtevkov pravilno pravno kvalificiralo drugi, tretji in četrti zahtevek v razmerju do primarno postavljenega zahtevka za podredne zahtevke. Alternativna kumulacija zahtevkov za katero se zavzema tožnik v pritožbi, je namreč dopustna le takrat, kadar je podlaga procesnim zahtevkom alternativna obligacija materialnega prava, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka.