Jedro

Presoja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki ji je nastala, ko se je zapornica pred Pediatrično kliniko nepričakovano spustila. Poškodovala si je nos.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je podana podlaga odškodninske odgovornosti, odločalo o višini zahtevka. Tožnici je priznalo 1.500,00 EUR za telesne bolečine, 500,00 EUR za strah ter 800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V preostanku je zahtevek po navedenih postavkah zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek zaradi skaženosti.

S posebnim sklepom je nato sodišče odločilo še o stroških postopka. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka.

Navedbe v pritožbi proti sodbi: Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno glede 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, 800,00 EUR iz naslova strahu, 2.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v enakem znesku tudi iz naslova skaženosti. Pritožba je sicer dolga, vendar pa pritožbenemu sodišču ne nalaga ničesar drugega, kakor da preizkusi materialnopravno pravilnost prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Tako npr. pritožba ne graja postopka z izvedencem, čeprav navede „da morebiti izbira izvedenca ni bila najboljša...“ Dokazna ocena prav tako ni napadena z naslednjimi navedbami: „ob upoštevanju dosedanje sodne prakse in same izpovedi tožnice pripada nekoliko višja odškodnina od prisojene. Tožnico nekoliko moti, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo le navedbe izvedenca medicinske stroke...“ Pritožba tudi ponuja svojo (napačno; opomba pritožbenega sodišča) razlago načela individualizacije. Meni namreč, da je bilo načelo individualizacije prekršeno s tem, ko se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, ni pa oz. premalo pa je upoštevalo izpovedbo same tožnice. Glede njene izpovedbe tako poudarja predvsem posledice, ki naj bi jih še vedno čutila. Tožnica je namreč opisala težave, ki jim je še zmeraj izpostavljena. Gre za težave z dihanjem in za hitrejše mašenje nosu. Enako velja glede vprašanja ukrivljenosti nosnega pretina. Že mogoče, da je imela res že pred poškodbo nekoliko ukrivljen nosni pretin, vendar pa ji ta deformacija prej ni povzročala nobenih težav.

Navedbe v pritožbi proti sklepu o stroških: Tudi tu pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev tega sklepa. Navaja, da so bile v tej pravdi potrebne številne vloge. Sodišče je opravilo številne glavne obravnave. Stroški tožeče stranke pa znatno presegajo stroške tožene stranke. Opozarja, da je bila pravda dolga tudi zaradi ravnanj in ugovorov tožene stranke. Potrebno je bilo dolgotrajno dokazovanje glede podlage tožbenega zahtevka. O višini je pravda tekla le v zadnjem obdobju.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica dokazne ocene sodišča prve stopnje konkretizirano ne napada. Napačno pa si pritožba razlaga vsebino načela individualizacije, ki se uporablja pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino načela individualizacije, kakor se je to izoblikovalo predvsem v praksi revizijskega sodišča. Načelo individualizacije se tako ne uresničuje na ta način, da bi sodišče zaradi tega načela moralo znatneje upoštevati izpovedbo oškodovanca v sami dokazni oceni. Načelo individualizacije od sodišča terja, da upošteva okoliščine konkretnega primera. Teh pa ne ugotovi le z golo izpovedbo samega oškodovanca, marveč v bistveni meri s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. Izvedenec pa seveda upošteva tudi to, kar izpove sam oškodovanec. Tega, da je z izvedenskim mnenjem obseg individualnih poškodb strokovno objektiviziran, seveda ne gre zamenjavati z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Metoda sodišča prve stopnje, ki je konkretne poškodbe objektiviziralo s strokovno pomočjo izvedenca in to tudi zapisalo v sodbi, je pravilna.

V nadaljevanju je zato pritožbeno sodišče napravilo materialnopravni preizkus pravilnosti prisojene odškodnine, in sicer glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe. Ta pa je naslednja: Diagnoza:

zlom vrha nosnih kosti z manjšim premikom, majhno razpoko kože in krvnim podlivom na nosu, ki se je razširil na spodnji veki obeh očes.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: hude trajne bolečine 3 dni, srednje hude občasne bolečine 5 dni, lahke trajne bolečine 1 teden in lahke občasne bolečine 1 teden. Težave pri dihanju skozi nos, bolečine v nosu in glavoboli, zaradi česar tožnica ni bila sposobna za delo od 17. do 28. marca 2000. Težave pri usekovanju in brisanju nosu ter težave z dihanjem so bile prisotne še 14 dni. Vendar je tožnica lahko delala v tem obdobju.

Strah:

hud kratkotrajen strah ob dogodku, srednje hud strah, ko je izvedela, za kakšen obseg telesne poškodbe gre. Strah za izid zdravljenja je bil lahek.

Zmanjšane življenjske aktivnosti: trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti izvedenec ni ugotovil. Skaženost:

ob primerjavi s fotografijo izpred škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti nikakršnega premika celotne piramide nosu v eno ali v drugo stran. Skaženosti ni.

Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine tožnici priznalo 1.500,00 EUR, za strah 500,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800,00 EUR. Vendar pa iz razlogov sodbe izhaja, da je tisto, kar je sodišče priznalo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v resnici škoda, ki ustreza nevšečnostim med zdravljenjem. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo vsebinsko tožnici torej priznano 2.300,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 500,00 EUR iz naslova strahu. Skupna odškodnina, ki jo je iz naslova nematerialne škode prejela tožnica ustreza trem povprečnim neto plačam v državi. Takšna odškodnina je v celoti primerna in ustreza tudi primerom iz sodne prakse (1). Po celoviti izvedbi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni. Pritožba, ki trdi drugače, torej govori mimo dokazne ocene, ki je plod dokaznega postopka s strokovno objektivizacijo poškodb in posledic. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni podana skaženost. To je prepričljivo obrazložilo s tem, da primerjava fotografij pred poškodbo in stanje sedaj, ne kaže časovnih sprememb v smislu skaženosti.

Tožnica je torej utrpela le telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter blažji strah. Za ti dve obliki nepremoženjske škode je prisojenih 2.800,00 EUR, kar ustreza trem povprečnim neto plačam, materialnopravno ustrezna odškodnina. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe 200. in 203. člena ZOR (2).

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP (3)).

O pritožbi proti sklepu o stroških: Ob deljenem uspehu je primarno stroškovno pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Okoliščine konkretnega primera lahko narekujejo, da se od primarnega pravila odstopi ter se glede na dosežen uspeh eni stranki naloži, naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Okoliščine v tej zadevi ne narekujejo tovrstne odločitve. Prvič, je uspeh tožeče stranke manj kot polovičen. Drugič, gre za preprosto odškodninsko zadevo. Pri vprašanju glede podlage odškodninskega zahtevka je šlo predvsem za reševanje pravnega vprašanja. Pri vprašanju višine pa za sorazmerno majhen obseg škode brez kompleksnejših dejanskih vprašanj. Trditev pritožnice, da so bile potrebne številne vloge, tako ni utemeljena. Gre za tipičen primer predimenzionirane pravde oz. za neekonomično pravdanje glede na predmet spora. V takšen tip pravdanja tožnica ni bila prisiljena.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Pritožba ni utemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo proti sklepu o stroških zavrnilo in ta sklep potrdilo.

(1) Glej primer 100 v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 – gre za zadevo II Ips 249/97, v kateri je bilo oškodovanki za zlom nosne kosti in izhajajoče posledice priznana odškodnina v enaki višini treh mesečnih plač. Enaka višina je bila priznana tudi oškodovanki v zadevi II Ips 312/2008, ki je dosegljiva v bazi sodne prakse na spletnem naslovu www.sodnapraksa.si

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).