Jedro

Tudi v postopku mednarodne zaščite je treba upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje - sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ima v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu. Privilegij zoper samo-obtožbo je nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pakistanu omenil v prvotnih postopkih, to je pred drugim zahtevkom z dne 28. 4. 2022, ker se je bal, da bo to vplivalo na dokaz o krivdi v kazenskem postopku. To je bil pravno relevanten zadržek tožnika. Zaradi privilegija zoper samo-obtožbo, ki sicer v upravnih zadevah mednarodne zaščite ne more biti absoluten, o čemer tožnik sicer ni bil obveščen v upravnem postopku, in zaradi tožnikove pojasnitve, česa se je bal, v predmetni zadevi obstaja omenjena povezava med azilnim postopkom in kazenskim postopkom v kontekstu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tega vidika je bila torej obravnava „krivde“ iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1- s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu nepravilno uporabljena, in gre za kršitev materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-1037/2020/58 (1222-16) z dne 1. 8. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da zavrže tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1998 v kraju Peshawar, državljan Islamske republike Pakistan.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tujec dne 28. 7. 2022 podal tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kar zadeva dokazila, je vlagatelj povedal, da jih nima in dodal, da bi mu svojci lahko poslali prijavo, ki je bila zoper njega opravljena na policiji. Uradna oseba je vlagatelja vprašala, zakaj se je odločil, da ponovno poda zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Vlagatelj je povedal, da želi to storiti, saj odvetnika ni dobil, da bi se pritožil zoper odločitev drugega zahtevka; poleg tega pa bi pristojni organ nosil odgovornost, če bi se mu kaj zgodilo v primeru vrnitve v Pakistan. Prepričan je namreč, da ga bodo ubili, če se vrne v izvorno državo. Ko je bil vprašan, če je bil obveščen, da se lahko zoper drugi zahtevek pritoži, je vlagatelj odgovoril pritrdilno ter dodal, da ni uspel pridobiti nobenega odvetnika. To je tudi glavni razlog, da vlaga ponovni zahtevek. Vlagatelj je svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s težavami, ki so izvirale iz njegovega neplačila dolga, saj si je zaradi iger na srečo izposojal denar, ki ga pa ni vrnil. Pristojni organ je odločil v pospešenem postopku in dne 17. 8. 2020 izdal odločbo, s katero je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil kot očitno neutemeljeno. Vlagatelj zoper navedeno odločbo pristojnega organa ni sprožil upravnega spora. Odločba pristojnega organa je postala pravnomočna dne 3. 9. 2020. Vlagatelj je nato dne 14. 7. 2021 podal prvi zahtevek. Vlagatelj je prvi zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kakor prošnjo za mednarodno zaščito. Četudi ga je dodatno poskusil utemeljiti še z zgolj hipotetičnimi navedbami o poslabšanju varnostne situacije v njegovem kraju prebivanja v Pakistanu, slednjega pristojni organ ni mogel sprejeti kot novo dejstvo v postopku. Pristojni organ je vlagateljev prvi zahtevek s sklepom z dne 21. 7. 2021 tako zavrgel. Vlagatelj je zoper navedeni sklep pristojnega organa vložil tožbo na Upravno sodišče, ki jo je dne 4. 8. 2021 s sodbo, opr. št. I U 1162/2021-16, kot neutemeljeno zavrnilo. Navedena sodba Upravnega sodišča je postala pravnomočna dne 4. 8. 2021. Vlagatelj je nadalje dne 28. 4. 2022 podal še drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju: drugi zahtevek). Vlagatelj je drugi zahtevek utemeljeval z dejstvom, da je leta 2015 v Pakistanu ubil dve osebi, in sicer z namenom maščevanja smrti svojega strica. Iz tega razloga je iskana oseba v Pakistanu. Četudi vlagatelj omenjenega razloga v prehodnih postopkih še ni omenjal, pa pristojni organ ni mogel spregledati, da je to dejstvo obstajalo že pred izdajo pravnomočne odločitve o vloženi prošnji za mednarodno zaščito, kakor tudi odločitve o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Iz tega razloga pristojni organ omenjenega ni mogel sprejeti kot novo dejstvo v postopku. Pristojni organ je vlagateljev zahtevek s sklepom z dne 9. 5. 2022 tako zavrgel. Vlagatelj zoper navedeni sklep pristojnega organa ni sprožil upravnega spora.

3. Tožena stranka pravi, da je na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je vlagatelj podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, na osebnih razgovorih ter ob podaji prvega, drugega in tretjega zahtevka mogoče ugotoviti, da je vlagatelj tretji zahtevek utemeljeval z istim dejstvom, kot je utemeljeval že drugi zahtevek. V spis upravne zadeve ni predložil nobenega dokazila, kakor tudi ni ponudil nobene dodatne utemeljitve razlogov za vložitev tretjega zahtevka. Pristojni organ je že v sklepu o zavrženju drugega zahtevka z dne 9. 5. 2022 izčrpno obrazložil, zakaj predstavljenega dejstva (umor dveh oseb v Pakistanu, kar je vlagatelj zagrešil leta 2015, zaradi česar je tam iskana oseba), ne more šteti kot novo dejstvo v postopku in pri tej utemeljitvi vztraja. Omenjeno dejstvo je namreč obstajalo že pred odhodom vlagatelja iz države ter tudi pred izdajo predhodnih odločitev, krivda da dejstva ni omenjal že prej, pa je izključno na strani vlagatelja, ker je ta pred pristojnim organom sprožil že več postopkov in je tako dejansko imel številne priložnosti, da bi ga omenjal. Pristojni organ nadalje izpostavlja še, da gre podobno zaključiti tudi glede njegovih navedb, da bi ga ob vrnitvi v Pakistan ubili. Tudi o tem je pristojni organ podal izčrpno obrazložitev že v sklepu, s katerim je zavrgel drugi zahtevek vlagatelja.

4. Pristojni organ na tem mestu vnovič izpostavlja, da za dovolitev ponovnega postopka ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo v postopku, ampak mora to predstavljeno (novo) dejstvo vlagatelju tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

5. Poleg tega, da vlagateljev razlog ne gre sprejeti za novo dejstvo v postopku, pa mu slednje tudi ne bi pomembno povečalo verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Predstavljeno dejstvo namreč ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite, saj ta ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice zaradi storjenih kaznivih dejanj. Kar zadeva vlagateljeve navedbe, da ni mogel dostopati do odvetnika, ko je prejel sklep o zavrženju drugega zahtevka, pristojni organ pojasnjuje, da mu je bila poleg odločitve in prevoda le-te v njemu razumljiv jezik, posredovana tudi razpredelnica vseh svetovalcev za begunce, v kateri so zapisni njihovi kontakti. Da je bil s to možnostjo seznanjen, je priznal tudi sam. Četudi vlagatelj sam ni mogel priklicati odvetnika, bi slednje vsekakor storile uradne osebe s katerimi je vlagatelj v nenehnem kontaktu (policisti, socialni delavci v zaporu), v kolikor bi jih za to sam prosil. Nenazadnje je bil pa vlagatelj tudi seznanjen, da se lahko obrne tudi na pristojni organ, v kolikor ima z dostopom do svetovalcev kakšne težave.

6. Pristojni organ opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Glede na vse zgoraj navedeno v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je pristojni organ vlagateljev tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgel. 7. V tožbi tožnik opozarja na nezakonito postopanje tožene stranke pri vročanju izpodbijanega sklepa, ki je imela za posledico kršitev pravice tožeče stranke do brezplačne pravne pomoči in učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka je tožniku izpodbijani sklep vročila v ponedeljek 8. avgusta, ne da bi mu po vročitvi pomagala dostopiti do svetovalca za begunce. Tožniku je bil izročen zgolj seznam svetovalcev, brez dodatnega pojasnila, da se lahko za pomoč pri klicanju obrne na uradno osebo. Tožnik je na prestajanju zaporne kazni na Dobu in torej nima dostopa do svojega telefona. Edini telefon, ki ga lahko uporabi, je izredno drag javni telefon v zaporu. Tožnik je tako torej moral sam klicati svetovalce za begunce iz seznama in do torka 9. avgusta zvečer mu ni uspelo pridobiti še nobenega svetovalca. Glede na 2. člen Pravilnika o načinu dostopa do svetovalcev za begunce bi tožena stranka morala tožniku dodeliti svetovalca za begunce, česar pa ni storila. Enako se je zgodilo tudi pri vročitvi sklepa o zavrnitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zato takrat tožnik sploh ni mogel dostopiti do pravnega sredstva, saj mu svetovalca za begunce samemu ni uspelo pridobiti. Popolnoma razumno je torej, da je tožnik podal še tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki pa ne vsebuje nobenih novih razlogov glede na drugi zahtevek, saj je tožnik želel izkoristiti pravico do pravnega sredstva, ki mu je bila zaradi nedostopnosti svetovalcev za begunce po vročitvi sklepa o drugem zahtevku onemogočena. V konkretnem primeru se tožena stranka na zaprosilo za pridobitev dokumentacije na podlagi ustnega pooblastila, ki ji ga je pooblaščenka poslala 8. avgusta, zjutraj ni odzvala. Pooblastilo za zastopanje in vpogled v dokumentacijo je tožnikova pooblaščenka uspela pridobiti šele ob 12.30 na dan ko se izteče rok za tožbo, saj zaradi oddaljenosti zapora ter zaradi pozne komunikacije s tožnikom prej ni bilo mogoče. Po poslanem pooblastilu za vpogled v dokumentacijo pa je tožena stranka pooblaščenki poslala dokumentacijo šele ob 15.30h, torej 3 ure kasneje. Tožnikova pooblaščenka je imela torej zgolj par ur časa, da se seznani z zelo obsežno dokumentacijo in da spiše tožbo. Pooblaščenka ni imela nikakršne možnosti, da se s tožnikom pred pripravo tožbe pogovori glede izpodbijanega sklepa. Po mnenju tožnika je to hud poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik je navedel nova dejstva, ki pa so res že obstajala v času prejšnjih postopkov.

8. Vendar pa je tožnik tudi pojasnil, zakaj teh dejstev ni omenil že prej. Tožnik se je bal, da bi priznanje umora negativno vplivalo na kazenski postopek, v katerem je bil v Sloveniji, ter da bi ga zaradi tega vrnili v Pakistan, kjer bi mu grozila smrt. Ti razlogi so povsem razumljivi. Priznanje tekom kazenskega postopka, da je tožnik dejansko ubil dve osebi, bi na kazenski postopek definitivno negativno vplivalo. Poleg tega se je tožnik bal, da bi ga Slovenija izročila Pakistanu, kjer ga oblasti iščejo zaradi zagrešenih umorov. Tožnik se strinja, da postopek mednarodne zaščite ni namenjen izogibu kazenskih sankcij za storjene zločine. Vendar pa je v Pakistanu kazen za umor dosmrtni zapor oziroma smrtna kazen. Glede na poročilo Amnesty International o smrtnih obsodbah in usmrtitvah za leto 2020 (ki zajema leto 2019) je bil Pakistan vodilna država v azijsko-pacifiški regiji, ki je uvedla in izvajala državne usmrtitve. Po podatkih, ki jih je zbral Justice Project Pakistan, je Pakistan usmrtil 518 zapornikov od decembra 2014 do decembra 2019. Vrnitev nekoga v državo, kjer bi bil podvržen smrtni kazni, pa je v Evropi prepovedana, saj gre za kršitev 2. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Tožena stranka bi torej zaradi vsega zgoraj navedenega morala sprejeti tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka in o njegovi prošnji odločiti meritorno.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil izpodbijani sklep glede njegovega tretjega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite tožniku vročen preko uprave Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, saj se tožnik nahaja na prestajanju zaporne kazni. Izpodbijanemu sklepu, ki je bil tožniku vročen dne 8. 8. 2022, je bil priložen prevod sklepa, kot tudi seznam svetovalcev za begunce, oboje v njemu razumljivem jeziku, in sicer urdu. Glede na to, da tožnik dobro pozna postopek mednarodne zaščite, saj tokrat izpodbija že svoj tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, je popolnoma neutemeljeno njegovo navajanje, da mu je bilo onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Pooblaščenka tožnika je v svojem prvem elektronskem sporočilu dne 11. 8. 2022 zgolj navedla, da je prevzela zastopanje in da bo pooblastilo dostavila kasneje. Ko je tožena stranka kasneje istega dne, torej 11. 8. 2022, prejela ustrezno pooblastilo, je pooblaščenki tožnika takoj posredovala dokumentacijo. S tem, ko je tožnik vložil tožbo, je neutemeljeno njegovo navajanje, da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik tretji zahtevek utemeljeval z istim dejstvom, kot je utemeljeval že drugi zahtevek. V spis upravne zadeve ni predložil nobenega dokazila, kakor tudi ni ponudil nobene dodatne utemeljitve razlogov za vložitev tretjega zahtevka. Tožena stranka je že v sklepu o zavrženju drugega zahtevka z dne 9. 5. 2022 izčrpno obrazložila, zakaj predstavljenega dejstva (umor dveh oseb v Pakistanu, ki ju je vlagatelj zagrešil 2015, zaradi česar je tam iskana oseba), ne more šteti kot novo dejstvo v postopku in pri tej utemeljitvi vztraja. Omenjeno dejstvo je namreč obstajalo že pred odhodom tožnika iz države ter tudi pred izdajo predhodnih odločitev, krivda da dejstva ni omenjal že prej, pa je izključno na strani tožnika, še posebej ob dejstvu, ker je ta pred toženo stranko sprožil že več postopkov in tako dejansko imel številne priložnosti, da bi ga omenjal. Tožena stranka ponovno izpostavlja še, da gre podobno zaključiti tudi glede njegovih navedb, da bi ga ob vrnitvi v Pakistan ubili. Tudi o tem je tožena stranka podala izčrpno obrazložitev že v sklepu, s katerim je zavrgla tožnikov drugi zahtevek.

10. Tožena stranka izpostavlja še, da za dovolitev ponovnega postopka ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo v postopku, ampak mora to predstavljeno (novo) dejstvo vlagatelju tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Glede na zakonska določila morata torej biti obe predpostavki kumulativno izpolnjeni. Predstavljeno dejstvo namreč ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite, saj ta ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice, zaradi storjenih kaznivih dejanj v izvorni državi.

11. Tožba je utemeljena.

12. Ključna okoliščina oziroma izhodišče za razrešitev predmetne zadeve, ki je bila toženi stranki poznana že v upravnem postopku, je ta, da je tožnik v postopku pred upravnim organom zatrdil, da mu v Pakistanu grozi smrtna kazen, ker naj bi v letu 2015 ubil dve osebi. Ob tem je v upravnem sporu predložil določene informacije o stanju oziroma kaznovanju storilcev takih dejanj v Pakistanu, in sicer tudi o tem, kako pogosto tam izvršujejo sankcijo usmrtitve za omenjena kazniva dejanja. Tožena stranka tem dejstvom ni oporekala v upravnem postopku niti v upravnem sporu.

13. Druga okoliščina, ki pomeni izhodišče za (pravilno) obravnavo predmetne zadeve, in ki je bila toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe, je ta, da je tožnik bil v času odločanja tožene stranke in vseh predhodnih postopkov v zaporu, pri čemer pa je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijani akt izredno kratek. Po določbi drugega odstavka 70. člena ZMZ-1 se zoper vse sklepe, izdane na podlagi ZMZ-1, tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve.

14. Te okoliščine vzbujajo več kot zgolj utemeljen dvom v skladnost ureditve oziroma predmetnega stanja s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi s členom 46(1)(ii) Procesne direktive 2013/32/EU,1 kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi. Po določbi člena 46(4) Procesne direktive 2013/32/EU morajo države članice _„določiti razumne roke in druga potrebna pravila za uveljavljanje pravice prosilca do učinkovitega pravnega sredstva. Roki prosilcem ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti takega uveljavljanja.“_

15. V konkretni zadevi sta pooblaščenka tožnika v tožbi in tožena stranka v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnili, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen dne 8. 9. 2022, skupaj s prevodom bistvene vsebine sklepa v jezik, ki ga tožnik razume, in s seznamom svetovalcev za begunce. Do dne 9. 9. 2022 zvečer tožnik ni uspel iz zapora vzpostaviti kontakta s svetovalko oziroma svetovalcem za begunce iz predloženega mu seznama, kar ni neverjetno oziroma tožena stranka temu niti ne oporeka, dodaja pa da bi to vsekakor storile uradne osebe, s katerimi je vlagatelj v „nenehnem“ kontaktu, če bi jih za to prosil, lahko pa bi se obrnil tudi na toženo stranko. Ker je bil tožnik v zaporu, ni imel pri sebi svojega telefona, javni telefon v zaporu pa je po njegovih pojasnilih izredno drag. Ali je bil tožnik res v nenehnem kontaktu s policisti, socialnimi delavci v zaporu, tožena stranka ni preverjala, kakor tudi ne, ali je tožnik iskal njihovo pomoč. Zato omenjeno predvidevanje tožene stranke, kaj bi se zgodilo, če bi tožnik iskal pomoč pri zaposlenih v zaporu, ne more voditi do zadosti prepričljivega sklepa sodišča, da v danih okoliščinah tožniku ni bilo nesorazmerno poseženo v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine. Pooblaščenka je pojasnila, da je vpogled v dokumentacijo ter pooblastilo za zastopanje v zadevi uspela dobiti ob 12.30 uri na dan, ko se je iztekel rok za vložitev tožbe, dokumentacija pa ji je bila poslana ob 15.30 uri. Tako je imela le nekaj ur časa za pripravo tožbe. Navedla je, da možnosti pogovora s tožnikom ni imela.

16. Te okoliščine, rok 3 dni za vložitev tožbe in pravni vidik pozitivnih obveznosti tožene stranke glede omogočanja učinkovitega dostopa do svetovalca za begunce v trenutku vročitve izpodbijanega sklepa je zato treba soočiti s standardi prava EU v zvezi s citirano določbo člena 46(4) Procesne direktive 2013/32/EU in sodno prakso Sodišča EU.

17. Ta vprašanja nikakor niso nova v sodni praksi Sodišča EU, kajti že pred enajstimi leti je Sodišče EU razvilo interpretacijo, da se petnajstdnevni rok za vložitev tožbe načeloma ne zdi vsebinsko nezadosten za pripravo in vložitev učinkovite tožbe zoper odločbo sprejeto v pospešenem postopku, temveč se zdi popolnoma razumen in sorazmeren glede na pravice in interese v tej zadevi.2 Vendar pa mora v takem primeru nacionalno sodišče, če bi se v danih okoliščinah ta rok izkazal za nezadosten, presoditi, ali je ta element sam po sebi zadosten za ugoditev tožbi zoper določbo, da se prošnja za azil obravnava po pospešenem postopku.3 Rok 3 dni za tožbo (v zvezi z naknadno prošnjo) je očitno precej krajši od roka 15 dni za vložitev tožbe zoper odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku.

18. Dne 9. 9. 2020 je Sodišče EU podalo tudi interpretacijo o tem, ali 46. člen Procesne direktive 2013/32/EU nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki za vložitev tožbe zoper odločbo o nedopustnosti naknadne prošnje za mednarodno zaščito določa prekluzivni desetdnevni rok, vključno s prazniki in dela prostimi dnevi.4 Odločilo je, da je tak rok načeloma mogoče upravičiti glede na cilje hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ki jima sledi Procesna direktiva 2013/32/EU, to pa sta: načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito.5 Vendar Sodišče EU temu dodaja, da kot izhaja iz sodne prakse Sodišča EU, mora biti ta rok, da bi se spoštovale zahteve načela učinkovitosti, _„dejansko zadosten za pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva.“_6 Sodišče EU na načelni ravni pravi, da take tožbe zoper odločitve o nedopustnosti vložitve naknadne prošnje _a priori_ niso _„posebej zapletene“_, da bi bil (zato) potreben daljši rok od desetih dni, vključno s prazniki in dela prostimi dnevi,7 pri čemer pa je Sodišče EU upoštevalo prav možnost brezplačne pravne pomoči in zastopanje ter dostop do pravnega svetovanja.8 In na tej podlagi je Sodišče EU štelo, da je desetdnevni rok zadosten z vidika 47. člena Listine in člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.9 Sodišče EU je ob tem še enkrat poudarilo, da je v takih primerih treba preveriti, ali imajo prosilci _„učinkovit dostop“_ do procesnih jamstev, ki so prosilcem za mednarodno zaščito priznana s pravom EU.10

19. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, predmetni spor ni tak, da bi šlo za brez dvoma za očitno neutemeljen zahtevek tožnika. Zato rok 3 dni za tožbo, še posebej če gre za tožnika, ki je v zaporu, v okoliščinah vročanja sklepa in seznama svetovalcev za begunce, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, vzbuja prevelik dvom z vidika sorazmernosti posega v pravico iz 47. člena Listine v zvezi z členom 46(4) Procesne direktive 2013/32/EU.11 Zaradi tako kratkega roka za vložitev tožbe, še posebej, če gre za tujca, ki je v zaporu, ima tožena stranka pozitivno obveznost, da dejansko omogoči oziroma poskrbi za stik med tožnikom in svetovalcem za begunce v času vročitve sklepa. Po določbi 6. odstavka 11. člena ZMZ-1 je Ministrstvo za notranje zadeve pristojno za ureditev „načina dostopa“ osebe do svetovalca za begunce. In upoštevajoč zgoraj navedeno bi tožena stranka morala primerno uporabiti določbo 2. člena Pravilnika o načinu dostopa do svetovalcev za begunce, nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce ter merilih za izračun povrnitve stroškov od osebe, ki ima zadostna lastna sredstva (Uradni list RS, št. 16/17 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

20. Tožena stranka v konkretnem primeru te obveznosti ni izpolnila in gre v tem smislu za nepravilno uporabo določbe prvega odstavka 9. člena ZMZ-112 v navezavi na šesti odstavek 11. člena ZMZ-1, drugi odstavek 70. člena ZMZ-1 in člena 46(3) in (4) Procesne direktive 2013/32/EU ter tretji odstavek 47. člena Listine.

21. Vendar pa dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila pozitivnih obveznosti v konkretnem primeru z vidika procesnih jamstev za dejanski dostop tožnika do svetovalca za begunce ni razlog za ugoditev tožbi, kajti le-tej je bilo treba ugoditi že iz drugih razlogov in sicer v zvezi z uporabo 64. člena ZMZ-1 in je bilo treba – v celoti gledano - zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

22. Po določbi 64. člena ZMZ-1 državljan tretje države, če želi vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.13 Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena _„brez svoje krivde“_ takrat ni mogla uveljavljati.14

23. Citirana določba tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pomeni prenos določbe člena 40(4) Procesne direktive 2013/32/EU, ki pa ima fakultativno naravo.15 To pomeni, da se v nekaterih državah članicah EU, kjer niso prenesli te fakultativne določbe v notranji pravni red, prošnja lahko sprejme v ponovno obravnavo, četudi prosilec po svoji krivdi ni uveljavljal določenih okoliščin v postopku pred naknadno vloženo prošnjo.16 Za presojo „krivde“ v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je torej treba med drugim tehtati med posegom v pravico do dostopa do azilnega postopka oziroma v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, če ima prosilec zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, in legitimnimi cilji določb o naknadni prošnji po Procesni direktivi 2013/32/EU in ZMZ-1. Legitimna cilja določb o obravnavi naknadne prošnje pa sta po izrecnem stališču Sodišča EU spoštovanje načela pravnomočnosti prejšnje odločbe17 in čim hitrejše obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito,18 ter brez dvoma tudi prepoved zlorabe procesnih pravic,19 v okvir česar pa vsaka oziroma kakršna koli lažna izjava še ne pomeni zlorabe pravice.20

24. Tožena stranka je oprla svojo odločitev na (prvi) argument, da je tožnik sam kriv, da ni okoliščine o tem, da mu v Pakistanu grozi smrtna kazen, ker je leta 2015 iz maščevanja ubil dve osebi, izpostavil že v postopku pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik to okoliščino prvič omenil ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 28. 4. 2022. 25. Tožena stranka določila tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ni pravilno uporabila, ker pri tem ni upoštevala, da je treba tudi v postopku mednarodne zaščite upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje – sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine21 v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Določili 47. in 48. člena Listine se namreč morata uporabljati oziroma upoštevati pri interpretacijah direktiv in uredb prava EU ne samo v primerih iz kazenskega področja, ampak tudi v relevantnih primerih iz področja upravnega prava.22 Z vidika EKČP23 pa je za vprašanje uporabe domneve nedolžnosti in privilegija zoper samo-obtožbo relevantno, ali obstaja zadostna povezava24 med pravnim institutom izključitve iz statusa begunca ali subsidiarne zaščite, in kazenskim postopkom. Kadar takšna povezava obstaja, je treba tudi v upravnem (sodnem) postopku upoštevati domnevo nedolžnosti in v določenem omejenem obsegu tudi privilegij zoper samo-obtožbo. Prosilec ima namreč v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu.

26. Domneva nedolžnosti iz 48. člena Listine pa ima pravne implikacije vsaj v tem, da organ in sodišče v postopku v zvezi z uporabo izključitvene klavzule prosilca ne sme obravnavati kot nekoga, ki je kriv v smislu kazenskega prava, ampak je treba dosledno uporabljati izraze iz prvega in drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.25 Slednje v predmetni zadevi ni sporno.

27. Naslednja pravna implikacija domneve nedolžnosti v predmetni zadevi je, da je dokazno breme na toženi stranki, da ugotovi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prosilec storil določeno kaznivo dejanje. Tudi to v predmetni zadevi ni problematično, ker okoliščina o povzročenem umoru s strani tožnika v Pakistanu za toženo stranko ni sporna oziroma je ta do te ugotovitve prišla na podlagi izjave tožnika.

28. Tretja pravna implikacija domneve nedolžnosti je ta, da je privilegij zoper samo-obtožbo nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pakistanu omenil v prvotnih postopkih, to je pred drugim zahtevkom z dne 28. 4. 2022, ker se je bal, da bo to vplivalo na dokaz o krivdi v kazenskem postopku. To je bil pravno relevanten zadržek tožnika. Zaradi privilegija zoper samo-obtožbo, ki sicer v upravnih zadevah mednarodne zaščite ne more biti absoluten, o čemer tožnik sicer ni bil obveščen v upravnem postopku, in zaradi tožnikove pojasnitve, česa se je bal, v predmetni zadevi obstaja omenjena povezava med azilnim postopkom in kazenskim postopkom v kontekstu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tega vidika je bila torej obravnava „krivde“ iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1- s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu nepravilno uporabljena, in gre za kršitev materialnega prava.

29. Vendar pa bo morala tožena stranka v ponovnem postopku preveriti tudi, ali so tožnikove izjave o grožnji s smrtno kaznijo zaradi ravnanj, ki naj bi jih storil, verodostojne oziroma ali bi tožnik lahko za svoje trditve podal kakšne dokaze, ki se nanašajo konkretno nanj. V upravnem postopku je omenil prijavo za kazniva dejanja, ob podaji drugega zahtevka z dne 28. 4. 2022 je povedal, da je njegovo pravo ime A. A., piše pa se A. in ne B. Ocena verodostojnosti tožnikovih navedb je za vodenje nadaljnjega postopka pred pristojnim organom ne samo pomembno, ampak celo bistveno, kajti tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali grožnja s smrtno kaznijo pomeni dejanje preganjanja v smislu statusa begunca ali resne škode, kar pa mora zajemati tudi oceno verodostojnosti tožnikovih navedb o tem, da je ubil dve osebi in da mu v Pakistanu grozi smrtna kazen, in šele na tej podlagi, če bo prišla do ugotovitve o verodostojnosti tožnikovih navedb, uporabiti izključitveno klavzulo. V tem smislu ima napačna uporaba materialnega prava iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. S tem sodišče prehaja na presojo zakonitosti drugega argumenta tožene stranke za zavrženje tožnikovega zahtevka.

30. Ločeno od prej omenjene napake v prvem argumentu, na podlagi katerega je tožena stranka zavrgla tožnikov zahtevek, je namreč tožena stranka storila napako tudi pri uporabi prava glede drugega argumenta, na podlagi katerega je zavrgla tožnikov zahtevek. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravi, da novo dejstvo ne povečuje v dovolj pomembni meri verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ker mednarodna zaščita ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice.

31. To sicer drži, da mednarodna zaščita ni namenjena nudenju zaščite osebam, ki bežijo pred roko pravice. Vendar je to zgolj smisel oziroma namen, na katerem temeljijo konkretne določbe o izključitvi iz statusa mednarodne zaščite. Za uporabo konkretnih določb o izključitvi iz mednarodne zaščite pa je potrebno izpeljati konkretnejšo subsumpcijo relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan, ki je predpisan v petih različnih odstavkih določila prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 za primer izključitve iz statusa begunca, in v treh drugih odstavkih istega člena za izključitev iz subsidiarne zaščite. Posledice izključitve glede na to, ali gre za izključitev iz statusa begunca ali za izključitev iz subsidiarne zaščite, pa so različne. V zvezi s statusom begunca je namreč treba razlikovati med „stanjem begunca“ in „statusom begunca“.26 V primeru izključitve iz statusa begunca taka oseba ostane begunec27 in je z vidika varstva pravice (prepovedi vračanja) iz člena 3 EKČP oziroma 4. člena Listine potrebno to upoštevati.28 Če je uporabljena izključitvena klavzula v primeru statusa begunca, potem takšnemu tujcu pripadajo posebne pravice, določene z Ženevsko konvencijo, na katere se člen 14(6) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU izrecno sklicuje, in pravice, določene z Ženevsko konvencijo, katerih uživanje ne zahteva zakonitega prebivanja, in to ne glede na morebitne pridržke, ki jih je ta država članica podala na podlagi člena 42(1) Ženevske konvencije;29 poleg tega pa gredo takšnemu tujcu lahko tudi pravice iz člena 7. Listine o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, iz njenega člena 15 o svobodi izbire poklica in pravici do dela, iz njenega člena 34 o socialni varnosti in socialni pomoči ter iz njenega člena 35 o varovanju zdravja.30 V obeh primerih, če gre za izključitev iz statusa begunca ali za izključitev iz subsidiarne zaščite, pa državljana tretje države lahko varuje, če so za to izkazane okoliščine, absolutna prepoved vračanja zaradi varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.31

32. Tožena stranka nobene konkretne subsumpcije o tem, za kakšno izključitev naj bi šlo v konkretnem primeru, ni naredila, zato se izpodbijanega akta ne da preizkusiti in gre v tem smislu za bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče ob tem pripominja, da je pristojni organ po ZMZ-1 za odločanje o naknadni prošnji, za odločanje o uporabi izključitvene klavzule v zvezi z mednarodno zaščito in o pravicah, ki pripadajo prosilcu, ki je izključen iz mednarodne zaščite, Ministrstvo za notranje zadeve (7. točka 2. člena ZMZ-1). Postopek pred ministrstvom je „bistvena faza“ skupnih postopkov uvedenih s Procesno direktivo 2013/32/EU; 32 iz uvodnih izjav 16 in 22, člena 4 ter splošne sistematike Procesne direktive 2013/32/EU tudi izhaja, da ima upravni ali parasodni organ posebna sredstva in za to specializirano osebje;33 pristojni mora za to imeti tudi ustrezno usposobljeno osebje (člen 4(1), (3) in (4) Procesne Direktive 2013/327EU in prvi odstavek 8. člena ZMZ-1).

33. Ker iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka izpolnila pozitivne obveznosti glede tožnikovega dostopa do svetovalca za begunce ob izdaji in vročitvi sklepa z dne 9. 5. 2022 o zavrženju drugega zahteva za uvedbo ponovnega postopka,34 kjer je v drugem odstavku na strani 3 tožena stranka navajala, da tožnikovega argumenta o kaznovanju za umor v Pakistanu _„ne gre obravnavati v okviru mednarodne zaščite“_, kar ne drži, je za odločitev o ugoditvi tožbi in vrnitvi zadeve v ponovni postopek pomembno tudi, da bi tožnik moral imeti tudi pravico do izjave in obrambe v postopku preden upravni organ odloči o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka glede argumentov v zvezi z omenjeno izključitveno klavzulo. Gre za pravico do izjave oziroma obrambe v smislu standardov iz sodbe Sodišča EU v zadevi _Boudjlia_,35 ki jo je Upravno sodišče že večkrat citiralo v svoji sodni praksi. Tožnik te možnosti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta na osebnem razgovoru dne 28. 7. 2022 ni dobil. To pomeni, da mu je bila kršena pravica do izjave o dejstvih v zvezi z njegovo izključitvijo iz statusa mednarodne zaščite, ki so pomembna za odločitev, iz prvega odstavka 9. člena oziroma iz prvega odstavka 138. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1, kot splošnim načelom iz prava EU.

34. Ko že večkrat poprej pa sodišče ponovno opozarja, da so stališča tožene stranke, na katera je oprla izpodbijano odločitev, o tem, da določbe o naknadni prošnji zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora sam predložiti vse dokaze, ki opravičujejo nov postopek, napačna. Tudi navedbe in relevantne dokaze v okviru naknadne prošnje je namreč treba obravnavati ob upoštevanju prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, torej na podlagi sodelovanja med prosilcem in organom, ki je pristojen za odločanje. Procesna direktiva 2013/32/EU namreč ne razlikuje med prvo prošnjo in naknadno prošnjo glede na elemente ali ugotovitve, s katerimi je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite.36 To je še posebej pomembno v primerih, ko naj bi prosilcu v primeru vrnitve grozila smrtna kazen.

35. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in posledično tudi 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj zasliši tožnika, ker to spričo ugoditve tožbi ni bilo potrebno in je sodišče odločilo na seji senata na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 (ob upoštevanju drugega odstavka 71. člena ZUS-1) ter na podlagi neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine ter v tej zvezi interpretacije Sodišč EU, da sodišču ni treba zaslišati tožnika, če meni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa (Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56).37 Odločitev sodišča, da ne bo zaslišalo tožnika na glavni obravnavi, temelji tudi na kriterijih za javno glavno obravnavo, ki veljajo na splošno v upravnih sporih v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 6. členom EKČP.38

36. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Po teh določbah mora učinkovito pravno sredstvo „vsaj“ v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavljati podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj. 2 Diouf, C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 67. 3 Ibid. odst. 68. 4 Če je dan izteka roka (po belgijski zakonodaji) sobota, nedelja ali dela prost dan, se ta dan izteka prenese na prvi naslednji delovni dan (JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst, 65). 5 Ibid. odst. 56. 6 Ibid. odst. 57. 7 Ibid. odst. 61. 8 Ibid. odst. 62. 9 Ibid. odst. 63. 10 Ibid. odst. 66. 11 Ob tem je treba z vidika varstva 47. člena Listine upoštevati tudi, da je rok, ki ga ima Upravno sodišče za odločitev o tožbi v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, samo 7 dni (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1), čeprav določba o podrobni in ex nunc presoji dejstev in pravnih vprašanj iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, seveda v mejah določb, ki urejajo naknadne prošnje za mednarodno zaščito (JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 59-60), veže tudi Upravno sodišče pri odločanju o tovrstnih zadevah (glej _mutatis mutandis_: LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 66). V zadevi LH, kjer je bila predmet presoje odločitev o nedopustnosti prošnje, je nacionalna ureditev na Madžarskem določala rok 8 dni za odločitev sodišča o tožbi in je Sodišče EU razvilo interpretacijo, da sicer _a priori_ ni mogoče izključiti možnosti, da je lahko osemdnevni rok _„v najočitnejših primerih nedopustnosti“_ primeren, vendar pa se lahko v nekaterih okoliščinah izkaže da dejansko ne zadostuje za to, da bi lahko sodišče v vsakem primeru zagotovilo spoštovanje vseh pravic (ibid. odst. 73; glej tudi: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 42-47). Obveznost sodišča, da ne uporabi nacionalne ureditve, ki določa rok za sojenje, ki ni združljiv z načelom učinkovitosti prava Unije, mu nalaga, da rok, ki mu je določen, šteje za instrukcijski rok, zaradi katerega mora v primerih, ko je treba ta rok prekoračiti, odločiti, kakor hitro je to mogoče (LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 67). Poleg tega je v takih primerih pomembno tudi, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti) (ibid. odst. 63; glej tudi: PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 34, 36 in JP, C-651/19, 9. 9. 20920, odst. 37-41). 12 Po tem določilu svetovalci za begunce dajejo podporo in zagotavljajo pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču. 13 Drugi pod-odstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. 14 Tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. 15 Po tej določbi države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46. 16 XY, C-18/20, 9. 9. 2021, odst. 65-68. 17 Ibid. odst. 41, 43; LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 49. 18 Ibid. odst. 51. 19 Po določbi 54. člena Listine se nobena določba te listine ne sme razlagati, kot da podeljuje pravico opravljanja kakršne koli dejavnosti ali storitve kakršnega koli dejanja, katerega cilj bi bil odpraviti pravice in svoboščine, priznane v tej listini, ali jih omejiti bolj, kakor je predvideno v tej listini. 20 Glej na primer: LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 46. 21 Po tem določilu obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom. Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe. 22 Glej na primer: C-467/18 EP, 19. 9. 2019, odst. 37; C-481/19, DB, 2. 2. 2021, odst. 36-37; C-230/18 PI, 8.5.2019, odst. 78-79; C-249/13 Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 30, 36, 39; C-235/92 P, Montecatini SpA v Commission, odst. 175; 199/92 P Hüls AG, 8. 7. 1999, odst. 150; T-474/04, 12. 10. 2007, odst. 75-76, 78; T-193/04, Tillack, 4. 10. 2006, odst. 121.T-37/07 in T-323/07, 2. 9. 2009. Glej tudi: Direktivo 2016/343 z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (Uradni list EU, L 65/6, 11.3. 2016, uvodna izjava 11, člena 1 in 2) v povezavi s sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi _Aranyosi in Cãldãraru_, C-404/15 in C-659/15 PPU, 5. 4. 2016, odst. 100. 23 Glej na primer: Ringvold v. Norway, App. no. 3494/97, odst. 36, 41, kjer je šlo za pravni postopek, ki je sledil kazenskemu; Eshonkulov v. Russia, App. no. 68900/13, odst. 70-76, kjer je bila predmet spora izročitev pritožnika; Rywin c. Pologne, Req. 6091/06, 4047/07, 4070/07, odst. 203-219, kjer je šlo za parlamentarno preiskavo; Allenet et Ribemont v. France, App. no. 15175/89, odst. 39-41; Ruokanen and Others v. Finland, App. no. 45130/06, kjer je šlo za postopke oziroma okoliščine pred začetkom preiskovalnih dejanj. O zvezi med implikacijami domneve nedolžnosti in izključitveno klavzulo v postopkih mednarodne zaščite glej tudi sodbo pritožbenega sodišča v Združenem kraljestvu: Court of Appeal (Civil Division), Yaser Al-Sirri, WC2A 2LI, 18. 3. 2009, odst. 25-26, ter sodbo Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi JS v. Secretary for the Home Department, Lord Justice Hope, 17.3. 2010, odst. 7, kjer je šlo za vprašanja izključitve iz statusa begunca. 24 Ang.: „linkage“. 25 Gre za izrazoslovje, da „obstajajo utemeljeni razlogi za sum“. 26 M in X.X., C-391/16, C-77/17, C-78/17, 14. 5. 2019, odst. 90, 92, 99-100. 27 V francoščini se uporablja izraz: „qualité de réfugié“ (K.I. c. France, App. no. 5560/19, 15. 4. 2021, odst. 142. 28 Ibid. odst. 143-145. 29 M in X.X., C-391/16, C-77/17, C-78/17, 14. 5. 2019, odst. 107. 30 Ibid. odst. 109. 31 Ibid. odst. 110. 32 Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 64. 33 Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 116. 34 Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik tekom vseh postopkov, ko je bil v zaporu, imel pomoč svetovalca za begunce samo od dne 26. 7. 2021 za vložitev tožbe zoper sklep z dne 21. 7. 2021, za zastopanje na glavni obravnavi pred sodiščem dne 4. 8. 2021, vključno v času vročitve sodbe Upravnega sodišča (to je dne 17. 8. 2021), zoper katero pritožba ni bila dovoljena. V nadaljevanju postopkov pa po podatkih v spisu ni več imel svetovalca za begunce. 35 Boudjlida, C-249/13, odst. 30-34, 36-37, 39, 43, 55, 56. 36 LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 40, 58, 60-61. 37 Člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU se nanaša zgolj na preizkus pravnega sredstva in se torej ne nanaša na morebitno razveljavitev odločbe, zoper katero je vloženo to pravno sredstvo. Tako zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2013/32 ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito, tako da lahko države članice še naprej določajo, da je treba spis po taki razveljavitvi poslati temu organu, da sprejme novo odločbo (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 54; Alheto, C-585/16, odst. 145 in 146). 38 Glej: Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191).