Jedro

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne.

Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen.

Tožnik je imel registrirano dejavnost za preprodajo vozil, teh vozil pa ni nabavil za osebno uporabo in jih ni registriral na svoje ime, ampak jih je takoj prodal svojemu podjetju in tako dosegel spremembo sheme iz splošne v posebno. Posli pridobivanja vozil v Slovenijo so torej navidezno tekli drugače, da je tožnik lahko neupravično pridobil davčno korist.

Izrek

I.Tožbi se ugodi v delu, ki se nanaša na:

-del I.1. točke izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4493/2017-164 (10-510-10,04) z dne 22. 10. 2020, in sicer na znesek davka na dodano vrednost 2.409,00 EUR ter temu ustrezni del pripadajočih obresti, ter na temu ustrezni del II. točke izreka,

-ter se v tem delu odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4493/2017-164 (10-510-10,04) z dne 22. 10. 2020 odpravi in se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II.V ostalem se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leta 2016, 2017, 2018 in 2019 po 22 % stopnji in s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 70.123,48 EUR (tč. I, II izreka). Ugotovil je tudi druge nepravilnosti, tj. sprejemanje gotovine v previsokih zneskih in plačevanje v gotovini v previsokih zneskih (tč. III izreka). Tožnik povračila stroškov ni zahteval, stroški, nastali organu, pa bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve (tč. IV, V izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik nabavljal rabljena vozila in ob njihovi prodaji neupravičeno obračunaval DDV po posebni shemi, kot je določeno v 102. in 103. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tj. od razlike v ceni. Šlo je za nakupe devet avtomobilov od nemškega podjetja A. ter po enega od nemških podjetij B. in C. Vendar pa v primeru teh nabav tožnik ni izpolnjeval pogojev za uporabo posebne sheme, saj jih je nabavil od malega davčnega zavezanca (v primeru prvega omenjenega prodajalca) oz. od obdavčljivega preprodajalca (v primeru drugega in tretjega omenjenega prodajalca), zato bi DDV tožnik ob nadaljnji prodaji moral obračunati po splošni shemi, tj. po stopnji 22 % od celotne prodajne vrednosti. Prav tako pa je tožnik kupil šest avtomobilov od slovenskih fizičnih oseb, ki pa so avtomobile poprej same kupile pri tujih dobaviteljih in so bile po presoji davčnega organa slamnati kupci, ki jih je tožnik uporabil z namenom prehoda s splošne na posebno shemo. Ker je bil v teh primerih dejanski pridobitelj vozil tožnik, bi moral ob njihovi prodaji DDV obračunati po splošni shemi. Nadalje pa je tožnik osebno kot fizična oseba kupil še šest avtomobilov iz drugih držav članic, in sicer z obračunanim DDV po splošni shemi, jih nato prodal svojemu podjetju (N., s.p.) brez obračunanega DDV, nato pa jih kot podjetnik prodal z obračunanim DDV po posebni shemi. Vendar pa so dobavitelji pri prodaji uporabili splošno shemo, zato tožnik ni izpolnjeval pogojev za uporabo posebne sheme. Tožnik namreč vozil ni nabavil kot fizična oseba za lastno uporabo in jih ni registriral na svoje ime, ampak jih je takoj prodal svojemu podjetju ter tako spremenil shemo iz splošne v posebno. Kot fizična oseba lahko tudi zahteva vračilo s strani tujega dobavitelja obračunanega DDV. Poleg vsega navedenega je davčni organ ugotovil še nepravilnosti pri poslovanju z gotovino. Tožnik na ugotovitve iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru ni vložil pripomb, se je pa predhodno pisno seznanil z rezultatom postopka in podal pripombe na pisno seznanitev.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodil in izpodbijano odločbo delno odpravil za odmero, ki se nanaša na vozilo VW Passat, na katerega odpadejo DDV v višini 2.073,77 EUR ter pripadajoče obresti v višini 624,28 EUR. Omenjeno vozilo je tožnik kupil prek podjetja A., vendar ob njegovi prodaji, kot zatrjuje tožnik, še ni bil zavezanec za DDV in posledično davka ni bil dolžan obračunati. Kdaj je tožnik dosegel prag, ko več ni bil oproščen, prvostopenjski organ ni ugotavljal in je dejansko stanje glede tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Ali bi moral tožnik plačati DDV po posebni shemi ali po splošni, pa je odvisno od trenutka, ko bi se moral identificirati za DDV, kar bo moral prvostopenjski organ ugotoviti v ponovnem postopku.

4.V ostalem je bila tožnikova pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Glede ostalih osmih vozil, kupljenih od podjetja A., drugostopenjski organ ugotavlja, da se tožnik ne more sklicevati, da ga je to podjetje zavedlo. Četudi se tožnik upravičeno sklicuje, da ni mogel vedeti, da so bili zadnji lastniki vozil, ki jih je kupil od tega podjetja, pravne osebe (kajti tožnik načeloma ne more poznati poslovanja svojih dobaviteljev, tj. od koga so predhodno kupili vozila), pa je tožnik brez dvoma vedel, da posluje z malim davčnim zavezancem, od katerega je v obdobju dveh let kupil več vozil, kar bi mu moralo vzbuditi jasen dvom, da ne gre za osnovna sredstva tega dobavitelja. Glede vozila, kupljenega od podjetja B., se tožnik ne more sklicevati, da je pravilna druga verzija predloženega računa, saj tega tožnik ne podpre, tega pa tudi ne more narediti s predlogom za zaslišanje direktorja tega podjetja, saj bi tožnik o popravljenem računu moral imeti poštno sporočilo, katerega priloga bi bil popravljeni račun, česar pa tožnik ne predloži. Glede vozil, ki naj bi jih kupile fizične osebe, se pritožbeni organ strinja z ugotovitvami prve stopnje in meni, da je utemeljen očitek, da je bil tožnik organizator pri dobavi teh vozil, kar pomeni, da je vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Glede vozil, ki jih je tožnik kupil kot fizična oseba, drugostopenjski organ prav tako pritrjuje, da je šlo za preprodajo vozil z namenom pridobitve davčne ugodnosti s prehodom s splošne na posebno shemo. Tožnik kot fizična oseba ni imel namena osebne rabe teh vozil, saj jih ni registriral na svoje ime in jih je v kratkem prodal svojemu podjetju. Zato ni razlogov za izvzem teh vozil iz njegove dejavnosti. Ker so posli pridobivanja vozil navidezno tekli drugače in je bila na takšen način spremenjena shema v posebno, je tožnik pridobil neupravičeno davčno korist oz. ni obračunal in plačal celotnega davka od prodaje spornih vozil. Zato mu je bil utemeljeno obračunan DDV po splošni shemi in preračunani stopnji od neto prodajne cene. Je pa tožnik pritožbene ugovore podal še glede enega dodatnega vozila, tj. BMW 320, vendar pa drugostopenjski organ ugotavlja, da z izpodbijano odločbo tožniku glede tega vozila davčna obveznost ni naložena.

5.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je bil pri nakupih od podjetja A. zaveden s strani podajalca, ki je tožniku jamčil, da lahko vozila prodaja na način, da so izpolnjeni pogoji po 103. členu ZDDV-1, tožnik pa, kljub registrirani dejavnosti trgovine z vozili, ni nezmotljiv.

6.Od podjetja B. je tožnik sprva prejel račun, na katerem je bila napačno napisana klavzula za splošno shemo obračuna DDV, a je prodajalec sam ugotovil napako, saj je tožnik vozilo kupil po bruto ceni, zato je podjetje tožniku poslalo popravljen račun s klavzulo "Kein umsatzsteuerausweis paragraph 25 a", ki ga je tožnik kot verodostojnega tudi shranil. Ta novo prejeti račun ni ponaredek, ampak gre za pravilno izpisan račun ki odraža dejansko stanje. Zakaj je bil sprva predložen drugačen račun, tožniku ni znano. Ker je tožnik vozilo torej kupil po bruto ceni, kot izhaja iz popravljenega računa, je bil upravičen do uporabe posebne sheme. Sklepanje davčnega organa, da bi podjetje B. v takšnem primeru poročalo v sistem Vies, je napačno in pavšalno. Zmotno je tudi, da naj tožnik o pošiljanju popravljenega računa ne bi predložil dokazil ter da razlogi za spremembo računa niso bili na strani nemškega podjetja.

7.Glede vozil, ki jih je tožnik kupil od fizičnih oseb, tožnik pojasnjuje, kot sledi. Prvo vozilo je kupil D. D. od nemškega podjetja F.; ta oseba je prišla k tožniku, ko je na portalu Mobile.de našel primeren osebni avtomobil za lastno uporabo, tožnika pa je prosil in pooblastil, da zanj opravi nakup, plača delno kupnino in uredi vso dokumentacijo. Ko je vozilo prispelo v Slovenijo, je bilo ugotovljeno, da je v slabem tehničnem stanju, zato se je E. E. odločil, da ga nemudoma proda dalje. Tožnik je našel kupca G. G., ta pa je vozilo hotel kupiti izključno prek tožnikovega podjetja zaradi enomesečne garancije. Kupnina je bila izročena v celoti prejšnjemu lastniku. Ni torej tožnik tega vozila kupil v Nemčiji, kot izhaja tudi iz zadevnega računa z dne 10. 7. 2016. Drugo vozilo je v Nemčiji kupil I. I. od družbe K., pri čemer si je I. I. sam urejal dokumente in se je sam dogovarjal za nakup, vendar pa ni zmogel pridobiti financiranja, zato mu je tožnik to uredil. Tako je tožnik po dogovoru vozilo odkupil od I. I. in ga takoj prodal L. Leasing z obračunom DDV po posebni shemi. Vozilo je bilo nato dano v uporabo M. M., I. I. partnerki. Toženka za trditve o vključitvi I. I. v verigo ni predložila dokazov, da je podpis na napovedi za odmero DMV dejansko podpis tožnika. Trditve o različnosti podpisov na vprašalniku in na napovedi za odmero DMV pa tudi ne morejo biti podlaga za trditve o vključitvi I. I. v verigo. Četrto vozilo je v Nemčiji od O. kupila P. P., ki je vozilo v Nemčiji tudi sama prevzela, a je pri vožnji proti domu prišlo do okvare motorja zaradi pretrganja jermenice. Zato se je tožnik odpeljal v Nemčijo, avtomobil naložil in ga pripeljal v Slovenijo. Zaradi okvare ga P. P. več ni hotela imeti in ga je takoj začela oglaševati na avto.net, kjer se je še isti dan odzval kupec. Avto je bil v času čakanja na postopek plačila DDV popravljen, kupec pa je zaradi garancije zahteval nakup od podjetja, zato je P. P. avto prodala tožniku, ki ga je naprej prodal S. S. Peto vozilo je v Nemčiji kupila T. T od podjetja V. T. T je vozilo med sredino decembra 2017 in prvimi dnevi januarja 2018 kot lastnica uporabljala na podlagi stalnih preizkusnih tablic, ki ji jih je kot prijateljici dal na razpolago tožnik; a z vozilom ni bila zadovoljna in ga je hotela prodati. Tako ga je od nje kupil tožnik in ga še isti dan prodal naprej Z. Z. Tega avtomobila torej ni v Nemčiji kupil tožnik, ampak ga je tožnik kupil v Sloveniji od prodajalke. Šesto vozilo je v Nemčiji tudi kupila T. T., njegova lastnica je bila v juliju 2018, ter ga tudi uporabljala na podlagi stalnih preizkusnih tablic, ki ji jih je kot prijateljici dal na razpolago tožnik. A tudi s tem avtomobilom ni bila zadovoljna in ga je prodala tožniku, ta pa isti dan A. A. Tudi tega vozila torej ni v Nemčiji kupil tožnik. Tožnik pa podaja še dodatne navedbe v zvezi z avtomobilom BMW 320, ki da ga je na Hrvaškem kupila C. C. od družbe D., nato pa ga je tožnik pridobil v postopku menjave za vozilo, ki ga je sam prodajal, ta BMW pa je nato prodal E. E. Tudi tega vozila torej ni na Hrvaškem kupil tožnik.

8.Glede vozil, ki jih je tožnik sprva kupil kot fizična oseba, navaja, da je štiri vozila najprej v Nemčiji kupil za svoje lastne potrebe kot fizična oseba, in sicer ob plačilu 19 % DDV. Vendar z njimi ni bil zadovoljen in jih je prodal svojemu podjetju, nato pa od tam enega družbi L. Leasing, enega F. F., enega H. H. Zadnjega pa je prodal najprej J. J., ta nato tožnikovemu podjetju, ta pa nato družbi E. Leasing. V teh primerih je tožniku torej rabljeno blago dobavila fizična oseba, ki ni zavezanec; tako je tožnik pravilno uporabil posebno shemo. Davek pa je bil predhodno že plačan v Nemčiji kot državi prodajalca.

9.V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svoje zaslišanje, zaslišanje odgovornih pri nemških prodajalcih avtomobilov ter slovenskih fizičnih in pravnih oseb, prav tako pa se sklicuje na večje število listin.

10.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da so bile v upravnem postopku že zaslišane določene osebe oz. so bile pridobljene njihove izjave, vendar pa so bile nekatere nekompliantne, nekatere so povedale obratno kot trdi tožnik, izjave nekaterih so se izkazale za neresnične. Bistveno pri tem pa je, da fizične osebe vozil niso registrirale na svoje ime, vse postopke glede homologacije in plačila DMV pa je uredil tožnik.

11.Sodišče je v opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega spisa in zaslišalo tožnika, predlog za zaslišanje T. T. pa je tožnik umaknil. Dokazne predloge za zaslišanje odgovornih iz družbe D., d.o.o., C. C. in K. K. ter odgovornih iz podjetja A. je sodišče zavrnilo kot nerelevantne, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne za odločitev.

12.Tožba je delno utemeljena.

13.Uvodoma je treba opredeliti, da je bila izpodbijana odločba izdana tožniku kot samostojnemu podjetniku, tožnik pa je v takšnem svojstvu tudi vložil tožbo v tem upravnem sporu. Na naroku za glavno obravnavo pa je nato dejal, da je s samostojnim podjetništvom prenehal. To izhaja tudi iz sodnega registra. Glede na navedeno se je ta upravni spor nadaljeval in se sedaj na prvi stopnji zaključuje s tožnikom ... kot fizično osebo, saj na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah podjetnik odgovarja za za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Prenehanje opravljanja gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik torej ne pomeni prenehanja stranke upravnega spora, saj tožnik kot fizična oseba še naprej živi in kot takšen še naprej odgovarja za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja njegove gospodarske dejavnosti. Stranki upravnega spora v tej zvezi tudi nista podali nasprotnih stališč.

K I. točki izreka

14.Glede vozila, kupljenega od podjetja B., po ugotovitvah davčnega organa niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne sheme, saj je bilo kupljeno od obdavčljivega preprodajalca. Račun tega podjetja se razlikuje v verziji, predloženi v postopku odmere DMV, in v verziji, ki jo je davčni organ pridobil od tožnikovega računovodstva: v prvem primeru vsebuje klavzulo o splošni shemi obračuna DDV, v drugem pa klavzulo o posebni shemi. Tožnik je trdil, da je šlo v drugem primeru za popravo računa s strani prodajalca. Iz podatkov sistema Vies pa je davčni organ ugotovil, da je nemški prodajalec o tej transakciji poročal, kar pomeni, da dajatve v Nemčiji niso bile obračunane in bi jih moral plačati tožnik ob prodaji vozila v Sloveniji. Če bi bil izstavljen popravljen račun, kot je trdil tožnik, prodajalec svoje dobave ne bi poročal v Vies, pri čemer je tožnik tudi sam predložil prvotni račun, za katerega je naknadno zatrjeval nepravilnost. Dokazni predlog za zaslišanje predstavnikov podjetja B. je organ zavrnil, saj ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi, in zaključil, da je tožnik zavestno v svojo dokumentacijo odložil ponarejen račun, na podlagi katerega je ob nadaljnji prodaji neupravičeno obračunal DDV od razlike v ceni.

15.Tožnik glede te nabave ponavlja navedbe, kot jih je podal že prej v postopku, in vztraja, da druga verzija računa ni ponarejena, ampak se je dobavitelj sprva zmotil. Zakaj je do pomote prišlo, tožniku ni znano in vztraja pri zaslišanju odgovornih podjetja B.

16.Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Prvostopenjski davčni organ je ta predlog zavrnil, češ da to zaslišanje ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi (str. 11 izpodbijane odločbe), drugostopenjski organ pa je zapisal, da bi tožnik v primeru poprave računa, o kateri bi naj izpovedala oseba, predlagana za zaslišanje, moral imeti bodisi kuverto bodisi elektronsko sporočilo dobavitelja. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne.

17.Tožbi je bilo zato v delu, ki izhaja iz I. točke izreka te sodbe, ugoditi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v tem delu izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe), vendar sodišče na to ni vezano in je tožbi ugodilo kot bi bil podan izpodbojni predlog. Posledično je bil za določitev sodišča nepotreben v upravnem sporu podan dokazni predlog za zaslišanje odgovornih podjetja B.

K II. točki izreka

18.Glede preostalega sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbijane odločbe ne osporava v naslednjih delih:

-glede odmerjenega in v plačilo naloženega DDV in pripadajočih obresti (tč. I in II izreka izpodbijane odločbe), ki se nanašajo na vozilo, ki ga je tožnik kupil od prodajalca C., tj. Audi A6 Avant (VIN s končnico 4962), na kar odpade 3.245,90 EUR davka;

-glede odmerjenega in v plačilo naloženega DDV in pripadajočih obresti (tč. I in II izreka izpodbijane odločbe), ki se nanašajo na vozilo, ki ga je kupila fizična oseba L. L., tj. Audi A4 (VIN s končnico 2645), na kar odpade 2.127,69 EUR davka;

-glede odmerjenega in v plačilo naloženega DDV in pripadajočih obresti (tč. I in II izreka izpodbijane odločbe), ki se nanašajo na vozilo, ki ga je sprva kot fizična oseba kupil tožnik, tj. Audi A4 Avant (VIN s končnico 9382), na kar odpade 1.956,56 EUR davka; zato je bil nepotreben dokazni predlog za zaslišanje odgovornih podjetja G., od katerih naj bi bilo kupljeno to vozilo;

-glede odmerjenega in v plačilo naloženega DDV in pripadajočih obresti (tč. I in II izreka izpodbijane odločbe), ki se nanašajo na vozilo, ki ga je sprva kot fizična oseba kupil tožnik, tj. Audi A4 Avant (VIN s končnico 9382), na kar odpade 1.947,54 EUR davka; ter

-glede nepravilnosti, ugotovljenih v tč. III izreka izpodbijane odločbe.

19.Podaja pa tožnik tudi s tožbo navedbe glede vozila BMW 320, ki da ga je na Hrvaškem kupila C. C. od družbe D., v zvezi s čimer je že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi izpostavil, da se tožniku z izpodbijano odločbo ne nalaga obveznosti iz naslova tega avtomobila. Tako so tudi v upravnem sporu nerelevenanti dokazni predlogi za zaslišanje odgovornih iz družbe D., d.o.o. ter C. C. in K. K.

20.V zvezi s preostankom tožbe se je najprej treba ozreti na zakonsko ureditev: v določbah poglavja 4.a) ZDDV-1 je vsebovana Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce, ki predstavlja zakonsko podlago za odločanje v konkretnem primeru. Po 102. členu ZDDV-1, ki sodi v okvir omenjenega poglavja, kot splošno velja, da se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.

21.Tako so v 103. členu določeni pogoji za uporabo te ureditve, in sicer je določeno, da se posebna ureditev uporablja za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena (in s tem tudi rabljenih osebnih vozil), ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec v primeru, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec, b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona, c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva, in d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Ta člen torej določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se pri dobavi lahko uporabi posebna shema, s čimer v bistvu opredeljuje osebe, od katerih obdavčljivi preprodajalec praviloma kupuje; posebno ureditev lahko torej uporabi le zavezanec, ki nabavlja od v tem členu navedenih oseb.

22.Glede devetih oz., po delni ugoditvi tožnikovi pritožbi, osmih vozil, ki jih je tožnik kupil od nemškega dobavitelja A., prodal pa po posebni shemi, davčni organ očita, da je šlo za nakup od malega davčnega zavezanca. Iz predloženih računov tega dobavitelja namreč izhaja zapis na mestu, kjer bi morala biti davčna številka, ki indicira, da gre za malega zavezanca, računi ne vsebujejo klavzule, ki bi se nanašala na DDV, tožnik pa je vedel, da gre za malega zavezanca, saj je v postopku odmere DMV sam opozoril uradno osebo, da gre za takšen primer. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 103. členu ZDDV-1. Drugostopenjski davčni organ še dodaja, da bi mali davčni zavezanec kot dobavitelj po 103. členu ZDDV-1 sicer lahko prišel v poštev, vendar le če bi prodajal svoja osnovna sredstva, česar pa tožnik niti ne zatrjuje.

23.Tožnik v tožbi glede tega dela izpodbijane odločbe le skopo navaja, da je bil s strani podajalca A. zaveden, saj naj bi mu ta jamčil, da lahko tožnik vozila naprej prodaja po posebni shemi. V dokaz svojih navedb se je tožnik skliceval na zaslišanje odgovornih iz podjetja A., kar pa je po presoji sodišča nerelevantno. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji prodaji teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen. Ali in kaj je tožniku podjetje A. zatrjevalo, pa je nerelevantno, glede na neosporavano ugotovitev davčnega organa, da so imeli računi, ki jih je tožnik prejel od tega podjetja, oznako z navedbo, da gre za malega zavezanca. Tožnikova izpovedba na naroku glede vozil, nabavljenih od tega prodajalca, pa je bila tudi nekonsistnetna, saj je sam sprva dejal, da mu je nemški prodajalec ves čas zatrjeval, da je mali zavezanec, na vprašanje pooblaščenca toženke pa je nato odgovoril drugače, in sicer, da je to izvedel šele naknadno. V nadaljevanju pa je še dejal, da je bil prepričan, da klavzula na računih tega dobavitelja pomeni, da sam lahko svoje račune izdaja po posebni shemi. Slednje je povsem novo stališče, ki ga tožnik doslej ni uveljavljal. Zato tej izpovedbi ni mogoče verjeti.

24.Glede vozila, ki ga je tožnik kupil od D. D. ter ga dalje preprodal kupcu G. G., iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dejanski kupec tega vozila v Nemčiji tožnik in ne D. D. D. D. je namreč na vprašanja prvostopenjskega organa odgovoril, da je predmetno vozilo v tujini našel tožnik, D. D. pa je tožniku, ker je v tujini pri dobavitelju ugotovil, da je doma pozabil papirje in žig, naredil prijateljsko uslugo in vozilo kupil na svoje ime, zato tudi ob prodaji tega vozila ni prejel nobene kupnine, ker vozilo ni bilo nabavljeno zanj. Po ugotovitvah prve stopnje je tožnik zato D. D. vključil kot navideznega kupca, da bi se izognil plačilu DDV ob prodaji vozila.

25.Tožnik v tožbi zanika, da bi on vozilo kupil v Nemčiji, ter obratno zatrjuje, da je na portalu Mobile.de D. D. zase našel avtomobil in tožnika prosil, da ga zanj pridobi, nato pa zaradi hib vozila le-tega tudi naprej proda, pri čemer je bila kupnina izročena D. D. Kot dokaz tožnik predlaga zaslišanje G. G. in odgovornih podjetja F.

26.Po presoji sodišča sta bila oba omenjena dokazna predloga nepotrebna, saj v zadevi ni spora o tem, da je G. G. kupil vozilo od tožnika in kakšne so bile okoliščine tega nakupa, prav tako pa ni spora o tem, da je vozilo v Nemčiji od prodajalca F. dejansko nabavil tožnik. Sporno v zadevi je razhajanje med tožnikovimi trditvami in tem, kar je v postopku pojasnil D. D., torej ali je tožnik vozilo v Nemčiji nabavil za D. D. ali svoj račun. Zaslišanja D. D. v upravnem sporu tožnik ni predlagal, tožnikova izpovedba na naroku pa je bila v tej zvezi izredno skopa, in sicer je le vztrajal, da je vozilo poiskal sam D. D., ga v Nemčiji kupil in se je tudi račun glasil nanj. Tožnikova izpovedba pred sodiščem je bila tudi neprepričljiva, saj sam teh informacij ni podal, temveč je do teh odgovorov prišlo šele na podlagi usmerjenih vprašanj, ki jih je tožniku zastavljal njegov pooblaščenec. Zato tožnik s to izpovedbo pa po presoji sodišča ni uspel izpodbiti ugotovitev iz izpodbijane odločbe, ki temeljijo med drugim na nasprotnih izjavah D. D.

27.Glede vozila, ki ga je tožnik kupil od I. I. ter ga dalje prodal L. Leasing, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dejanski kupec tega vozila v Nemčiji tožnik in ne I. I. Tožnik je namreč to vozilo prodal lizinški hiši z računom z dne 3. 2. 2017, kar je prej, kot je vozilo po pogodbi z dne 4. 2. 2017 kupil od I. I., pri čemer I. I., ki je vozilo kupil po računu z dne 25. 1. 2017, v vmesnem času vozila sploh ni registriral na svoje ime. Tožnik tega datumskega razhajanja ni pojasnil, davčni organ pa zaključuje, da je tožnik z dokumentacijo vozila razpolagal prej, kot je vozilo uradno kupil od I. I., kar potrjuje, da je bil dejanski kupec vozila v Nemčiji tožnik, I. I. pa vključil kot navideznega kupca, da bi se izognil plačilu DDV ob prodaji vozila. Drugostopenjski organ glede navedb tožnika, da je prek L. Leasing vozilo v lizing vzela zunajzakonska partnerka I. I., M. M., dodaja, da je to nelogično - zakaj bi sicer I. I. vozilo v Nemčiji kupil za 18.950 EUR, nato pa bi ga ona vzela na lizing, pri čemer bi ga tožnik lizinški hiši prodal za 22.800 EUR.

28.Tožnik šele v tožbi pojasnjuje, da I. I. ni zmogel pridobiti financiranja, zato mu je tožnik to uredil ter vozilo odkupil od I. I. in ga takoj prodal L. Leasing z obračunom DDV po posebni shemi, ko ga je prevzela M. M. V dokaz svojih navedb se sklicuje na zaslišanje odgovornih pri L. Leasing in odgovornih pri nemškem prodajalcu K.

29.Po presoji sodišča sta ta dva dokazna predloga nepotrebna, ker tudi v tem primeru niso sporne podrobnosti nakupa povozila od K. niti prodaje vozila družbi L. Leasing, ampak je med strankama sporno, ali je I. I. vozilo resnično kupil za svoj račun. Zaslišanja I. I. v upravnem sporu tožnik ni predlagal, tožnikovi izpovedbi pa sodišče ne verjame, ker je bila tudi v tem primeru izredno skopa in je tožnik le ponovil, da je I. I. tisti, ki je kontaktiral tožnika, v Nemčiji pa se je vse dogovarjal sam I. I. Ni pa tožnik v svoji izpovedbi odpravil nobenih od nejasnosti, ki jih je ugotovil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tako ni razjasnil niti, kako je lahko sam tožnik vozilo prodal lizinški hiši prej kot ga je kupil od I. I., prav tako ni pojasnil ekonomske nelogičnosti, zakaj bi I. I. partnerka vozilo vzela v lizing po precej višji ceni, kot jo je plačal I. I. v Nemčiji. Tožnikovi izpovedbi tako tudi v tem primeru ni mogoče verjeti.

30.Glede vozila, ki ga je tožnik kupil od svoje matere, P. R. ter ga dalje preprodal kupcu S. Š., iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dejanski kupec tega vozila v Nemčiji tožnik in ne njegova mati. Informacije, ki jih je davčnemu organu podala tožnikova mati, po presoji organa namreč niso resnične. Dejala je, da je vozilo prevzela v Nemčiji in ga plačala z gotovino, kar ne drži, ker bila 14. 1. 2019 po evidencah njenega delodajalca prisotna na delu, zato tedaj ni mogla sama po vozilo v Nemčijo. Prav tako ne držijo pojasnila o plačilu v gotovini, ker je bila kupnina dobavitelju plačana na bančni račun, kar pa se ne ujema s podatki z bančnega računa tožnikove matere. P. P. vozila tudi nikoli ni registrirala na svoje ime, temveč ga je takoj po odmeri DMV prodala tožniku, ta pa še isti dan S. S. Po ugotovitvah prve stopnje je tožnik zato svojo mati vključil kot navideznega kupca, da bi se izognil plačilu DDV ob prodaji vozila.

31.Tožnik navaja, da je njegova mati vozilo v Nemčiji pri prodajalcu sama prevzela, a je pri vožnji proti domu prišlo do okvare motorja in ga zato P. P. več ni hotela imeti, zato ga je prodala (prek tožnika). Tožnik predlaga zaslišanje S. S. in odgovornih podjetja O.

32.Po presoji sodišča sta tudi ta dva dokazna predloga nepotrebna, ker tudi v tem primeru niso sporne podrobnosti nakupa povozila od O. niti prodaje vozila S. S., ampak je med strankama sporno, ali je tožnikova mati vozilo resnično kupila za svoj račun. Zaslišanja svoje matere v upravnem sporu tožnik ni predlagal, tožnikovi izpovedbi pa sodišče ne verjame, ker je bila zaradi svoje rudimentarnosti tudi v tem primeru povsem neprepričljiva. Tožnik je namreč le ponovil, da je bila kupec P. P., ki pa je doživela ob povratku domov okvaro, tožnik pa ji je našel drugega kupca ter nato vozilo kupil od nje. Tudi v tem primeru tožnik ni izpodbil ugotovitev davčnega organa, da dokazi ne pričajo o tem, da je P. P. avto prevzela v Nemčiji, temveč govorijo, da je bila tedaj prisotna na delu v Sloveniji. Po presoji sodišča je prav tako zelo nekredibilno, da naj bi bila tudi P. P. naletela na vozilo, ki je imelo hibe in nato več z njim ni bila zadovoljna, saj je ta zgodba preveč podobna tisti, ki jo je tožnik zagovarjal v primeru nakupa vozila od D. D.

33.Glede vozil, ki ju je tožnik kupil od T. T. ter ju je dalje preprodal kupcema Z. Z. in A. A., iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dejanski kupec teh vozila v Nemčiji tožnik in ne T. T. T. T. namreč, kljub poizkusom davčnega organa, ni hotela podpisati zapisnika o ustni izjavi, ki jo je podala, zato je to izjavo davčni organ štel za neverodostojno (glede prvega vozila je tudi sicer dejala le, da se ne spominja kaj dosti, glede drugega pa, da ga je kupila, ker ga je hotela malo preizkusiti, ni pa se spominjala, če in kako je šla ponj), tožnik pa je sam izpovedal, da je po nasvetu prijatelja v prodajno verigo vključil T. T., ker ga je prijatelj opozoril, da sam sebi vozil ne more prodajati. Po ugotovitvah prve stopnje je tožnik zato T. T. vključil kot navideznega kupca, da bi se izognil plačilu DDV ob prodaji vozila.

34.Tožnik v tožbi zanika, da bi vozili v Nemčiji kupil on, navaja, da ju je kupila T. T., ki pa z njima ni bila zadovoljna, zato ju je tožnik prodal dalje. Kot dokaz tožnik predlaga zaslišanje T. T., Z. Z. in A. A. ter odgovornih iz podjetij V. in H.

35.Po presoji sodišča so zaslišanja Z. Z. in A. A. ter odgovornih iz podjetij V in H nepotrebna, saj v zadevi ni spora o tem, da sta oba končna kupca vozili kupila od tožnika in kakšne so bile okoliščine tega nakupa, prav tako pa ni spora o tem, da je vozili od obeh nemških prodajalcev kupila T. T. Sporno v zadevi je, ali je T. T. vozili v Nemčiji nabavila zase. Predlog za zaslišanje T. T. je tožnik umaknil, tožnikovi izpovedbi pa sodišče ne verjame, ker se glede prvega vozila drugega kot to, da je bila dejanski kupec vozila T. T., ni spominjal, glede drugega od teh dveh vozil pa je tudi le ponovil, da ga je kupila T. T., nato pa tožnik od nje, ki ga je nato tudi prodal končnemu kupcu. Takšna izpovedba po presoji sodišča ne ovrže ugotovitev iz izpodbijane odločbe, zlasti ker je tedaj tožnik sam pojasnil, da je T. T. v verigo vključil namenoma, češ da vozil ne more prodajati sam sebi. Po presoji sodišča je tudi skrajno neverjeten scenarij, ki ga tožnik opisuje v tožbi, da bi T. T. kar z dvema vozilo ne bila zadovoljna, in to tako zelo, da ju je takorekoč nemudoma prodala dalje.

36.Glede štirih vozil, ki jih je tožnik kot samostojni podjetnik kupil od samega sebe kot fizične osebe, potem ko jih je poprej nabavil v Nemčiji, ter jih naprej prodal L. Leasing, F. F., H. H. ter J. J. oz., v končni instanci, E. Leasing, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dejanski kupec teh vozila v Nemčiji tožnik kot podjetnik. Tožnik je imel namreč registrirano dejavnost za preprodajo vozil, teh vozil pa ni nabavil za osebno uporabo in jih ni registriral na svoje ime, ampak jih je takoj prodal svojemu podjetju in tako dosegel spremembo sheme iz splošne v posebno. Tožnik je prav tako sam dejal, da ga je prijatelj opozoril, da sam sebi vozil ne more prodajati. Tudi po ugotovitvah druge stopnje prodaja teh vozil spada v okvir tožnikove podjetniške gospodarske dejavnosti, pri čemer se na to, da bi bila vozila namenjena zanj osebno, niti ni skliceval niti ni imel takega namena, saj jih ni registriral nase in jih je v kratkem prodal svojemu podjetju zato ni razlogov za njihov izvzem iz njegove dejavnosti. Posli pridobivanja vozil v Slovenijo so torej navidezno tekli drugače, da je tožnik lahko neupravičeno pridobil davčno korist.

37.Tožnik v tožbi navaja, da je vozila kupil kot fizična oseba za svoje lastne potrebe, a z njimi ni bil zadovoljen, zato jih je prodal svojemu podjetju in nato dalje. Tožniku je torej blago dobavila fizična oseba, ki ni zavezanec. V dokaz svojih navedb se sklicuje na zaslišanje odgovornih iz L. Leasing in E. Leasing ter odgovornih iz podjetij I., J. in M.

38.Po presoji sodišča so predlagana zaslišanja nepotrebna, saj v zadevi ni spora o nakupu teh vozil s strani končnih kupcev, prav tako pa ni spora o tem, da so bila vozila v Nemčiji prodana tožniku kot fizični osebi. Sporno v zadevi je, ali jih je tožnik, ki jih je nabavil kot fizična oseba, nabavil zase v svojem privatnem svojstvu ali za svoje podjetje. Tožnikovi izpovedbi tudi v tem primeru ni mogoče verjeti, saj je tožnik zaslišan pred sodiščem dejal le, da je vozila kupil kot fizična oseba za lastno uporabo, pri čemer se ni spomnil, ali jih je dalje prodal kot fizična oseba ali kot podjetnik. O bistvenem torej ni vedel izpovedati. Prav tako se tudi v teh štirih primerih sodišču zdi tožbena navedba, da je bil tožnik z vsemi štirimi vozili nezadovoljen, neživljenjska in nekredibilna zlasti upoštevaje, da naj bi bili z vozili do takšne mere, da so jih hoteli takoj prodati dalje, nezadovoljni tudi predhodno omenjeni kupci D. D., P. P. in T. T.

39.V preostalem je bilo torej treba tožnikovo tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, sodišče pa prav tako ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost).

K III. točki izreka

40.Glede na (delno) ugoditev tožbi je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščeni odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR, s pripadki. Kar tožnik zahteva stroškov več ali drugače, ni utemeljeno in se zavrne.

-------------------------------

1Prim. Kerševan, dr. Erik, Dokazni predlogi v splošnem in posebnih upravnih postopkih, Podjetje in delo, 2017, št. 6-7, str. 1012, GV Založba.

2Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.

3Povzeto po komentarju k 103. členu v Vraničar in Beč, Zakon o davku na dodano vrednost s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 705.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 102, 103

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.