Up-147/99

11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 379/98 z dne 3. 3. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 103/98 z dne 9. 4. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 90/96 z dne 12. 5. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo št. II Ips 379/98 z dne 3. 3. 1999 je Vrhovno sodišče, sklicujoč se na stališče sodne prakse iz maja 1987, kot neutemeljeno zavrnilo pritožničino revizijo, s katero je slednja med drugim izpodbijala odločitev nižjih sodišč glede zavrnitve obrestnega zahtevka od odškodnine za negmotno škodo.

Ustavna pritožnica je namreč v odškodninskem sporu med njo in zavarovalnico vtoževala odškodnino za škodo iz prometne nezgode, pri čemer pa je uveljavljala tudi zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi ponavlja svoja revizijska izvajanja, pri čemer uveljavlja kršitev 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo prvic) Ustave. Meni tudi, da bi bilo oškodovancem enak ekonomskopravni položaj glede na različno trajanje postopka mogoče zagotoviti le s priznanjem procesnih obresti od priznane odškodnine za negmotno škodo od dneva vložitve tožbe do plačila. Ob tem dodaja, da sodna praksa v pravnem redu Republike Slovenije ni pravni vir, za prevzem sodne prakse iz bivše države SFRJ pa ni pravne podlage. Sodna praksa, sprejeta maja 1987, po oceni pritožnice v spremenjenih pravnoekonomskih razmerah z nižjo inflacijo tudi ni več ustrezna, primerjalna evropska ureditev pa naj bi oškodovancem priznavala procesne obresti od priznane odškodnine za negmotno škodo od vložitve tožbe do plačila. Pritožnica poudarja, da so sodišča pri sojenju vezana le na Ustavo in zakon. Pri tem se sklicuje tudi na 277. in 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), po katerih dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonsko določene zamudne obresti.

3.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 2. člena Ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država. Oškodovanci naj bi bili namreč v okoliščinah sedaj veljavne sodne prakse prikrajšani kar dvakrat, tako pri obrestih od odškodnine za negmotno škodo kakor tudi zaradi očitnega zniževanja višine priznanih realnih odškodnin, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti. Takšna praksa naj bi favorizirala odškodninske zavezance, ki naj bi imeli v takšnih okoliščinah interes zavlačevati postopke. Obstoječa sodna praksa, kot je bila uporabljena v njenem primeru, naj bi tako tudi objektivno zavirala uveljavitev pravice do hitrega sojenja iz 23. člena Ustave, kar je hkrati tudi nepravično.

4.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča je glede revizijskih izvajanj o zamudnih obrestih od nepremoženjske škode pojasnila, da po še vedno veljavnem stališču iz maja 1987 velja, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Tako stališče je bilo sprejeto v času visoke inflacije, zaradi katere so se cenovne razmere upoštevale v času odločanja (in ne v času, ko je bila tožba vložena, oziroma ko je bil tožbeni zahtevek postavljen). Tak način odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo pove sam zase, zakaj se niso mogle dosojati še posebne obresti za čas pred tem. V okviru že navedenega načelnega mnenja pa se je upošteval pri določanju višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, kadar so dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičevale. Te okoliščine pa so bile tako po oceni Višjega kot Vrhovnega sodišča v danem primeru ustrezno upoštevane. Sicer pa v odškodninskih sporih o nepremoženjski škodi sodišča ravnajo v vseh primerih na opisani način, t.j. enako, in zato po oceni Vrhovnega sodišča revizija neutemeljeno opozarja na kršitev 14. člena Ustave.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi, zlasti ko se sklicuje na določbe 277. in 324. člena ZOR, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic.

6.Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Stališče Vrhovnega sodišča, ki temelji na ustaljeni sodni praksi, namreč ne izključuje upoštevanja sprememb razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja. Da tega istočasno ni mogoče upoštevati z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem po razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe, pa je Vrhovno sodišče pritožnici tudi pojasnilo, ko je v obrazložitvi zapisalo, da tak način odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo pove sam zase, zakaj se niso mogle dosojati še posebne obresti za čas pred dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tudi tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Zakonska interpretacija, ki jo je uporabilo sodišče in ki izhaja iz navedenega stališča iz maja 1987, namreč ni nemogoča. Zato kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v konkretnem primeru ni podana.

7.Kolikor pritožnica uveljavlja, da je v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, prišlo do kršitve njene pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), se ji pojasnjuje, da je njen postopek pred sodiščem končan, zato tudi kršenja te pravice ne more več biti in ga ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi ji bila s kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo.

8.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), kar v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica, ne pride v poštev. Hkrati se pritožnici pojasnjuje, da tudi vprašnje večje ali manjše primernosti stališča, skladno s katerim so bile sprejete izpodbijane sodne odločbe, ni predmet ustavnosodne presoje.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnica predsednika senata

dr. Dragica Wedam-Lukić