Jedro

Za zemljišče, ki ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ni podlage za vračanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 178/2001-10 z dne 8.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.2000. Z njo je ta odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 17.10.2000 (1. točka izreka); Upravni enoti R. naložila, da odloči še o zahtevku za denacionalizacijo zemljišča s parcelno številko 336/3 k.o. Ž., o kateri še ni bilo odločeno (2. točka izreka); in zahtevo tožnika za denacionalizacijo stavbnih zemljišč s parc. št. 305/1, 305/3, 294/4, 290/45 vse k.o. Ž., zavrnila (3. točka izreka). Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 336/1, 336/2, 294/4 in parc. št. 290/45 ter parc. št. 305/3 vse k.o. Ž., zavrne.

Tožena stranka je odločitev utemeljila s tem, da je tožnik zahteval denacionalizacijo stavbnih zemljišč s parc. št. v k.o. Ž. in sicer 12, 13/1, 14/1, 15, 336/1, 336/2, 336/3, 305/1, 305/3, del 294/4 in del 290/45. Kot izhaja iz podatkov spisa je bilo o tej zahtevi že pravnomočno odločeno (odločba tožene stranke z dne 27.9.1999) in sicer je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 12, 13/1, 14/1, 15/ 336/1 in 336/2, z isto odločbo pa je bilo odločanje o parc. št. 305/3 vrnjeno v ponoven postopek prvostopnemu organu.

Nerešen je ostal zahtevek v delu, ki se nanaša na parc. št. 290/45 in 294/4. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ ponovno odločal o denacionalizaciji zemljišč parc. št. 336/1 in 336/2. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj v istem predmetu ni mogoče dvakrat odločati. Prvostopni organ v zadevi tudi ni v celoti odločil. Tožnik je zahteval denacionalizacijo tudi parcel 336/3 in 305/1. Iz prvostopne odločbe izhaja, da gre za končno odločbo, s katero je v celoti odločeno o predmetu zadeve, prvostopni organ pa v njej ni navedel, da bo o preostalem delu zahtevka odločil z novo odločbo. Zato je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o zadevi. Odločila je o denacionalizaciji tistih parcel, o katerih še ni bilo odločeno v ponovljenem postopku na prvi stopnji. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v posebnem ugotovitvenem postopku je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 305/1, 305/3, 294/4 in 290/45. Ugotovila je, da sta bili prvi dve parceli podržavljeni na podlagi Odloka o določitvi zemljišč, ki so namenjena za stanovanjsko komunalno kompleksno graditev na J. na B. (Uradni vestnik G. 33 - 333/78). Izdan je bil na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni SRS, št. 19/76). Zakon in odlok nista predpisa iz 3. člena ZDen, niti nista bila izdana v časovnem okviru iz 4. člena ZDen. Parceli tudi nista bili podržavljeni z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tudi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo delov parc. št. 294/4 in 290/45, ki sta bili odpisani na podlagi naznanilnega lista pristojne geodetske uprave z dne 3.5.1976. Do zmanjšanja površine ni prišlo na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, niti na način iz 4. člena ZDen. Prvostopni organ je štel, da je bilo podržavljenje delov navedenih parcel izvedeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, vendar takšno stališče po mnenju tožene stranke ni pravilno. Naznanilni list pristojne geodetske uprave, na podlagi katerega je bil odpisan del parcelnih številk 294/4 in 290/45, je bil namreč pravni naslov, ki je temeljil na Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1930. Ta predpis je do uveljavitve novih predpisov ostal v uporabi kot pravno pravilo. Glede parc. št. 336/3 k.o. Ž. je tožena stranka ugotovila, da v spisni dokumentaciji ni podlage za odločitev o vrnitvi tega zemljišča. Zato je naložila prvostopnemu organu, naj odloči še o zahtevku za denacionalizacijo tega zemljišča, potem, ko bo pridobil dokazila in listine po 62. členu ZDen.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne razloge. S temi razlogi se sodišče prve stopnje strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu).

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja ugoditev denacionalizacijskemu zahtevku. Navaja, da so bili kršeni ustava, zakoni in Evropska konvencija o človekovih pravicah.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine iz predloženih spisov ter ob upoštevanju določb Zakona o denacionalizaciji in določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka o zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Zato sta pravilna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in tudi odločitev o zavrnitvi tožnikove tožbe proti odločbi tožene stranke, s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, po kateri sodišče prve stopnje takšno odločitev sprejme, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je že tožena stranka, kot pritožbeni organ, sama odločila o parcelah 336/1 in 336/2, v ponovljenem postopku (glede neke druge parcele), organ prve stopnje ne more pri ponovnem odločanju o drugi parceli, ponovno odločati še o navedenih parcelah. Gre za bistveno kršitev pravil postopka. Za parcele, ki so bile podržavljene na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen in za parcele, ki naj bi se po površini zmanjšale pri zemljiškoknjižnih vpisih, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v določbah ZDen, ni podlage za vračanje. Pritožba, v katerih tožnik konkretno niti ne izpodbija dejstev in okoliščin, na katerih temeljita odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, ampak se pavšalno sklicuje na ustavo, zakone in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zato ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.