Jedro

Glede na okoliščine tožničine aktivnosti pri drugi družbi (prisotnost v prostorih te družbe več zaporednih dni po več ur, uporaba multifunkcijske naprave ter dejstvo, da je spoznavala delovni proces pri navedeni družbi z namenom morebitnega bodočega sodelovanja) je pri delu tožnice že šlo za opravljanje pridobitnega dela v smislu določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da (še) ni imela sklenjene pogodbe pri navedeni družbi in da za delo (še) ni prejela plačila v denarju, ne pomeni, da tožnica ni imela koristi od tega (denimo v obliki omogočenega bodočega poslovnega sodelovanja z navedenim gospodarskim subjektom).

Ugotovljeno ravnanje tožnice pri drugem pravnem subjektu (tudi če bi bilo ugotovljeno, da ni vplivalo na potek zdravljenja oziroma zdravljenja ne podaljša) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnica tam ni neposredno opravljala dela v smislu sklepanja zavarovalnih poslov ali pogovorov s strankami. To izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege, na svojem domu. Večkratno večurno intenzivno opazovanje delovnega procesa pri drugem subjektu je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnica ni imela dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče šteti njenega ravnanja za sprehod (v naravo) niti za pogovor z ljudmi, ki so tožnici blizu.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: "I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ki jo je 7. 4. 2016 podala tožena stranka, ni zakonita in se razveljavi.

II. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo 12. 4. 2016 na podlagi izredne odpovedi, ampak je trajalo do 1. 8. 2016. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 12. 4. 2016 do 1. 8. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 986,24 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter nato tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 7.889,92 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožnici nepriznane stroške postopka.

III. Tožnica sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbenih postopkov in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 12. 4. 2016, ampak je trajalo do 1. 8. 2016, višji tožbeni zahtevek (za priznanje delovnega razmerja od 2. 8. 2016 do 14. 11. 2016) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 12. 4. 2016 do 1. 8. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tudi nadomestilo plače 986,24 EUR bruto mesečno, višji tožbeni zahtevek (313,76 EUR bruto razlike v nadomestilu plače ter pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 2. 8. 2016 do 14. 11. 2016) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici obračuna denarno povračilo 7.889,92 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za 6.410,08 EUR višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, naj tožnici povrne stroške 967,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka vlaga pritožbo tožnica, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih stroškov nagrade v zvezi z zagovorom v postopku izredne odpovedi pred delodajalcem 21. 3. 2016, odgovorom na pritožbo in odgovorom na revizijo. Pritožuje se zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane stroškovne odločitve oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek tožnice iz pripravljalne vloge z dne 14. 11. 2016, ki ne vsebuje zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo odpoved za nezakonito kljub ugotovitvam, da je tožnica dejansko in intenzivno spoznavala delovno okolje in delovni proces družbe A. d. o. o. ter bila resna kandidatka za bodoče sodelovanje z njo. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 318/2017, da je zelo vprašljivo tolmačenje, je za opredelitev pridobitnega dela treba pridobivati materialne dobrine oziroma aktivno opravljati pridobitno delo ter da spoznavanje delovnega procesa ne pomeni tega. Po njenem mnenju že s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva zadostujejo za sklep o opravljanju pridobitnega dela. Meni, da zakon ne zahteva dokaza o obstoju pogodbe o poslovnem ali drugačnem sodelovanju oziroma prejema plačila za delo. Za opredelitev ravnanja kot opravljanja pridobitnega dela po njenem mnenju zadostuje, da je to usmerjeno v pridobitev denarne ali drugačne koristi in da zadošča že tak namen. Ker namena sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo nerazumno visok dokazni standard, ki ji v celoti onemogoča sodno varstvo, zaradi česar zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do poštenega sojenja in enakopravnosti strank iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je opravljanje pridobitnega dela tožnice dokazovala predvsem na podlagi posrednih dokazov - indicev, kar je celo v kazenskem pravu mogoča podlaga za obsodilno sodbo, torej bi moralo zadoščati tudi v delovnopravnem sporu. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 673/2003. Opozarja na izpoved B.B., iz katere izhaja, da je tožnica pod mentorstvom C.C. opravljala nekatere delovne naloge iz delokroga zavarovalnega zastopnika. Sodišču prve stopnje očita, da se tudi v ponovljenem postopku ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, nekaterih pa tudi ni upoštevalo, zaradi česar zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP ter iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 23. člena Ustave. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj poročila oziroma zaslišanja detektiva ne sprejema kot verodostojnega. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zaključkom, da tožnica ni sodelovala pri sklenitvi oziroma izvedbi pravnega posla - zavarovalne pogodbe. Zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP zaradi izostanka ocene verodostojnosti zaslišanih prič in drugih izvedenih dokazov, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Izkazuje dvom v verodostojnost izpovedi tožnice in priče D.D. ter delno priče B.B.. Opozarja na del izpovedi tožnice, ki je vrata družbe A. imenovala "naša vrata", kar pomeni, da se je do neke mere poistovetila z navedenim podjetjem kot oseba, ki tam opravlja delo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je ne glede na ugotovitve o tem, kaj je tožnica počela, zavrnilo trditev o kršitvi navodil zdravnika. Sklicuje se na ugotovljena navodila, da tožnica ni imela omejenega gibanja, da je imela priporočene sprehode, po možnosti v naravo, ter pogovore z ljudmi, ki so ji blizu, ter na ugotovitev, da je tožnica dejansko in intenzivno spoznavala delovno okolje in delovni proces drugega poslovnega subjekta v času od 4 do 5 ur dnevno ter bila resna kandidatka za bodoče sodelovanje. Navaja, da je zdravnik izpovedal, da je bila tožnica delno v bolniškem staležu tudi na priporočilo psihiatra, da še ni bila polno funkcionalna in da naj se deloma razbremeni, česar z intenzivnim spoznavanjem delovnega procesa ni mogoče doseči. Opozarja na namen prepovedi opravljanja pridobitnega dela in zapovedi upoštevanja navodil zdravnika. Meni, da že s strani sodišča ugotovljene aktivnosti tožnice njenega okrevanja niso pospešile, kar je cilj navodil zdravnika. Nasprotuje tudi odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in trdi, da je povračilo v višini 8 tožničinih plač previsoko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in odločitvi o nepriznanju višjih s strani tožnice priglašenih stroškov postopka preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jih uveljavlja v svoji pritožbi tožena stranka, je pa sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

7. V predmetni zadevi se je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 7. 4. 2016 tožena stranka podala tožnici. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zlorabe bolniškega staleža na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo opr. št. Pd 81/2016 z dne 14. 11. 2016 presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 1. 8. 2016 ter tožnici prisodilo reparacijo, denarno povračilo namesto reintegracije ter stroške postopka v višini 1.371,95 EUR. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 190/2017 z dne 3. 8. 2017 pritožbi tožene stranke ugodilo le v delu, ki se je nanašal na stroške postopka (te je znižalo na 978,40 EUR), sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 318/2017 z dne 20. 2. 2018 ugodilo reviziji tožene stranke, vloženi zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča, in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnica pri družbi A. d. o. o. opravljala pridobitno delo, saj ni bilo dokazano, da bi že v spornem času imela z navedeno družbo sklenjeno pogodbo o poslovnem ali drugačnem sodelovanju ali da bi iz naslova dela zanjo prejela kakršnekoli koristi, niti ni dokazala, da je tožnica kršila zdravnikova navodila glede bolniškega staleža. 8. Pritožbeno sodišče je ponovilo izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje. Prebralo je listine v prilogah od A 1 do A 18 in B 1 do B 4 ter zapisnike o izpovedi tožnice ter prič, sledilo je tudi zavrnitvi dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje. Zaslišanje prič E.E. in F.F. namreč ni bilo potrebno za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, zato tega dokaza pravilno ni izvedlo.

9. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Prav tako nista podani zatrjevani kršitvi 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Prav tako niso podane druge zatrjevane kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih tožena stranka dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnimi stališči sodišča prve stopnje in njegovo dokazno oceno.

11. Pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka ni utemeljen. Tožnica je s spremembo tožbe z dne 14. 11. 2016 predlagala, naj sodišče prve stopnje ugotovi nezakonitost izredne odpovedi in odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije. Iz obrazložitve spremembe tožbe ne izhaja, da bi tožnica umaknila tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2016, kakor ga je postavila v tožbi z dne 3. 5. 2016 in je pogoj za odločitev o sodni razvezi. Glede na to sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka tožnice.

12. Pritožba tožene stranke pa pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da ugotovljenega ravnanja tožnice ni štelo kot kršitve iz 8. točke drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnih ugotovitev, da se je tožnica v poslovnih prostorih drugega gospodarskega subjekta po več ur dnevno nahajala z namenom morebitnega bodočega sodelovanja s to družbo, da je dejansko in intenzivno spoznavala delovno okolje in delovni proces družbe ter bila resna kandidatka za bodoče sodelovanje, zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da tožnica ni opravljala pridobitnega dela niti ni kršila navodil zdravnika. Materialnopravno zmoten je sklep sodišča prve stopnje, da navedeno tožničino ravnanje pri drugem gospodarskem subjektu v času trajanja bolniškega staleža ni pridobitno delo, ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica iz tega naslova karkoli prejela, oziroma ker tožnica z navedeno družbo ni imela sklenjene nobene pogodbe in tudi (še) ni bila del rednega delovnega procesa. Glede na okoliščine tožničine aktivnosti pri navedeni družbi (prisotnost v prostorih te družbe več zaporednih dni po več ur, uporaba multifunkcijske naprave ter dejstvo, da je spoznavala delovni proces pri navedeni družbi z namenom morebitnega bodočega sodelovanja, kar vse izhaja iz izvedenih dokazov in je obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje) je pri delu tožnice že šlo za opravljanje pridobitnega dela v smislu določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da (še) ni imela sklenjene pogodbe pri navedeni družbi in da za delo (še) ni prejela plačila v denarju, ne pomeni, da tožnica ni imela koristi od tega (denimo v obliki omogočenega bodočega poslovnega sodelovanja z navedenim gospodarskim subjektom). Nekajdnevno večurno intenzivno spoznavanje delovnega procesa drugega pravnega subjekta v času delnega bolniškega staleža pri toženi stranki predstavlja tudi naklepno kršitev tožničinih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem je tožnica kršila določbe 33. in 34. člena ZDR-1 ter določila pogodbe o zaposlitvi, njeno ravnanje pa je bilo naklepno.

13. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni kršila navodil zdravnika v času (delnega) bolniškega staleža. Tožnica je bila od 29. 2. 2016 nezmožna za delo v obliki polne odsotnosti, od 1. 3. 2016 dalje pa je bila odsotna z dela v polovičnem delovnem času, in sicer zaradi težke duševne stiske oziroma psihičnih težav. V času bolniškega staleža tožnica ni imela omejenega gibanja. Osebni zdravnik ji je priporočil sprehode, po možnosti tudi v naravo, ter pogovor z ljudmi, ki so ji blizu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo tožničino nekajdnevno večurno intenzivno spoznavanje delovnega procesa pri drugem gospodarskem subjektu za ravnanje, skladno z navedenimi navodili zdravnika. Glede na sodno prakso (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 262/2017 z dne 30. 5. 2018 in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 181/2018 z dne 6. 9. 2018) ugotovljeno ravnanje tožnice pri drugem pravnem subjektu (tudi če bi bilo ugotovljeno, da ni vplivalo na potek zdravljenja oziroma zdravljenja ne podaljša) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnica tam ni neposredno opravljala dela v smislu sklepanja zavarovalnih poslov ali pogovorov s strankami. To izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege, na svojem domu (233. člen Pravil obveznega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 79/94). Večkratno večurno intenzivno opazovanje delovnega procesa pri drugem subjektu je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnica ni imela dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče šteti njenega ravnanja za sprehod (v naravo) niti za pogovor z ljudmi, ki so tožnici blizu. Pri tem je treba upoštevati, da je bil namen delnega bolniškega staleža, da se tožnico razbremeni, ker naj še ne bi bila polno funkcionalna. Če torej tožnica še ni bila sposobna za delo v polnem delovnem času, ker bi bilo to zanjo (zlasti psihično) prenaporno, njeno intenzivno spremljanje delovnega procesa pri drugem pravnem subjektu že po naravi stvari ne more predstavljati razbremenitve, ki naj bi se jo zasledovalo z bolniškim staležem. Navedena aktivnost tožnice po časovnem obsegu in po intenzivnosti tudi očitno presega obseg vsakodnevnih manjših opravil (npr. odhod v trgovino). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan razlog za izredno odpoved iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Za zakonitost odpovedi mora biti podan tudi drugi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če poleg razlogov, določenih s tem zakonom, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podan razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni ugotavljalo. Glede na to je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbeno sodišče presojalo, ali je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je v izredni odpovedi (A 10) navedla, da je tožnica z opisanim ravnanjem izvajala nedopustno ravnanje, ki ga delodajalec pri delavcih ne tolerira, saj je huje kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter 7. in 8. člen pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bilo ob upoštevanju vseh okoliščin, narave kršitve ter delovno mesto "vodja izmene", ki je odgovornejše delovno mesto in terja zaupanje delodajalca, zaupanje med toženo stranko in tožnico porušeno do te mere, da tožena stranka delovnega razmerja s tožnico ne more nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnica v tožbi ni zatrjevala drugače, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo podala trditve, da je glede na intenzivnost in pomen kršitve ter tožničino delovno mesto vodje izmene zaupanje tožene stranke porušeno, kar je zaradi narave dela na tem delovnem mestu temeljni pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica teh trditev ni prerekala niti ni predlagala nasprotnih dokazov, s pripravljalno vlogo pa je svoj tožbeni zahtevek spremenila tako, da je namesto reintegracije predlagala sodno razvezo in denarno povračilo. Tožena stranka je dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico z izpovedjo priče G.G., ki je bila tožničina nadrejena. Pritožbeno sodišče sledi njeni izpovedi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico, ki je bila vodja poslovalnice s 30 ljudmi, ki bi jim morala biti zgled, po prejemu poročila detektiva pa ji priča ni več mogla zaupati. Glede na to je treba skleniti, da zaradi utemeljene izgube zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, in je s tem podan tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved z dne 7. 4. 2016 zakonita, tožbeni zahtevek tožnice pa neutemeljen in ga je bilo treba zavrniti.

15. Glede na to je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v s strani tožene stranke izpodbijanem ugodilnem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodne razveze ter reparacijo zavrne (prva in peta alineja 358. člena ZPP).

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnica sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pred revizijskim sodiščem in pred pritožbenim sodiščem (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

18. Tožničina pritožba se nanaša na odločitev o stroških v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje in se zavzema za to, da bi se ji priznali dodatni stroški postopka, ki ji jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, tožnica sploh ni upravičena do povračila stroškov postopka s strani tožene stranke, zato je bilo treba zavrniti njeno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje glede nepriznanih stroškov (353. člen ZPP). Ker je njena pritožba že zato neutemeljena, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do njenih pritožbenih navedb, s katerimi si je prizadevala doseči, da bi se ji priznali (še) višji stroški postopka.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.