Jedro

Tožnici sta zatrjevali svoje prikrajšanje pri preživljanju le zaradi podpore, ki jima jo je pokojni zagotavljal iz svojih zaslužkov pri delodajalcu. Ker je sodišče ugotovilo, da bi usahnila z izbrisom delodajalca iz sodnega registra, ko bi pokojni izgubil zaposlitev, je tožbeni zahtevek za plačevanje rente po tem obdobju pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilna sodba.

II. Tožeča in tretje tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o v tem postopku še spornem odškodninskem zahtevku za škodo zaradi izgubljenega preživljanja (za vsako od tožnic po 7.967,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za čas od dneva škodnega dogodka (smrti moža in očeta tožnic) do vložitve tožbe (21. 8. 1997 do 21. 8. 2000) ter za bodočo škodo iz tega naslova s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe naprej. Toženim strankam je naložilo v plačilo po 4.093,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 naprej za vsako tožnico (točka I. Izreka), ter za bodočo škodo posamezne v točki II. izreka specificirane zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za čas od septembra 2000 do februarja 2006. V presežku je tožbeni zahtevek glede glavnic in zamudnih obrestmi zavrnilo (dopolnilna sodba). O pravdnih stroških je odločilo v točkah III. do VII. sodbe.

Zoper sodbo in dopolnilno sodbo vlagata pritožbi tožeči stranki. Izpodbijata ju v zavrnilnem delu za plačevanje rente od aprila 2006 naprej do 1. 6. 2008 oziroma do prenehanja obveznosti in v stroškovnem delu. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev (prav: spremembo) in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzemata za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naložitev plačila pravdnih stroškov tožeče stranke v nerazdelno plačilo toženim strankam. Zmotno je stališče sodišča, da nista podali trditev, kako in s kakšnimi dohodki bi ju preživljal pokojni mož in oče od 7. 3. 2006, ko je izgubil zaposlitev. Ne glede na to bi ju bil dolžan preživljati po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Obstajala bi njegova preživninska obveznost do obeh tožnic. Kako bi ju izvajal, ni stvar navedb tožeče stranke. Tožbenemu zahtevku bi bilo treba v celoti ugoditi. Sodišče je prezrlo, da so tožene stranke solidarno odgovorne za smrt pokojnega. Breme preživljanja obeh tožnic se je zato preneslo na vse tožene stranke. Če je ena prenehala obstajati, drugi dve nista razbremenjeni bremena preživljanja tožnic. Sodišče bi ga moralo naprtiti preostalima toženkama. Napačna je ugotovitev o 72 % uspehu tožnic v pravdi. Po temelju sta uspeli 100 %, prav tako v celoti z odškodninskim, verzijskim in rentnim zahtevkom. Nemoralno je naprtiti stroške mladoletni tožnici, ki se bori za svoje preživljanje.

Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo tretja tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sodišču očita, da v ponovljenem postopku ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, ker ni ugotavljalo in upoštevalo dohodkov tožnic iz kmetijskih dejavnosti. Njuno dejansko prikrajšanje je ugotovljeno in o njem odločeno napačno glede na drugi odstavek 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Tretja tožena stranka je v postopku na prvi stopnji poudarjala, da tožnici zaradi ustvarjanja svojega dohodka na kmetiji nista v ničemer prikrajšani. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti.

Na vročene pritožbe je odgovorila le tretje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožbe niso utemeljene.

V postopku je ostala sporna še odškodnina in renta zaradi izgubljenega preživljanja, za katero sta tožnici zatrjevali, da sta prikrajšani zaradi smrti moža oziroma očeta, umrlega 28. 8. 1997 v delovni nesreči, za katero po pravnomočni in revizijsko preizkušeni odločitvi sodišča v celoti odgovarjajo tožene stranke (sodba sodišča prve stopnje P 1779/2000-III z dne 9. 7. 2008 v zvezi s sodbo VSL II Cp 1548/2009 z dne 13. 5. 2009 in sodbo VS RS II Ips 880/2009 z dne 11. 4. 2012). Tožnici sta trdili in z zaslišanjem prve tožnice dokazovali, da ju je umrli preživljal z zaslužki, ki jih je dobival pri svojem delodajalcu (pravnem predniku prve tožene stranke). Druga tožena stranka je zahtevku nasprotovala z ugovorom, da bi zatrjevana podpora umrlega tožnicam prenehala s prenehanjem njegovega delodajalca, ki je bil 7. 3. 2006 izbrisan iz sodnega registra. Tretja tožena stranka se je branila s pavšalnim ugovorom o neobrazloženosti zahtevka, prva tožena stranka pa tožbenim navedbam oziroma zahtevku v tem delu konkretizirano ni ugovarjala.

Pri odločanju je sodišče prve stopnje izhajalo iz 194. člena ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pravilna je njegova ugotovitev, da sta tožnici zatrjevali svoje prikrajšanje pri preživljanju le zaradi podpore, ki jima jo je pokojni zagotavljal iz svojih zaslužkov pri delodajalcu. Ker je ugotovilo, da bi usahnila z izbrisom delodajalca iz sodnega registra, ko bi pokojni izgubil zaposlitev, je tožbeni zahtevek za plačevanje rente po tem obdobju tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo. Drugih navedb o tem, na kakšen način oziroma s kakšnimi dohodki bi ju oziroma bi ju moral preživljati pokojni, namreč tožeči stranki kljub ugovoru o prenehanju delodajalca namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nista podali. Njuno pritožbeno naziranje, da sta do vtoževane rente upravičeni že zgolj zaradi dejstva zakonske preživninske obveznosti pokojnega do njiju po ZZZDR in da se je zaradi njegove smrti slednja prenesla na tožene stranke, je zmotno. Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, do odškodnine po 194. členu ZOR, je odškodninske in ne preživninske narave. Zato je zmotno njuno prepričanje, da jima morajo tožene stranke plačevati preživnino namesto pokojnega moža. Drži, da se v odškodnini po 194. členu ZOR lahko prepletajo tudi elementi rodbinskega prava, kadar je za pokojnikovo dejansko podporo prikrajšana oseba, ki je hkrati tudi preživninski upravičenec pokojnega po določbah ZZZDR. Vendar je trditveno in dokazno breme za škodo iz naslova izgube zakonske preživninske obveznosti na preživninskem upravičencu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ga tožnici v tej smeri nista podali. Na prvi stopnji se na izgubljeno zakonito preživninsko obveznost nista niti pavšalno sklicevali, kot to storita prvič in s tem prepozno in neupoštevno šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker ne opravičita, zakaj se na te okoliščine nista sklicevali že na prvi stopnji. Podali pa nista niti trditev niti dokazov o tem, s kakšnimi dohodki oziroma na kakšen način bi ju pokojnik preživljal oziroma bi ju moral preživljati. Ker svojega trditvenega in dokaznega bremena za obstoj in višino rente po februarju 2006 nista zmogli, sta njuna zahtevka za plačevanje rente v nadaljnjem obdobju pravilno zavrnjena zoper vse tri tožene stranke. Drugačno naziranje pritožnic, češ da bi jima morala po izbrisu delodajalca iz sodnega registra plačevati preživnino vsaj preostala dva toženca, je zmotno.

Pritožbeno sodišče kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu sprejema tudi odločitev o višini dosojene rente, ki jo je kot pritožnica izpodbija tretja tožena stranka.

Ugotovitev o zneskih, ki bi jih pokojni iz svojih zaslužkov kot podporo namenil tožnicama, pritožnice ne grajajo. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pri odmeri rente so bili pravilno upoštevani tudi ugotovljeni dohodki iz naslova pokojnin in varstvenega dodatka, ki jih prejemata tožnici po smrti pokojnega, kar za pritožbe prav tako ni sporno. Po mnenju tretje tožene stranke je odločitev napačna, ker niso ugotovljeni in upoštevani tudi drugi dohodki tožnic, in sicer iz kmetije, ki sta ju podedovali po pokojnem. Trdi, da njunega prikrajšanja zaradi izgubljenega preživljanja ni.

Pritožbene navedbe v tej smeri je pritožnica prvič podala šele v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v tem delu zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka razveljavljena. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, jih ni podala ne v odgovoru na tožbo ne potem, ko je za okoliščine v zvezi s podedovano kmetijo izvedela ob zaslišanju prve tožnice in tudi v ponovljenem postopku ne. Opravičljivih razlogov za izostanek navedb o ugovorih, za katere je bilo trditveno in dokazno breme na toženi stranki, ni našlo. Zato jih je pravilno zavrnilo kot prepozne in jih v dokaznem postopku ni upoštevalo. Odločitev je pojasnilo s pravilnimi in prepričljivimi razlogi na strani 13 do 14 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Pri nadaljnjem odločanju je pravilno ugotavljalo in ocenjevalo le tiste okoliščine oziroma dejstva, ki so jih stranke pravočasno zatrjevale. Med njimi dejstev o prihodkih iz lastne kmetije ni bilo. Sodišče se glede na razpravno načelo (7. člen ZPP) pri odločanju praviloma lahko opre samo na tista dejstva, ki so jih navajale stranke. Če določenega (tudi pravno pomembnega) dejstva nobena od strank pravočasno (286. člen ZPP) ne zatrjuje, mora sodišče šteti, da ga ni. Izjema velja le v primeru, če gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Pomanjkljivih navedb strank ni mogoče nadomestiti zgolj z dokazi (konkretno: z izpovedbo tožnice). Kajti dokazni postopek je namenjen ugotavljanju resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev, ne pa širjenju in dopolnjevanju trditvene podlage strank.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje v okviru pravočasno podanih trditev in ponujenih dokazov strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o prikrajšanju tožnic in glede na dejanske ugotovitve o višini rente odločilo ob pravilni uporabi drugega odstavka 194. člena ZOR. Odveč so tudi pritožbeni očitki, da pri tem ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP ni bilo. V ponovljenem postopku je namreč obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu in jih glede na ugotovljene dejanske okoliščine pri odločanju pravilno upoštevalo.

Pritožbeni očitki vseh pritožnic v zvezi z odločitvijo o glavni stvari so torej neutemeljeni.

Enako velja za pritožbo tožečih strank zoper odločitev o stroških. Zmotno menita, da sta v pravdi v celoti uspeli. Uveljavljali sta več zahtevkov (odškodnina, zapadla in bodoča renta). Drži, da sta v celoti uspeli pri temelju zahtevkov. Po višini pa so bili vsi zahtevki deloma zavrnjeni. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta v pravdi uspeli le delno (72 %). V preostalem delu so uspele tožene stranke. Odločitev, da v tem razmerju pravdne stranke trpijo pravdne stroške, je skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Odmere pravdnih stroškov, ki je izvedena po priglašenih stroškovnikih in upoštevaje za ta postopek upoštevno odvetniško tarifo (OT), pritožnici konkretizirano ne izpodbijata. Uradni preizkus je pokazal, da je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožečih strank tudi v tem delu zavrniti.

Pritožbenih razlogov torej ni. Po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (za pritožbene stroške) in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (za stroške z odgovorom na pritožbo tretje tožene stranke).