Jedro

Tožnik je sredstva prejel kot raziskovalec, ne pa kot študent. Navedeno izhaja iz tožnikove pisne obrazložitve z dne 8. 12. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu, v kateri je navedel, da je prejel raziskovalno fulbrightovo štipendijo in da je na univerzi stanford deloval kot „visiting researcher“, torej univerzitetni profesor, ki je deloval kot gostujoči raziskovalec, ter tudi iz izpovedbe samega tožnika, dane na zapisnik št. DT 4210-3179/2012 dne 19. 3. 2014, ko je izjavil, da je v ZDA opravljal raziskovalno dejavnost. Zato sodišče tudi v tem delu ne more slediti tožnikovemu razlogovanju in ugotavlja, da so sredstva, ki jih je tožnik prejel, pravilno opredeljena kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja skladno s 26. členom ZDoh‑1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2006 z izpodbijano odločbo odpravil in nadomestil odločbo št. DT 01-32459 0 z dne 14. 6. 2007 ter tožniku za leto 2006 odmeril dohodnino v znesku 16.003,72 EUR, ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami 7.280,03 EUR in mu naložil, da ugotovljeno razliko z dodatkom zneska 256,45 EUR, ki je bil tožniku vrnjen po prvotni odmerni odločbi, plača v roku 30 dni.

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ po tem, ko je odločba o odmeri dohodnine tožniku za leto 2006 postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do drugačne odmere davka. Zato je na podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dne 18. 4. 2012 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine in tožniku omogočil udeležbo v obnovljenem postopku. Tožnik se je na vabilo odzval in v obnovljenem postopku je bilo v sodelovanju s tožnikom ugotovljeno, da je tožnik kot gostujoči raziskovalec na Stanford University prejel izplačano Fulbrightovo štipendijo, pri čemer je v istem obdobju bil zaposlen na Univerzi na A. v Republiki Sloveniji. Davčni organ je za obnovitveni razlog izvedel vsled izmenjave podatkov med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike, in sicer dne 18. 4. 2012. Prejeto Fulbrightovo štipendijo je davčni organ v skladu z Zakonom o dohodnini (pri čemer se je davčni organ v izpodbijani odločbi po ugotovitvi Ministrstva za finance v tej zvezi napačno skliceval na 25. člen ZDoh-2, namesto, skladno s 159. členom ZDoh-2, na 23. točko 20. člena ZDoh-1) opredelil kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, pri čemer se poleg 10 % normiranih stroškov lahko priznajo tudi dejanski stroški prevoza in nočitve.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-1477/2016‑2 z dne 16. 3. 2017 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih (s sklicevanjem na določbe ZDoh-1 namesto ZDoh-2 in ob ugotovitvi, da so relevantne določbe obeh zakonov identične) pritrdilo odločitvi in razlogom prve stopnje.

4. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu, s stroškovno posledico.

5. Tožnik v tožbi navaja enake razloge, kot v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, namreč da naj bi davčni organ zamudil rok za obnovo postopka, ker tožniku sklepa o obnovi postopka ni vročil v roku šestih mesecev, odkar je izvedel za nova dejstva in dokaze. Nadalje tožnik uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, rekoč, da se je davčni organ v izpodbijani odločbi mestoma skliceval na ZDoh-1 mestoma pa na ZDoh-2, pri čemer je po presoji tožnika treba uporabiti določila ZDoh-1, in sicer davčno oprostitev po 23. točki 20. člena ZDoh‑1. Tožnik naj bi namreč v času izobraževanja na univerzi Standford kot svojo primarno dejavnost opravljal študij. Podredno, kolikor bi vseeno šlo za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, pa tožnik meni, da bi moral davčni organ upoštevati vse stroške nočitev in prevoza ter druge stroške opravljanja študija oziroma znanstveno-raziskovalnega dela, v skupnem znesku 19.297,00 USD, ki zmanjšujejo davčno osnovo in ki jih je tožnik kot takšne že predhodno predočil davčnemu organu.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2017 izpostavlja, da je odgovor na tožbo pavšalen in kratek, s čimer naj bi toženka konkludentno pritrjevala navedbam tožnika, poleg tega pa tožnik dodatno posreduje prispevek iz časopisa Delo z dne 18. 12. 2017. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje (z izjemo omembe nepravilnega sklicevanja na ZDoh-2 namesto na ZDoh-1, kot navedeno v 2. točki obrazložitve zgoraj, pri čemer pa se sodišče strinja s pritožbenim organom, da sta predmetni določbi obeh zakonov identični, razen dostavka o definiciji študenta, kar pa v dani zadevi ni merodajno in ni vplivalo na pravilnost odmere dohodnine). Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje, kolikor ni v nadaljevanju obrazloženo drugače, in jih ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

10. Glede domnevne zamude roka za obnovo, lahko skladno s prvim odstavkom 89. člena ZDavP-2 davčni organ začne obnovo postopka v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V predmetni zadevi je davčni organ izvedel, da je tožnik v letu 2006 prejel dohodke iz tujine, dne 28. 10. 2011, nato pa je dne 18. 4. 2012 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine, ki ga je odpremil (tj. oddal v vročanje) dne 20. 4. 2012, vročevalec pa je tožnika o prispelem pismu obvestil dne 23. 4. 2012, kot to oboje izhaja iz odpremnega žiga na sklepu o obnovi z dne 18. 4. 2012 in iz vročilnice k predmetnemu sklepu. Skladno s sodno prakso (prim. sodbo Upravnega sodišča RS U 1311/2002 z dne 23. 2. 2004 in sodbo VS SRS U 281/81 z dne 17. 9. 1991) opisani redosled dogodkov (tj. izdaja sklepa o obnovi dne 18. 4. 2012, njegova odprema dne 20. 4. 2012 in obvestilo vročevalca tožniku dne 23. 4. 2012, kar je vse znotraj šestmesečnega roka, odkar je davčni organ izvedel, da je tožnik v letu 2006 prejel dohodke iz tujine) zadosti normi prvega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj je bila vročitev poskušana več kot pravočasno.

11. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnik na univerzi Standford kot svojo primarno dejavnost opravljal študij ali ne. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sredstva prejel kot raziskovalec, ne pa kot študent. Navedeno izhaja iz tožnikove pisne obrazložitve z dne 8. 12. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu, v kateri je navedel, da je prejel raziskovalno fulbrightovo štipendijo in da je na univerzi stanford deloval kot „visiting researcher“, torej univerzitetni profesor, ki je deloval kot gostujoči raziskovalec, ter tudi iz izpovedbe samega tožnika, dane na zapisnik št. DT 4210-3179/2012 dne 19. 3. 2014, ko je izjavil, da je v ZDA opravljal raziskovalno dejavnost. Zato sodišče tudi v tem delu ne more slediti tožnikovemu razlogovanju in ugotavlja, da so sredstva, ki jih je tožnik prejel, pravilno opredeljena kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja skladno s 26. členom ZDoh‑1. 12. Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor, da bi davčni organ moral poleg 10 % zmanjšanja davčne osnove za normirane stroške upoštevati tudi vse stroške bivanja in prevoza tožnika, kot jih je tožnik navedel v svoji vlogi dne 9. 4. 2014, namreč v skupni višini 19.297,00 USD. Sodišče po vpogledu v upravni spis št. DT 4210-3179/2012, natančneje v tožnikovo vlogo z dne 9. 4. 2014 in njene priloge, ugotavlja, (i) da citirani tožnikovi vlogi z dne 9. 4. 2014 priloženi dokumenti, ki so vezani na t.i. stroške bivanja, pretežno ne predstavljajo dokazil (računov) v smislu četrtega odstavka 29. člena ZDoh-1, temveč gre za tožnikove enostranske listine, kot to tudi sam omeni v vlogi z dne 9. 4. 2014, tj. za izpise iz njegove čekovne knjižice, ter le en „receipt“, torej domnevni račun, pa še ta ne izpolnjuje pogojev, da bi bil kot takšen lahko priznan (ni naveden niti izdajatelj oz. prejemnik plačila), (ii) da v manjšem delu tožnik v zvezi s stroški bivanja ne hrani več računov, (iii) da citirani tožnikovi vlogi z dne 9. 4. 2014 priloženi dokumenti, ki so vezani na t.i. stroške prevoza, delno predstavljajo stroške zaradi presežka prtljage, delno jih tožnik po lastni navedbi več ne hrani v delu, ki se nanašajo na taksi prevoze in najem vozil, delno se nanašajo na tretje osebe (tj. ne na tožnika temveč na druge potnike, namreč B.B. in C.C.). Vse navedeno so utemeljeni razlogi za nepriznanje dejanskih stroškov prevoza in nočitev, poleg tega pa sodišče pritrjuje toženki v delu, da stroškov avionskih kart za tožnikovo bivanje v ZDA ni mogoče upoštevati kot dejanskih stroškov prevoza v smislu četrtega odstavka 29. člena ZDoh-1. Namreč, iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot raziskovalec gostoval na univerzi Stanford in da je v ZDA opravljal raziskovalno dejavnost (prim. str. 2 izpodbijane odločbe); povedano drugače, tožnik je v predmetnem obdobju bival v ZDA, ne pa v Sloveniji, in torej pritožbeni organ ni širil oziroma dopolnjeval obrazložitve davčnega organa z dejstvi, ki jih davčni organ naj ne bi bil ugotavljal, kot to zatrjuje tožnik. Posledično pa ima toženka prav, da stroškov v zvezi s spremembo kraja bivanja tožnika ni moč subsumirati pod določilo četrtega odstavka 29. člena ZDoh-1. 13. Glede Memoranduma o spremembah Memoranduma o soglasju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o Fulbrightovem programu izmenjav, kot je bil ratificiran z Zakonom o ratifikaciji Memoranduma o spremembah Memoranduma o soglasju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o Fulbrightovem programu izmenjav (BUSFPI-1A), na katerega se sklicuje tožnik, sodišče prvenstveno izpostavlja, da gre za memorandum o soglasju, torej nepogodbeni mednarodni akt, ki ni mednarodna pogodba in ki ne ustvarja obveznosti po mednarodnem pravu. Poleg tega je le-ta skladno z Obvestilom Ministrstva za zunanje zadeve o začetku veljavnosti Memoranduma o spremembah Memoranduma o soglasju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o Fulbrightovem programu izmenjav začel veljati šele dne 27. 3. 2015, torej po obdobju, ki je v danem primeru merodajno. Četudi pa bi predmetno spremembo cit. memoranduma v danem primeru bilo moč uporabiti, sodišče izpostavlja, da je pogoj za zmanjševanje davčne osnove, da so stroški ustrezno izkazani in uveljavljani pri davčnem organu, česar pa tožnik v danem primeru ni izpolnil, kot obrazloženo zgoraj v 12. točki obrazložitve.

14. Sodišče ob robu dodaja še, da odgovora na tožbo, ki ga je vložila toženka, po nobeni pravni podlagi ni moč šteti za konkludentno pritrditev navedbam tožnika, kot to navaja tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2017, saj toženka k podaji odgovora na tožbo niti ni zavezana, četudi pa bi bila, pa je v svojem odgovoru na tožbo povsem jasno navedla, da prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.

15. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.