Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi izostanka pasivne legitimacije ni utemeljen – tožnica je bila le napotena na delo k toženi stranki kot uporabniku storitev na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju med družbo A. d.o.o., na podlagi katere ji je le-ta zagotavljala delo delavcev. Tožnica pri toženi stranki ni v delovnem razmerju, saj je bila v delovnem razmerju z družbo A. d.o.o., ki je opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „2. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 12,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: da sodišče naloži toženi stranki, da je v 8 dneh dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z veljavnostjo od 1. 4. 2008 za delovno mesto, na katerem je opravljala delo do 31. 3. 2008 in še nadaljnje tri dni in jo zaposliti na tem delovnem mestu; da ji tožena stranka od 1. 4. 2008 dalje izplača mesečne plače, zmanjšane za obračunane in odvedene prispevke in davke v višini, kot bi jih prejemala na delovnem mestu, na katerem je opravljala delo do 31. 3. 2008 in še nadaljnje tri dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila; da ji tožena stranka povrne vse stroške postopka (1. točka izreka).

Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 178,80 EUR v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da je ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, utemeljen in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Res je, da ZDR dopušča posredovanje dela, vendar določbe 57. člena ni mogoče obravnavati same zase, ampak v duhu in glede na namen ZDR kot celote. Ne bi smela ostati prezrta kogentna določila ZDR v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zlasti 53. člen ZDR, po katerem delovno razmerje za določen čas ne sme za isto delo trajati dlje kot dve leti. V odnosu tožnika in tožene stranke gre za položaj, v katerem je družba A. d.o.o. le asistirala toženi stranki pri nedopustnem izigravanju kogentnih določil ZDR. Pogodbe med tožnikom in A. d.o.o. so le navidezne pogodbe in med pogodbenimi strankami nimajo učinka, zato velja druga pogodba, ki jo le-ta prikriva, to pa so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko. Tožnik ves čas opravlja enako delo na istem delovnem mestu, čeprav je bil s pogodbami, ki jih je sklepal z A. d.o.o., večkrat napoten k toženi stranki kot uporabniku na različna delovna mesta. Gre le za formalno napotitev na različna delovna mesta, čeprav je tožnik v resnici delal le na enem delovnem mestu, v resnici pa gre za kršitev določila 59. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je odločilo po „hitrem postopku“, ne da bi zaslišalo tožnika in izvedlo druge dokaze, pri odločanju pa je nepravilno uporabilo določila 57. člena ZDR in ni upoštevalo ostalih kogentnih določil ZDR. Podana pa je tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da so bile pogodbe med tožnikom in A. d.o.o. le navidezne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj gre v obravnavanem primeru za pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku. Pravilno je presodilo, da tožeča stranka s toženo ni bila v delovnem razmerju, zato zoper njo ne more uveljavljati sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ni mogoče govoriti o navideznih pogodbah, saj se je tožena stranka pri zagotavljanju delavcev poslužila ene od oblik organizacije dela, ki jih predvideva ZDR-1, delo, ki ga je uporabnik potreboval, pa ni bilo vedno enako, ker so se potrebe tožene stranke spreminjale, zato so brezpredmetne navedbe, da naj bi tožeča stranka neprekinjeno opravljala delo na enakem delovnem mestu, zaradi česar naj bi bil kršen 59. člen ZDR-1. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ob pravilni ugotovitvi, da ni podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu ne gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve, če ne vsebuje opredelitve do stališč tožeče stranke, da gre le za navidezne pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ki so naloženi v plačilo tožeči stranki. V tem obsegu pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ob ugotovitvi, da ni podana njena pasivna legitimacija zato, ker je v razmerju do tožeče stranke tožena stranka le uporabnik storitev družbe A. d.o.o., s katero je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere ji je družba A. d.o.o. posredovala delavce, med njimi tudi tožnika, ki je bil napoten na delo k toženi stranki, sicer pa je pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 24. 2. 2003 dalje sklepal z družbo A. d.o.o. in ne s toženo stranko. Pravna podlaga za urejanje delovnih razmerij z delavci s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, so določbe 57. in nadaljnjih členov Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na te določbe, zlasti na določbe 1. odstavka 57. člena ZDR, 58., 60. in 62. člena ZDR, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Pri tem je bistveno, da se pogodba o zaposlitvi v takšnih primerih, kot je obravnavani, sklepa med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost posredovanja delavcev oz. zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu – uporabniku, za določen ali nedoločen čas, delavec pa delo opravlja po navodilih uporabnika, pri čemer morata uporabnik in delavec upoštevati določbe ZDR, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika in splošnih aktov uporabnika glede pravic in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Tožeča stranka je od 24. 2. 2003 dalje imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d.o.o. in bila napotena na delo k toženi stranki kot uporabniku, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da s toženo stranko ni bila v delovnem razmerju, zaradi česar njena pasivna legitimacija ni podana.

Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ima določene posebnosti in je urejena v citiranih določbah ZDR (57. do 62. člen). Pri tem je pomembna časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku, določena v 59. členu ZDR, po kateri delodajalec (to je tisti, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) ne sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do enega meseca dalj kot eno leto, če gre ves čas za opravljanje istega dela z istim delavcem. Določbe ZDR, ki vsebujejo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, veljajo tudi v teh primerih, vendar v razmerju med delavcem in delodajalcem – posrednikom delavcev, ki lahko z delavci sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen ali določen čas (58. člen ZDR). Sklicevanje tožeče stranke na določbe 50. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), po katerih navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, je zmotno že zato, ker predpostavljajo, da sta pogodbeni stranki simulirane (navidezne) in disimulirane (prikrite) pogodbe isti. Tožnik pa se sklicuje na to, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom A. d.o.o. (posrednikom delavcev uporabnikom) navidezna in da v resnici prikriva pogodbo o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in delodajalcem (uporabnikom), to je toženo stranko. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožečo stranko zavezalo, da toženi plača stroške postopka po določbah 154. in 155. člena ZPP. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva t. i. transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, potem ko mu je zadnja pogodba z A. d.o.o. potekla 31. 3. 2008 oz. ko je tožnikova zaposlitev pri toženi stranki prenehala. To pomeni, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (kot takega ga je očitno štelo tudi sodišče prve stopnje – npr. glede poziva za odgovor na tožbo). Zato je po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru potrebno smiselno uporabiti določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), ki določa da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (3. točka 365. člena, 353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Uspeh s pritožbo je ocenjen na 10 %, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del potrebnih priglašenih stroškov pritožbe (200 točk + 20 % DDV=240 točk), to je 24 točk, kar znaša 12,00 EUR. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju o pritožbi, zato tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).