Jedro

Ker obračunski stroški, ki so upoštevani v Programu opremljanja, ki je bil podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavanem primeru, ne vključujejo tudi stroškov obravnavane investicije v komunalno opremo, ni mogoče reči, da je bil komunalni prispevek odmerjen za komunalno opremo, ki sta jo tožnika zgradila sama.

Javna razsvetljava sicer v 71. členu ZPNačrt ni izrecno navedena kot komunalna oprema, brez dvoma pa je del komunalne infrastrukture občinskih javnih površin, saj je namenjena osvetljevanju občinskih cest in javnih površin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožnikoma kot investitorjema odmerila komunalni prispevek v višini ... EUR in naložila, da ga morata poravnati v 45 dneh od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika zavezanca za plačilo komunalnega prispevka na podlagi 79., 80. in 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in se sklicuje na „Pogodbo o zagotovitvi pogojev, ki izhajajo iz Sklepa št. 032-10/2006-45 in drugih pogojev za zagotovitev komunalne opreme za območje morfološke enote Zalog ND ZG S3“, s sklenitvijo katere naj bi se investitorji oziroma lastniki zemljišč morfološke enote Zalog pri Cerkljah ND ZG S3 zavedali obveznosti do občine iz naslova komunalnega prispevka za gradnjo objektov znotraj navedenega območja. Pojasnjuje, da je komunalni prispevek za gradnjo stanovanjske hiše v aglomeraciji izračunan na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerklje na Gorenjskem (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/08 in 4/08 – v nadaljevanju Program opremljanja) in po projektu PGD št. 11/10, december 2010. Pritožbeni organ je pritožbo tožnikov zavrnil s pojasnilom, da so njuna vlaganja v gradnjo komunalne infrastrukture znotraj območja ND ZG S3 upoštevana v celoti, niso pa upoštevana vlaganja v izgradnjo komunalne infrastrukture izven območja urejanja ND ZG S3 v naselju Zalog pri Cerkljah. Investicije v izgradnjo komunalne infrastrukture v navedenem naselju naj bi bile izključno občinske, kar naj bi izhajalo iz Programa opremljanja.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. V tožbi navajata, da komunalni prispevek ni bil odmerjen na ustrezni podlagi glede na enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt in da ima obrazložitev take pomanjkljivosti, ki pomenijo bistveno kršitev pravil postopka. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih iz leta 2004 naj ne bi bil usklajen z določbami ZPNačrt. Toženka naj bi pri izračunu komunalnega prispevka nepravilno upoštevala tudi stroške javne razsvetljave, ni pa upoštevala materialnih in finančnih vlaganj tožnikov v izgradnjo komunalne infrastrukture. Navajata, da so investitorji bodočih objektov sami in na lastne stroške zgradili meteorno kanalizacijo, fekalno kanalizacijo, vodovodno in elektro omrežje ter makadamsko cesto, vključno s potrebnimi cestnimi objekti (most). V celoti naj bi financirali izdelavo projektov za izdelavo komunalne infrastrukture; finančno pa naj bi pokrili tudi sanacijo vodotoka oziroma izvršene ukrepe za odpravo poplavne ogroženosti obravnavanega območja. Celotni stroški tožnikov naj bi presegali 22.800,00 EUR. Drugostopenjskemu organu očitata, da se ni opredelil do bistvenih pritožbenih navedb, neresnična pa naj bi bila trditev, da se tožnika nista odzvala na informativni izračun komunalnega prispevka. Pogodbo, na katero se sklicuje toženka, naj bi podpisala pooblaščenka, ne da bi za podpis te pogodbe imela ustrezno pooblastilo; poleg tega pa naj ta pogodba ne bi bila skladna z določbami 78. člena ZPNačrt, ki ureja pogodbo o opremljanju. Sodišču predlagata, naj opravi glavno obravnavo in zasliši stranke, referenta, ki je postopek vodil, pa kot pričo. Predlagata tudi vpogled v nekatere listine, ki so v upravnem spisu in postavitev izvedenca urbanistično-gradbene stroke ter ogled na kraju.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje opredelitev komunalne opreme in obračun komunalnega prispevka. Navaja, da gre za območje kompleksne pozidave, za katero naj bi se sprejel Program opremljanja, ki je bil septembra 2008 kot osnutek izdelan po naročilu A.A. Pojasnjuje, da je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala Program opremljanja za območje morfološke enote Zalog pri Cerkljah in ne za območje kompleksne zazidave ND ZG S3. Navaja, da ji strošek opremljanja v tej morfološki enoti ni znan, zato tudi ni bil vključen v Program opremljanja, ki je bil sprejet dve leti pred sklenitvijo Pogodbe o zagotavljanju pogojev z dne 12. 7. 2010. Tožnika v pripravljalnih vlogah (vloženih 26. 8. 2011 in 15. 11. 2011) navajata, da je nerazumna zahteva tožene stranke, da tožnika stroške opremljanja plačata dvakrat, enkrat izvajalcem komunalne opreme in drugič toženi stranki kot komunalni prispevek. Toženka naj bi neupravičeno zavrnila sklenitev pogodbe o opremljanju stanovanjske soseske. Na vodovodno omrežje, ki so ga zgradili investitorji objektov v soseski, naj bi se priključevali tudi objekti izven te soseske (kot dokaz v zvezi s tem predlaga dopis Komunale Kranj z dne 26. 7. 2011); infrastrukturne objekte pa so že ali pa bodo morali prenesti v last lokalne skupnosti. Vprašljiv naj bi bil tudi obračun stroškov za kanalizacijo, saj kanalizacijsko omrežje ne obstaja.

Toženka v svoji pripravljalni vlogi pojasnjuje, da so komunalno ureditev znotraj območja kompleksne zazidave ND ZG S3 zagotovili lastniki sami in da je komunalna infrastruktura v njihovi lasti, da pa obstaja dolžnost plačila komunalnega prispevka, ki zajema stroške opremljanja izven območja kompleksne zazidave. Zavrača tožbeni ugovor glede upoštevanja stroška javne razsvetljave, saj je ta izven navedenega območja v lasti tožene stranke in je zato tudi upravičena ta strošek vključiti v program opremljanja.

Tožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji – v nadaljevanju ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe. Glede na navedeno se torej v obračunsko območje uvrsti tako komunalna oprema, ki se lahko uporablja le tako, da se stavbno zemljišče oz. objekt na njem nanjo priključi (npr. vodovod, kanalizacija) kot tudi komunalna oprema, ki jo lahko zavezanec uporablja brez posebne izvedbe priključkov (npr. javno razsvetljavo, javne površine). Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

ZPNačrt v 78. členu omogoča tudi dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, vendar se v tem primeru glede na določbo četrtega odstavka istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme s tem, ko nosi stroške izgradnje komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, je pa dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če se obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo sam investira. Navedeno pomeni, da občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, da pa so investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za drugo komunalno opremo istega obračunskega območja. Obveznost plačila komunalnega prispevka je torej določena z zakonom. Zato je sklicevanje toženke na pogodbo, s katero naj bi se tožnika po pooblaščenki zavezala plačati komunalni prispevek, neupoštevno. Iz enakega razloga na odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori glede neustreznosti pooblastila pooblaščenke, ki je to pogodbo v imenu investitorjev podpisala.

V obravnavanem primeru je toženka komunalni prispevek odmerila za stavbno zemljišče, ki se po Programu opremljanja nahaja v obračunskem območju Zalog pri Cerkljah. Med strankami pa ni sporno, da komunalno opremo morfološke enote ND ZG S3 v tem obračunskem območju financirajo investitorji objektov v tej morfološki enoti, med katerimi sta tudi tožnika, in ne občina. Sporno je, ali so ta vlaganja tožnikov upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka.

Iz odločbe prvostopenjskega organa sicer ni razvidno, ali je bil komunalni prispevek tožnikoma odmerjen tudi za komunalno opremo v območju ND ZG S3, je pa organ druge stopnje to pomanjkljivost odpravil in obrazložitev dopolnil (za kar ima pooblastilo v tretjem odstavku 248. člena ZUP) s pojasnilom, da se komunalni prispevek, ki ga je občina odmerila tožnikoma, nanaša na komunalno opremo v naselju Zalog pri Cerkljah, ki jo je zgradila toženka in ne tožnika, ter da to izhaja iz Programa opremljanja, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka.

Neutemeljen je torej očitek tožnikov, da se pritožbeni organ ni opredelil do bistvenih pritožbenih navedb in trditev. Glede na pojasnila organa druge stopnje pa je po presoji sodišča bistveno vprašanje, ali so stroški investicije v komunalno opremo za enoto ND ZD S3 upoštevani v obračunskih stroških, na podlagi katerih je bila v Programu o opremljanju določena cena na enoto mere (kvadratnega metra stavbnega zemljišča in kvadratnega metra neto tlorisne površine objekta) za aglomeracijo Zalog pri Cerkljah. To pomeni, da je moralo sodišče preizkusiti trditev toženke, da odmerjeni komunalni prispevek ni odmerjen z upoštevanjem obračunskih stroškov, ki bi zajemali investicijo v komunalno opremo, izgradnjo katere investirata tožnika.

Toženka se torej sklicuje na Program opremljanja, ta pa v 4. členu določa, da je obračunski strošek komunalnega prispevka vsota nadomestitvenih stroškov obstoječe komunalne opreme in obračunskih stroškov investicij v komunalno opremo iz načrta razvojnih programov, po posamezni vrsti komunalne opreme, za tekoče leto in za naslednje leto. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da obravnavane komunalne opreme na območju ND ZD S3 v času, ko je navedeni Program opremljanja stopil v veljavo, še ni bilo, tudi ni mogoče, da bi bila ta komunalna oprema upoštevana v obračunskem strošku kot del nadomestitvenih stroškov. V Prilogi 4 Programa opremljanja so sicer navedeni tudi obračunski stroški investicij v komunalno opremo, vendar med njimi ni stroškov, ki bi se nanašali na izgradnjo katerekoli vrste komunalne opreme na območju ND ZG S3 Zalog pri Cerkljah. Na naselje Zalog se nanašata le dve investiciji povezovalne infrastrukture kanalizacije v letu 2008 (Pšata – Poženik – Šmartno – Zalog (projekt, izvedba) _ PP 1535 in Kanalizacija projekt Zalog Klanec _PP1536). To pomeni, da med obračunskimi stroški, ki so bili podlaga za odmero komunalnega prispevka tožnikoma, ni stroškov investicije v komunalno opremo, ki sta jo oziroma jo gradita tožnika sama. Program opremljanja torej ne vsebuje stroškov komunalne opreme, zgrajene na območju ND ZG S3. Zato tudi preračun stroškov na enoto mere (Prilogi 5 in 6), tj. cena opremljanja kvadratnega metra stavbnega zemljišča in cena opremljanja kvadratnega metra neto tlorisne površine, ne vsebuje stroškov investicije v komunalno opremo območja ND ZG S3. Tožbeni očitek, da se jima z odmero komunalnega prispevka nalaga plačilo stroškov iste komunalne opreme dvakrat, je torej neutemeljen.

Ker tožnika vlaganj, razen vlaganj na območju ND ZG S3, v komunalno opremo v naselju Zalog pri Cerkljah ne zatrjujeta, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala biti njuna vlaganja upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka. Drugače povedano, vlaganja v komunalno opremo območja ND ZG S3 bi morala biti pri odmeri komunalnega prispevka upoštevana, če bi bili investicijski stroški komunalne opreme območja ND ZG S3 tudi del obračunskih stroškov. V tem primeru bi bil izračunani komunalni prispevek seveda višji, ker bi bila tudi cena, preračunana na enoto, višja prav zaradi upoštevanja teh investicij. Od tega višjega komunalnega prispevka pa bi potem tožnika lahko uveljavljala zmanjšanje na račun svojih vlaganj. Ker pa, kot je bilo že povedano, obračunski stroški, ki so upoštevani v Programu opremljanja, ki je bil podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavanem primeru, ne vključujejo tudi stroškov obravnavane investicije v komunalno opremo, ni mogoče reči, da je bil komunalni prispevek odmerjen za komunalno opremo, ki sta jo tožnika zgradila sama. Zato v obravnavanem primeru niti ni odločilno, ali je pogodba, ki so jo investitorji podpisali s toženko, pogodba o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt ali ne.

Neutemeljen je tudi očitek tožnikov, da je toženka pri odmeri komunalnega prispevka nepravilno upoštevala stroške javne razsvetljave. Javna razsvetljava sicer v 71. členu ZPNačrt ni izrecno navedena kot komunalna oprema, brez dvoma pa je del komunalne infrastrukture občinskih javnih površin, saj je namenjena osvetljevanju občinskih cest in javnih površin. Cestna razsvetljava je namreč del javne ceste in jo kot tako predvideva tudi 59. člen Pravilnika o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/05 in naslednji). Sedaj veljavni Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10) v 8. členu cestno razsvetljavo celo izrecno določa kot sestavni del javne ceste. Ali je strošek javne razsvetljave vključen v obračunske stroške cest ali je prikazan posebej, na njegovo višino ne vpliva, s tem pa tudi ne na višino odmere komunalnega prispevka. Iz Priloge 3 Programa opremljanja je razvidno, da se nadomestitveni stroški na območju občine nanašajo na osvetljevanje javnih površin, ulic in cest in da je v občinskem upravljanju sistem javne razsvetljave ob lokalnih in regionalnih cestah. Da se v obravnavanem primeru obračunski stroški za javno razsvetljavo ne bi nanašali na javno razsvetljavo prometne infrastrukture znotraj aglomeracije Zalog pri Cerkljah, pa tožnika ne navajata.

Po navedenem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je toženka komunalni prispevek odmerila brez ustreznih podlag, saj je komunalni prispevek odmerila le za komunalno opremo, na katero se nanaša Program opremljanja. Ker v obravnavani zadevi podlaga za odmero komunalnega prispevka niso prostorsko ureditveni pogoji, pa je tožbeni očitek o neusklajenosti prostorskega akta z določbami ZPNačrt neupošteven.

Navedb tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2011 o vprašanju upravičenosti upoštevanja obračunskih stroškov za kanalizacijo in o priključevanju objektov izven soseske ND ZG S3 na vodovodno omrežje, sodišče ni moglo upoštevati, ker gre za dejstva in razloge, ki jih tožnika v tožbi nista navajala. Dopolnjevanje tožbenih razlogov v upravnem sporu ni mogoče, saj Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 28. člena določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe. S potekom tega prekluzivnega roka tožnik izgubi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb. Določbe ZUS-1 sicer omogočajo navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih tožnik ni mogel navajati oziroma predložiti v postopku izdaje upravnega akta, vendar to možnost 52. člen ZUS-1 omejuje na tožbo, ne pa na kasnejše pripravljalne vloge. To pomeni, da med postopkom novih dejstev in dokazov stranke praviloma ne morejo navajati, če že, pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti v postopku izdaje izpodbijanega akta ali ob vložitvi tožbe, ki jo je treba vložiti v zakonsko predpisanem roku.

Po navedenem ne gre za to, da bi bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje napačno ali nepopolno ugotovljeno, temveč za zmotno prepričanje tožnikov, da so pri odmeri komunalnega prispevka upoštevani tudi stroški investicije v komunalno opremo, ki sta jo sama financirala. Ker je bilo že na podlagi obrazložitve drugostopenjske odločbe in vsebine Programa o opremljanju mogoče ugotoviti, da se odmera nanaša le na stroške druge komunalne opreme znotraj obračunskega območja Zalog pri Cerkljah, vlaganj v to drugo komunalno opremo pa tožnika nista uveljavljala, sodišče tudi ni sledilo dokaznim predlogom tožnikov in je lahko na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.